Noč moderne progresive v dunajskem Flexu

datum: sreda, 21.11.2018
lokacija: Dunaj, Flex, Avstrija
nastopajoči: Tesseract, Between The Buried And Me, Plini

Angleški progresivci Tesseract so v zadnjih letih lepo pridobili na bazi oboževalcev. Temu primerno je skupina nase opozarjala z dobro promocijo. Turneje so se vrstile ena za drugo, letos pa je luč sveta ugledal četrti studijski album Sonder (recenzija TUKAJ), ki ga je skupina predstavila tudi na festivalu Metaldays. Po festivalih pride čas za klube, kjer se pokaže tudi realna slika popularnosti skupine. Ker so Tesseract spremljali ameriški Between the Buried and Me in avstralski Plini, je bilo za pričakovati povečan obisk.

Dunajski klub Flex, ki se nahaja ob donavskem kanalu, je sicer manjši od priznane dvorane Arena, a še vedno dovolj velik, da nastopajoči vidi dobro obiskanost in dobi tudi konkreten odziv. Prvi so imeli to možnosti izkusiti avstralski Plini.

Inštrumentalna zasedba Plini, ki jo vodi mladi in talentirani Plini Roessler-Holgate, je predstavljala bolj črno ovco te turnejo. Žanrsko naj bi šlo za skupino, ki bi morala ustrezati ob obeh skupinah, a tega občutka na Dunaju ni bilo. Ne glede na to, Plini so svoj set odigrali natančno in prepričljivo. A sama glasba, ki so jo predstavili, je bila preveč umirjena. Ob nagovoru Plinija pa se je zdelo, kot da bi bili na literarnem večeru z glasbenimi vložki. Plini je s svojo zasedbo pokazal smisel za umirjenost, zanimivo ritmiko in virtuoznost, a na koncu je nekaj manjkalo. Plini je nedvomno zanimiva zadeva, a ustreza bolj ob kozarčku vina v kakšnem jazz klubu na letnem vrtu.

Pri Between the Buried and Me se je vse skupaj konkretno zasukalo. Skupina, ki je letos izdala album Automata v dveh delih, se je krepko bolje izkazala kot na zadnji turneji skupaj z Devinom Townsendom. Že s prvo skladbo The Proverbial Below z Automata II, ki je dolga preko 13 minut, so pokazali izredno žanrsko raznolikost. Skupina v eno skladbo lahko vključi death metal, kaotični metalcore, jazz fusion in progresivni rock. Omejitev pri BTBAM že od nekdaj ni. Predvsem je pa fascinantno, kako je skupina usklajena in organizirana. Pojavi se občutek po pretiravanju, a pri BTBAM je jasno, da to delajo zavestno.

BTBAM so nadaljevali s predstavitvijo albuma Coma Ecliptic. Pri skladbi The Coma Machine je kaos manjši, a še vedno precej kompleksna zadeva s kakšnim preobratom. S povezavo v skladbo Dim Ignition je skupina dala v ospredje elektroniko, pri kateri je pomagal še basist Dan Briggs, ki z dodatnimi klaviaturami pomaga polniti zvočno sliko Tommyju Rogersu, vokalistu zasedbe. Za popolno umiritev so BTBAM odigrali skladbo Millions z Automata I, s katero so pripravili vse skupaj na potres, ki je sledil z naslednjo skladbo.

Between the Buried and Me niso pozabili na album Colors, ki predstavlja največjo prelomnico v njihovi karieri. S skladbo Sun of Nothing so BTBAM servirali agresivnost, kaos ter na drugi strani spevnost in melodičnost. Resda je minilo več kot deset od omenjenega albuma, a tudi dandanes te skladbe zvenijo sveže in inovativno. Zaključek je bil nedvomno nepozaben z aktualno skladbo Voice of Trespass, pri kateri se skupina dotakne swing glasbe z domiselnimi solo vložki ter kasnejšim preobratom v »tipičen« ekstremni slog skupine. Uigranost skupine je na vrhuncu, vokal ima sicer občasna nihanja, a BTBAM v živo so nedvomno eden boljših aktov današnjega progresivnega metala.

Tesseract so predstavljali glavno skupino te turneje. Z aktualnim albumom Sonder, ki je najkrajši izdelek skupine, so pokazali stabilnost, ustvarjalnost in izjemen smisel za produkcije. Gre sicer za glavne angleške predstavnike t.i. djent žanra, kar pomeni, da se skupina poslužuje nizko uglašenih kitar in polomljenih ritmov. A Tesseract so v dobri uri uspeli pokazati, v čem izstopajo v omenjenem žanru, ki se je v parih letih za mnoge izpel.

Pri Tesseract ni pretiravanja v nizanju tonov in virtuoznih solaž. Z začetno skladbo so Tesseract pričeli počasi, a udarno. V ospredje pa je prišel spevni vokal Dana Tompkinsa, ki se je izkazal kot sposoben vokalist, ki mu noben oder ne dela težav. S skladbo »Of Mind – Nocturne« je v ospredje prišel groove in ritmičnost, kar pa še ni pokazalo glavnih adutov skupine. To se je namreč pokazalo skladbami s prvenca, ko je skupina dala v osredje močno distorzijo, več agresije in ritmike.

Smiselno so Tesseract pomirili svoj repertoar s skladbami z albuma Polaris, kjer je bilo že malce preveč umirjenih, ambientalnih delov, a so zato odrske luči prišle odlično do izraza. Tu pa je v ospredje prišla osladnost, ki je poprej bila bolj zamegljena. Spreobrnilo se je s skladbo Juno z aktualnega albuma, ki je skupina do te turneje ni igrala, čeprav gre za favorit. Z Juno Tesseract kažejo inovativnost, progresivnost ter dinamiko. Pestrost repertoarja so Tesseract potrdili s skladbama Retrospect in Proxy z albuma Altered State. Brez največjega hita z aktualnega albuma seveda ne gre. Malo pred koncem je padla skladba King, ki je do sedaj požela zelo dobre odzive. Počasna in udarna skladba z atmosferičnimi dodatki predstavlja kulminacijo ustvarjalnosti skupine.

Za zaključek pa ponovno povratek na prvenec z ritmično kompleksno skladbo Acceptance. Z odigranim so Tesseract postregli s trenutnim best of repertoarjem, čeprav so na čase preveč v ospredje dali zasanjane skladbe. Tesseract v živo nedvomno navdušijo. Zvok je bil jasen in glasen, lučke dajo glasbi občutek spektakla, sama uigranost skupine pa je tudi na vrhuncu. Tesseract so nedvomno skupina, ki je trenutno v svojem boljšem obdobju, kar se tiče nastopanja v živo.

Napolnjen dunajski klub Flex je s koncertom Tesseract, Between the Buried and Me in Plini pričal o povečanem interesu za skupine, ki dajejo v ospredje nevsakdanjost in raznolikost.

avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik