Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 11. 3. 2022
Produkcija: Jona Tee
Dolžina albuma: 49.41 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 8.0/10
New Horizon je nov glasbeni projekt za katerem stojita dva nekdanja člana skupine H.E.A.T Jona Tee in Erik Grönwall. Grönwall je vražji vokalist. Njegov rang ni le neverjeten, pač pa razvija obenem tudi izjemno vokalno moč in rušilnost. Definitivno eden najbolj prodornih in pečatnih vokalistov na sceni melodičnega metala in tudi melodičnega rocka ta hip. Kamorkoli ga postaviš, ti Grönwall priigra zmagoviti poker asov Po novem se je priključil Skid Row, kot četrti pevec glam metalske senzacije (pokopanih) osemdesetih. Jona Tee prevzema vlogo večinskega avtorja glasbe, prav tako pa je ob klaviaturah prispeval vse bas linije, ritem kitare, poskrbel za produkcijo, opremil vse z dodatnimi vokalnimi napevi in ostalimi finesami. Rezultat je nekakšen križanec med tem kar sta počela glasbenika pri H.E.A.T. in prvinami evropskega power metala.
Da. To je lahko dvorezen, magari ‘trirezen’ meč. No, vsaj neke mere. Ob tem, da ne slišimo nič novega – to pa je bilo pričakovano-, je produkcija namerno nekoliko nezloščena, kar za obči švedski pristop v power metalu preseneti. Govorim zlasti za kitare, ki lahko v produkciji zadržujejo izrazito ‘nemško’ rezgetanje. Ne vedno. A občasno pustita možakarja v sliki več prostora kitarski frazi, kot je to neposredno nakazano v Cry For Freedom, ki deluje ‘okorelo švabsko’. Klaviature postanejo ‘tanke’ in inferiorne v takšnih trenutkih. Kot bi počeli nekaj takšnega npr. kakšni stari heavy strici Grave Digger, a manj uspešno. Na zelo prodorno frazo albuma naletimo v skladbi Stronger Than Steel, ki utrjuje okostenelo pripadnost albuma evro power metalu. Je pa Grönwall s svojo vokalno muzikalnostjo vselej garant učinkovitega izplena visoko letečih napevov, ki grabijo hipoma. Stronger Than Steel, ki jo je projekt izdali tudi kot single, velja za enega impresivnejših dosežkov albuma.
Otvoritvena skladba We Unite si je želela ujeti kar se da veliko pompa. Na enem mestu. Zato je pretirana. Recimo da križaš H.E.A.T. in Firewind. To je bilo ocenjeno zelo ‘na prst’. Bombastična muzikalna načičkanost refrena je tako izrazita, da potegne razvoj melodije mestoma na kitico pop hita osemdesetih What A Feeling (orig. Irene Cara, komad iz filma ‘Flashdance’). Hote ali nehote, oba fanta sta velika privrženca zapuščine popa osemdesetih. Kar se švedskih glasbenikov tiče, v tem še zdaleč nista edina, začenši pri Mikaelu Akerfeldtu (Opeth). Na albumu najdemo tudi trenutke, ki nosijo več glasbenih smernic s H.E.A.T. in muzikalnim principom švedske hard rock zapuščine (220 Volt, Treat, Europe,…), kot je to nakazano zlasti v refrenu skladbe Call of the Underground. Na teh delih so tudi klaviature in aranžmaji klaviatur bolj jedrnati v produkciji, vsekakor pa v takšnih skladbah tudi Tee ne ostane dolžan kitarskim solerjem, ko vstopa na klaviaturah z njimi v duele. Vsekakor se momentom, ki lahko nagovorijo bolj klišejsko ne moremo izogniti. Tako predvidljiv refren poseduje npr. Stardust. Je pa jasno od kod vsa ta muzikalnost. Prijatelj s popom osemdesetim moraš biti. Skandinavci so tu doma. Vselej, ko je treba to muzikalnost prepakirati v težje zvočne strukture. Stardust ‘potegne ven’ mid eight pasaža, ki se odpira zelo premeteno. Z neo-klasičnim prehodom na klaviaturah in odlično modulacijo, ki pred vpadom v zadnji refren, razgiba predvidljivost skladbe. Tudi asociacija na Manowar ne izostane (The End Of All), pri čemer bi Manowar zadnjih dvajset let oziroma po odhodu Rossa, ‘ubijali’ za napev vodilne refrenske ideje (vokalne harmonije). Prav zaradi refrena, ki je izredno dobro speljan, je ta komad eden albumskih vrhuncev New Horizon power metala.
No, glavni vrhunec albuma, pa prinaša njegova sklepna skladba. Naslovna skladba. Ta je namreč (v komponističnem angažiranju) najbolj prepričljiv ‘odstrel’ v zlate čase evropskega power metala izpred dvajsetih let. Nostalgično do obisti. Definitivno vrhunec tudi v samem oziru razvoja pompoznosti in drama teatra. Gradacije motivov.
Svoje dostavi na album tudi bera gostujočih kitaristov, ki se ne brzdajo eskapadah kitarskega rallyja slikovitih soističnih zavojev. Med njimi Sam Totman (Dragonforce), pa Dave Dalone (H.E.A.T.), Niko Vuorela (temple Balls) in Love Magnusson (Dynazty).
Skratka. Poteza je dokaj posrečeno uspela. Grönwall je tisti jeziček na tehtnici, ki odloči. S svojo markantnostjo v veliki meri preusmerja pozornost poslušalcu, da se ta ne ukvarja z generično šablono komponiranja, čemur po vseh teh letih, power metal pač nikakor ne more ubežati. Zato je druženje dveh starih dobrih H.E.A.T. kompanjonov na tem album posrečeno in še vedno dovolj zanimivo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. A New Horizon (Intro)
2. We Unite
3. Stronger Than Steel
4. Cry For Freedom
5. Call Of The Underground
6. Stardust
7. Event Horizon
8. The End Of All
9. Fearless
10. Gate Of The Gods
Zasedba:
Erik Grönwall – vokal
Jona Tee – klavaiture, bas kitara, kitara, spremljevalni vokal
Gostujoči glasbeniki:
Sam Totman – kitarske solaže
Love Magnusson – kitarske solaže
Dave Dalone – kitarske solaže
Niko Vuorela – kitarske solaže
Laucha Figueroa – kitarske solaže
Robban Bäck – bobni
Zelo dobra recenzija.
Zdaj mu bo uspelo tudi v Ameriki, kar si s svojim glasom in sončno osebnostjo tudi zasluži. 🙂