Nick Mason’s Saucerful Of Secrets
Palmanova / Piazza Grande / Italija
četrtek, 20. 7. 2023
Nick Mason ne potrebuje predstavitve. Pink Floyd in? Bobni. Ostalo je zgodovina. Leta 2018 se je stasiti možakar namreč odločil, da je čas za koncertno reaktivacijo. Ob sebi je zbral Leeja Harissa (Blockheads) in basista Guya Pratta, s katerim sta skupaj igrala na zadnji Pink Floyd turneji leta 1994. Pratt pa je morda celo bolj znan po tem da je bil nekaj časa poročen z Galo Wright, hčerko pokojnega Pink Floyd klaviaturista Richarda Wrighta. Ti trije možje so se odločili da preigravajo material Pink Floyd iz zgodnje ere. Sprva za zabavo, da vidijo ‘kaj imajo’? Tisti material torej iz časov, ko je skupini poveljeval Syd Barrett. Kmalu zatem sta se ekipi priključila klaviaturist Dom Beken, ki ga je privabil k sodelovanju Guy Pratt (Pratt in Bekem že vrsto let glasbeno sodelujeta) in pa kitarist Gary Kemp. Slednji je poznan zlasti po tem, da je integralni član senzacije osemdesetih iz dobe nove romantike – Spandau Ballet (in s tem vred avtor velike večine njihovih zimzelenih hitov).
Bend tako opravlja turneje od leta 2018 dalje (odštevši ‘dve-letni p(l)andemični teater). Furlanija julijska krajina je že vrsto let znana po tem, da tam v poletnih mesecih, še posebej v juliju, mrgoli zanimivih koncertov. Tako je 20. 7. 2023 oživel v tem oziru tudi veličastni glavni trg prelepe Palmanove, kjer smo uspeli prestreči enega izmed koncertov italijanskega dela nove evropske koncertne turneje velikega Nicka Masona in njegovih Saucerul of Secrets. Saj res. Nobena novost ni, da je letošnje poletje popolna loterija kar se tiče obiskovanja koncertov organiziranih na zunanjih prizoriščih. Koncert Nicka Masona v italijanski Vicenzi vsega dva dni prej, je bil namreč nepreklicno odpovedan zaradi ekstremnih vremenskih razmer. Obiskovalci Palmanove smo bili torej tega večera veliki srečneži.
Prelepa novica je bila tudi ta, da tokrat ni bilo nobene predskupine in nobenega dodatnega čakanja. Koncert sestavljen iz dveh delov se je začel malo preko devete ure zvečer. S serijo skladb, ki jih ne Waters ne Gilmour v post-Pink Floyd eri nikakor ne izvajata. V tem oziru je Nick Mason dostavil na svoji turneji natanko tisto, kar pogrešamo pri kolosalnih turnejah obeh njegovih Pink Floyd pajdašev, ki se ju pač drži sloves velikih zvezd. Ne le to. Mason je med koncertom izkazal neverjetno dostopnost. Nekatere točke je uvodoma pospremil s celo zgodbo. Prav tako ni pozabil povedati, da lahko ljudje fotografirajo koncert po mili volji, le bliskavice naj imajo pri tem izklopljene.
