Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 10.04.2020
Produkcija: Tero Kinnunen, Mikko Karmila & Tuomas Holopainen
Dolžina albuma: 81.40 min.
Zvrst: Symphonic Power Metal
Ocena: 8.0 / 10
Nightwish se po petih letih od izdaje »Endless Forms Most Beutiful« vračajo s svojim novim studijskim dosežkom, ki je za skupino deveti. Naslov »Human :II: Nature« namiguje na to, da bend črpa tudi na novem albumu navdih nad klavrnim stanjem zelenega in modrega planeta, ki postaja vse bolj siv in temačen. Torej gre za novo ozaveščanje o odgovornostih človeka kot bitja, ki je del vsega živega na planetu, pri prevzemanju dejanj brezkončne pogoltnosti na svoja pleča. Dejanj torej, ki so privedla do tega, da je planet v ekološkem smislu na pragu mnogoterih katastrof (Zemlja sicer že konkretno maha z repom). Med drugim se sporočila albuma ukvarjajo tudi z intimnejšimi sferami človekove notranjosti, kot mdr. raziskati srce in najti v njem dobro, kajti tu smo, da delamo dobra dela in v vsakem od nas je dobro, le da nas princip življenja sili v to, da vleče iz nas slabo. Slednjega se niti ne zavemo, a ko postanejo ljubezen, pravica in poštenost iluzija, dosegljiva le v Hollywoodskih filmih, potem postane kaj hitro jasno, da se je človek že davno tega odrekel biti del matere narave in jo tako skuša na vsak način in z vsemi sredstvi ukrotiti, pri čemer je prav neverjetno kako nam je v zadnjih 50. letih uspelo z neverjetno hitrostjo prignati planet do samega roba.
Dobro odstrelimo se iz tega filozofskega uvoda nazaj na substanco albuma »Human :II: Nature«. Naravnost in takoj povedano je to album, ki bo razdelili oboževalce skupine na dva pola. S takšnim stanjem so Nightwish sicer že sorodni, ko je leta 2005 iz Nightwish izstopila Tarja Turunen, saj mnogi njene naslednice nikakor in nikakor niso mogli sprejeti. No strasti so se s prihodom Floor Jansen v tem oziru sicer polegle in umirile, pa vseeno. Novi album je vse prej, kot karkoli kar so Nightwish posneli v karieri v postavi, bodisi s Tarjo, bodisi z Anette Olzon, zato takoj pozabite na kratke, udarne simfonične power metalske himne, ki so ob poslušanju vžgale takoj in dejansko prinesle skupini neminljivo slavo.
Bend se je pričel oddaljevati od svojega kalupa že na »Imaginaerum«, potem je bil tu »Endless Forms Most Beutiful«, kjer je z bendom sodeloval cel orkester, pa vseeno so se Nightwish na tem albumu še večinoma držali svojih preverjenih simfoničnih-power metalskih struktur. Zanimivo pri vsem tem pa je dejstvo, da je »Human :II: Nature«, bolj orkestralen album, posnet brez orkestra, kot njegov predhodnik. Kaj to pomeni? Da delujejo Nightwish na novem albumu povsem sami, bolj orkestralno, kot je bil na prejšnjem albumu izkoriščen orkestralni vložek samega orkestra. Še več. Album je, za standarde Nightwish, zaradi izjemne razgibanosti, celo v zametkih progresivne narave, ker prinaša sam po sebi daleč najbolj ambiciozno delo zasedbe do tega dne, kar se preizkušanja »tega in onega« tiče. In več. Ne toliko zaradi njegove (znova superiorne) dolžine, pač pa zlasti zavoljo izjemne aranžerske, produkcijske, pa tudi idejne razgibanosti, se tokrat celo izgublja tisti »pravoverni to the roots« občutek, da gre za metalski album. V produkcijskem oziru so torej kitarske fraze praviloma umeščene v aranžmaje, le kot eden od gradnikov spremljave in fraziranje redko izstopa v kateri od novih skladb (ena redkih takšnih je npr. Endlessness). Mnogo je trenutkov, kjer absolutno dominirajo simfonični (orkestralni) elementi, se nad vsem bohotijo aranžmaji klaviatur, znatno bolj izrazito odzvanjajo tudi folk elementi, prav tako pa funkcionira raba vokalov znatno drugače, od pričakovanj. Veliko je ukvarjanja z detajli v sicer ambicioznem aranžiranju. Bend nemalokrat vključuje tudi a capella vokale, celo naracijo in zelo pretkano sledi samim sporočilom skladb, katerim prilagaja aranžmaje.
