Nastopajoči: In Vain, Solefald, Vreid
Lokacija: Ljubljana / klub Gromka (Metelkova) / Slovenija
Datum: četrtek, 11. 4. 2013
Od koncerta, ki ga je organizator promoviral z odpuljenim plakatom z mehiškimi mariachiji bi ob predhodnem nepoznavanju nastopajočih pričakoval nekaj povsem drugačnega. A ne, na odru ni stal Antonio Banderas, še manj pa nepozabna trojica iz kultnega Beastie Boys videa Hey Ladies. V sklopu turneje Fire Walk With Me so se pretekli četrtek v Gromki namreč ustavile tri norveške zasedbe, dve pri nas celo premierno, medtem ko so nosilci turneje Vreid že dobri, a vedno dobrodošli, znanci naših odrov.
Akademskih petnajst čez deseto so kot prvi na oder stopili In Vain, ki so na moje veliko veselje svoje lene riti končno spravili na obširnejšo evropsko turnejo. Norveške progresivna black/death metal zasedbe namreč iz spomina in ušes ne morem spraviti že vse od njihovega fenomenalnega prvenca The Latter Rain (2007). Z njim si je skupina zastavila visoke cilje, a se je z naslednjim albumom Mantra (2010) zdelo, da je bil prvenec le začetniška sreča. Pred kratkim izdani album Aenigma je krivuljo kvalitete spet obrnil navzgor, norveško sedmerico pa prvič pripeljal v naše kraje. In Vain so predstavili veličastno, epsko glasbeno podobo vseh treh albumov, ki je dokazala njihov mojstrski občutek za skladanje. Epske dolžine komadov tekom katerih je In Vain zlahka uspelo nanizati celo paleto občutkov ter glasbenih žanrov so, sicer maloštevilno, publiko zlahka uspele posrkati vase. Pohvaliti gre predvsem odlično predstavo Sindre Nedlanda, ki je poskrbel za pristen stik s publiko ter pestro in vrhunsko vokalno izvedbo, tako nalezljivih čistih, kot tudi brutalnih in surovih vokalov. Če je Sindre posedoval pravo karizmo pa je za idejnega vodjo zasedbe Andreasa Frigstada, kljub solidnemu black metal kričanju to težko trditi. Z lenim sprehajanjem po odru in kvazi zlobnimi pogledi je izpadel še slabše kot boksanje Tima »Ripperja« Owensa. Kljub temu so In Vain svojih štirideset minut opravili z odliko, skladbe z Aenigme v živo že zvenijo rušilno in prepričljivo, še posebej pa so navdušile kompleksne in razgibane epopeje s prvenca Det Rakner, October’s Monody (z nepozabnim »Nick Cave« delčkom) ter titanski zaključek z The Titan.
Za pravo razočaranje pa so v nadaljevanju poskrbeli Solefald ali bolje rečeno »tribute to« skupina. Edina stalna člana Solefald, Cornelius in Lazare, sta namreč ostala doma (Lazare) oziroma se bojda zastrupila s hrano (Cornelius). Na žalost pa fanta na turneji kot session skupina spremljajo kar In Vain, ki so tako kljub temu izvedli krajši set, kar je bila vsekakor lepa poteza, a bolje bi bilo, da bi se tega vzdržali. Artfagovski avantgardni black metal je bil namreč pravo mučenje slušnih organov, k še slabši celoti pa so prispevali še: toplovodarsko basistovo poplesavanje, ki bi ga prej pričakoval v bendih tipa Coldplay ter besedila, ki bi v kakšnih krožkih na filofaksu verjetno dobila oznako genialno in bi si jih fantki in punčke s polizanimi čupicami in obveznimi očalci z debelimi, črnimi okvirji risali po zvezkih. Naj demonstriram nekaj primerov te abotnosti: »Coco Chanel – welcome to hell/Let me out of my prison cell«, »The truth as it was told to me by Calvin Klein«, »« The USA don’t exist/Again I’m pissed.« Dopuščam možnost, da je »tribute« bend brez pravih vodij zvenel slabo, a nič kaj preveč me ne vleče, da bi še kdaj poskusil srečo.
Okus po »Solefald« grozi pa so popravili Norvežani Vreid, ki so nastali na pogorišču kultne norveške zasedbe Windir po tragični smrti njenega frontmana Valfarja. A Vreid so tekom delovanja postali mnogo več kot le Windir »odvrtek« in postavil odlična zasedba z lastno identiteto. Pred kratkim je skupina izdala šesto Welcome Farewell, ki odmik od black metalskih korenin in pestro evolucijo že tako bogate glasbe benda zgolj potrjuje. Vreid so na učinkovito, z vinjetami z naslovnice novega albuma okrašen oder prikorakali ob epskih zvokih singla The Ramble, ki so že takoj na začetku naslikali podobo norveške folklore. Karizmatični frontmen Sture je zlahka stopil v ospredje in v obvezni uniformi s podobo norveške zastave silovito in učinkovito poveljeval svoji Vreid armadi. Novejši Vreid imajo močno poudarjeno melodično komponento, ki njihov pogled na black metal obarva z močnimi vplivi rocka kar še poglobijo skoraj folklorni, »polka« trenutki ob katerih bi zaplesali tudi Oompa Loompas, lep primer tega je bil v nadaljevanju prav izredni The Reap z nalezljivi rifi in srhljivimi solažami. Vreid se v svojih besedilih dotikajo tematik, ki bi jih lahko v grobem razdelili na tri dele – na prvih ploščah so tematike zla in teme blizu klasičnim temam black metala, srednje obdobje skupine je močno zaznamovano z besedili o norveški folklori, še bolj pa z besedili o drugi svetovni vojni in boju proti okupatorju, na Welcome Farewell pa se Vreid znova poslužujejo bolj fantastičnih, mističnih elementov. Prav takšno podobo so nam Vreid zlahka narisali, saj so nas z na primer The Reap in Welcome Farewell odpeljali v temačne norveške gozdove, s Songen at Fangen in Raped By Light v black metal riffanje epskih veličin, z Alarm pa med vrste Norvežanov, ki so se uprli nemški okupaciji med drugo svetovno vojno. Norvežani so našli odlično nišo black metala pomešanega z rock ‘n roll ritmi in občasnimi vplivi thrash metala, ki je unikaten in hkrati prekleto nalezljiv! Na odru so bili Vreid so pod vodstvom kitarista in vokalist Stureja čista definicija svojega imena, ki v prevodu pomeni srd, kljub odličnemu nastopu (ali prav zaradi njega) pa se močno pogrešal še kakšen komad več. Lepo bi se prilegel na primer Jarnbyrd ali Under Isen z albuma I Krig, ki so ga Vreid to pot povsem spregledali. Vendar pa so norveški Srditeži zlahka popravili okus po obupni sredini koncerta in obenem odigrali enega boljših koncertov letošnjega leta, ki so se pri nas zvrstili do tega trenutka.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
Setlista Vreid:
1. The Ramble
2. The Reap
3. Songen at fangen
4. Welcome Farewell
5. Arche
6. Alarm
7. Sights of Old
8. Raped By Light
9. At the Brook
10. Pitch Black