Zanimivo pri tem je, da Mason ni iskal vokalov, ki bi bili približek Barrettu, Watersu, Gilmourju ali Wrightu. Pratt, kot tudi Kemp sta s svojima vokalnima karakteristikama miljo oddaljena od naštetih. Obenem pa ustvarjata slikovit vokalni kontrast, kot je to veljalo tako ali drugače v karieri Pink Floyd. Kemp poseduje zelo zanimiv vokal. Pravzaprav preseneti, ker sprva ne veš kam bi ga vtaknil. Mestoma je blago disonanten. Nemara je celo najbolj smiselna asociacija na Davida Bowieja. Pratt na drugi strani prinaša bolj ‘milo’ barvo, z občasnim falssetom, ki bi bil na mestu pri kakšni progresivnorockovski inštituciji stare šole in se predvsem dobro veže v skladbe, kjer je mogoče poudariti psihadelični moment ‘ezoteričnosti’. Tako ne čudi, da je prevzel mdr. vokal v Remember A Day. To je komad, ki ga je napisal pokojni Richard Wright. Vendar pa to ni obveljalo za pravilo. Pratt je domala presenetil, ko je njegov vokalni pristop fenomenalno odvozil »More« skladbo The Nile Song, ki je znana po Gilmourjevi vokalni ‘surovosti’. Vokal je precej oddaljen Gilmourjevemu, a se je Pratt fenomenalno vklopil s svojim vokalnim pristopom. Prav tako je zanimivo da se Kemp, ki je prevzel večino vokalnih nalog na koncertu (predvsem pa Barrettove komade), ni ‘afnal’ z rabo ‘cockney’ akcenta, kar je bila izrazita značilnost Barrettovega vokalnega pristopa. Zanimivo spoznanje je bilo tudi to, da sta se tako Kemp, kot Pratt, ne glede na to, da ne en, ne drug nimata mnogo sorodnosti s katerim izmed izvirnih Floyd vokalov, s svojima pristopoma odlično vpela v Pink Floyd material klasičnih, recimo romantično-psihadeličnih dni. To je tistih preden so Pink Floyd postali globalna (glasbeno komercialna) velesila.
Dve uri in dvajset minut. S krajšo vmesno pavzo. Bomba. Interpretacija je bila namreč izjemna. Časi od zgodnje psihadelične ere do faze spogledovanja s progresivnim rockom, kar je v artističnem smislu kulminiralo v albumu tranzicije »Meddle« (1971). Vse podprto tudi z orjaškimi filmskimi projekcijami. Le album »Ummagumma« (1969) so zaobšli, kar ne preseneča, četudi je avtor vrstic tega eseja potihoma upal, da bo Nick izvedel solo točko na bobnih in za to izkoristil izvedbo The Grand Vizier’s Garden Party. A je bila izbrana vsebina, ki jo je dostavil kvintet, pravzaprav sanjska. V prvem delu je bilo mogoče zaznati le blago nenatančnost Pratta pri podvojevanju vokalnih linij Kempa v »Meddle« klasiki Fearless (navijači Liverpoola bodo še posebej vedeli), sicer pa v vsem izvedbena briljanca. Ni pa Mason pozabil na gong. Sloviti film »Live At Pompeii«, je tako doživel briljantno utelešenje v Set the Controls for the Heart of the Sun, pri čemer je Kemp opravljal levji delež pri gradnji intenzivne hipnotične atmosfere z intenzivno rabo “e-bow”-a.
Težko je izpostavljati vrhunce. Dejansko. Da ti odigrajo Arnold Layne je že prava bomba, a da ti potem odigrajo še b-stran omenjenega singla, to je Candy and a Currant Bun, je že prav ‘nebeško’. Smo v prvem delu koncerta. Presenečenje je v njem gotovo dostavila Vegetable Man. Nick je pred njeno izvedbo povedal, da je to stara skladba Pink Floyd, ki jo je bend preigraval na vajah in kot kompozicijo nikdar tudi zares dokončal. Založbi skladba ni bila všeč in je ni želela uvrstiti na album. Tako da jo je prav ustanovitev Nick Mason’s Saucerful Of Secrets prvikrat koncertno tudi oživila. Poseben koncertni trenutek je prinesla kombinacija mile If, ki jo je bend na sredini mojstrsko prezrcalil v začetek Atom Heart Mother Suite, iz katere se je po dveh delih vrnil na zadnjo tretjino skladbe If in jo spretno zaključil. Orkester tu ni bi potreben.