Vse zgoraj napisano velja že za prvi izmed obeh CD-jev, medtem ko odmerja drugi CD še en korak dlje in dostavlja tako povsem novo glasbeno pustolovščino, ki bi skoraj prej sodila na samostojni studijski album Tuomasa Holopainena. No zato prihaja ločeno na drugem CDju in deluje? Da, kot pol urni filmski mjuzikl. V celoti instrumentalen in popolnoma neoklasicistično obdelan z dodanim vpenjanjem keltsko-irskih okraskov. Oda materi naravi torej. Celo komad, kot je Tribal, je zahteval, da dobi novi bobnar Kai Hahto naenkrat osmero lovk, sicer pa je skupina pripravljala svoje občinstvo na to, da bo novi album drugačen že s predhodno izdajo singlov, začenši s sicer odličnim Noise , še bolj korenito, pa sta na bistvene slogovne spremembe apelirali kasneje Harvest ter Ad Astra, ki je sicer sklepni del ambiciozne pol urne instrumentalne simfonije zgrajene iz več delov, imenovane »All The Works Of Nature Which Adorn The World«.
Za vse, ki ste neobremenjeni s preteklim likom in delom skupine, zlasti s tistim, ki je nastal recimo v prvih 15. letih delovanja skupine, bo ta, za skupino artistično izzivalen podvig oziroma novi album lahko (v smislu presenečenja) na noč navdušujoč, saj dokazujejo Nightwish z njim, da jih ne skrbi poseganje po novih zvočnih elementih in strukturah, ki so nujni za evolutivno artistično zorenje, četudi zavoljo žrtvovanja tiste artistične narave, ki ti je nekoč prinesla slavo, ceno in veličino.
Ne preseneča dejstvo, da je album večinoma skomponiran s strani Holopainena. To je bilo pričakovano. Ni pa bilo pričakovano da bo Holopainen toliko skrenil od začrtanega sloga skupine in da mu bo to preostanek Nightwish ekipe pravzaprav dopustil. Prvič v karieri skupine delujejo preostali člani ob Holopainenu, prej kot statisti, vključno z omejevanjem vokalnih zmožnosti, ki jih je sicer sposobna pričarati Floor Jansen in ostajajo neizkoriščene. Ob tem je presenetljivo, da so vložki novo pridruženega Donockleya, celo bolj prodorni, kot tisti s strani Hietale ali Vuorinena. Vendar je ekipa to Holopainenovo novo vizijo zelo dobro sprejela. Vsi člani ekipe namreč poslušajo zelo raznovrstno glasbo in se v njej s svojim stranskimi projekti in skupinami tudi preizkušajo. Nenazadnje to potrjuje Vuorinenov bend Brother’s Firetribe ali aktualni Hietalin studijski solo dosežek. Obenem pa, zakaj bi tepel roko, ki te hrani?
A glede na to, da se skupina premika na novo artistično obzorje, ni vrag, da se lahko v slehernem trenutku, vedno vrne nazaj, kar se bo verjetno nekoč tudi zgodilo. Vendar Holopainenu to trenutno ne diši in potrebuje več prostora da se idejno in kreativno razmahne. Torej, kot kaže se kaj takega še lep čas ne bo zgodilo, kar pomeni, da bodo Nightwish naslednjih letih še naprej polnili dvorane širom svet najprej zavoljo stare slave, kot najnovejšega dosežka, ki je v artistično evolutivnem premiku, v vsem smel, drzen in silno ambiciozen podvig, ki sicer garantira v vsem visoko kakovost. Tisti, ki čakate na novi Nightwish album tipa »Oceanborn« ali »Wishmaster« oziroma karkoli, kar bi bilo temu podobno, boste tokrat povsem razočarani. Ljubitelj glasbe dovolj »odprte glave« pa bo znal prepoznati in ceniti visoko kakovost, ki jo prinaša torej »Human :II: Nature«.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
CD1.:
1. Music
2. Noise
3. Shoemaker
4. Harvest
5. Pan
6. How’s the Heart?
7. Procession
8. Tribal
9. Endlessness
CD2.: “All the Works of Nature Which Adorn the World“
1. Vista
2. The Blue
3. The Green
4. Moors
5. Aurorae
6. Quiet As the Show
7. Anthropocene (incl. Human Hymn To Nikkal)
8. Ad Astra
Zasedba:
Floor Jansen – vokal
Emppu Vuorinen – kitara
Tuomas Holopainen – klaviature, klavir
Troy Donockley – dude, piščali, bouzouki, bodhran, kitara, vodilni vokal na skladbi št. 4 (CD1), spremljevalni vokal
Marko Hietala – bas kitara, akustična kitara vodilni vokal na skladbi št. 9 (CD1), spremljevalni vokal
Kai Hahto – bobni
Sodelovanja:
Geraldine James – govorjena beseda na “All the Works of Nature Which Adorn the World” (prvi in zadnji del)
Johanna Kurkela – govorjena beseda na skladbi št. 3 (CD1)