Zanimivo je, da si je Mason z ekipo odločil posvetiti več pozornosti glasbeni podlagi za film »Obscured By Clouds« (1972). Kvintet je izvedel najmočnejše točke iz te plošče (naslovna skladba, When You’re In – obe v prvem delu, nadalje Burning Bridges in Childhood’s End v drugem delu). Kempov teatralni: “Mijauuu,” je pomenil le eno. Izvedbo Barrettove skladbe o pobalinskem črnem mačku. Bila je Lucifer Sam. No, v drugem delu koncerta, pa smo vsi mrzlično čakali na izvedbo? Echoes. Da. V velikem finalu. Sklepna točka. Lahko jo razglasimo kar za koncertni vrhunec. V vseh ozirih. Bend je demonstriral izjemno skladnost in perfekcionizem. Med izvedbo je dodajal seveda svoje finese in okraske, saj so ob Masonu zbrani tehnično mnogo bolje podkovani glasbeniki, kot so bili Pink Floyd v času, ko so posneli in napisali te komade, pri tem pa je substanca neminljivega lika in dela Pink Floyd ostajala neomadeževana. A to glede tehnične podkovanosti niti ne šteje. Šteje vtis. Pečat, ki ga pusti ta izvedba. Vsa ta hipnotična atmosfera, ki te premika. Ki premika tvoje telo. Košček za koščkom. Se poigrava z najbolj skritimi kotički tvoje duše. Poseže v njeno globino. Jo predrami, pretrese. Prebudi. Sploh v nostalgičnem oziru. Dotik emocij je bil izjemen. V vsem. V tem delu je blestel tudi Lee Harris, ko je z izkoriščanjem mikrofonije izvabljal iz svojega Stratocasterja prave zvočne čudeže.
Skratka. Mason se odlično drži. Kondicijsko, izvedbeno, pa tudi v smislu šegavosti. Tako je v enem izmed premorov, ko je predstavljal glasbenike na odru, Kempa označil kot: »From a new romantic warrior to the king of progressive rock«. Označba je letela seveda na leta, ki jih je Gary prebil z Spandau Ballet, je pa treba imeti na umu, da so vsi ti fantje, ki so v osemdesetih komercialno uspeli s svojimi skupinami – kot so bili tudi Spandau Ballet, odraščali ob zvokih progresivnega rocka, kar je potrdil tudi Kemp v enem izmed kasnejših čustvenih nagovorov, ko je mdr. povedal, da si nikdar ni mislil, da bo glasba na ploščah, ki jih je kot najstnik poslušal, nekoč postala najboljša glasba, ki je bila napisana v povesti rocka.
Bend se je vrnil po krepostni dodatek. See Emily Play absolutno ne sme manjkati. In tudi ni. Vrhunec dodatka pa je bila celotna ‘psihadelična kača’ Saucerful Of Secrets – brez dvoma še eden izmed tistih trenutkov, ki te izstrelijo v svojevrstni svet, svet ki ga kreira glasba Pink Floyd. No, da se uščipnem – svet, ki ga rekreirajo Nick Mason in njegovi štirje odlični glasbeni pajdaši. Tisti svet, ki te odnese v stanje zamaknjenosti. Svet iz katerega se lep čas prebujaš. »Ste še za eno?«, vpraša Pratt. Publika nori. Bila je šegava »Piper At The Gates Of Down« (1967) klasika ‘Barrettove šole’ imenovana Bike.
Suma sumarum. Nepozabno. Niso Pink Floyd, je pa Nick Mason. Bolje Nick Mason, kot nikdar oziroma nikoli več Pink Floyd. Teh komadov bi se načakali in ne bi jih dočakali, v kolikor se skoraj osemdesetletni legendarni bobnar ne bi odločil, da se odpravi znova na odre. Zato polagam na dušo in srce slehernemu ljubitelju Pink Floyd, da si ogleda vsaj enega izmed Masonovih koncertov, ker si bo globoko hvaležen, da je sprejel takšno odločitev. Če to lahko počneta domala nedotakljiva zvezdnika Waters in Gilmour, lahko z vso legitimnostjo tudi Nick Mason. In če sem še malo žleht, brez dodatnega bobnarja (Gilmour mora imeti ob sebi dodatnega kitarista – Raya Manzanero). Edinstveno, kot sta edinstvena in brezčasna lik in delo Pink Floyd!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Nick Mason’s Saucerful Of Secrets setlista:
—prvi del—
1. One of These Days
2. Arnold Layne
3. Fearless
4. Obscured by Clouds
5. When You’re In
6. Candy and a Currant Bun
7. Vegetable Man
8. If / Atom Heart Mother/ If
9. Remember a Day
10. Set the Controls for the Heart of the Sun
—drugi del—
11. Astronomy Domine
12. The Nile Song
13. Burning Bridges
14. Childhood’s End
15. Lucifer Sam
16. Echoes
—dodatek—
17. See Emily Play
18. A Saucerful of Secrets
19. Bike
