Lokacija: Ljubljana, Cvetličarna MediaPark, Slovenija
Datum: 10.03.2011
Power of Metal turneja je na naša tla prvič pripeljala finske power metalce Thaurorod, vnovič danske Mercenary, prvič po reunionu kultne progresivne metalce Psychotic Waltz (ki bi morali pri nas nastopiti pred dobrimi 15 leti pa je njihov nastop takrat odpadel), ime turneje pa sta upravičili obe glavni imeni turneje – seattleski posebneži Nevermore in veliko ime progresivnega metala, Symphony X.
Kot prvi so na oder stopili finski power metalci Thaurorod, njihovo čudno ime pa jasno izhaja iz Tolkienovega Gospodarja prstanov in v vilinščini pomeni zlobna gora. Itak, kaj pa drugega. Tako kot je klišejsko njihovo ime, pa je obupno generična tudi njihova glasba, saj zveni kot pankrtski sin italijanskega in finskega power metala. In kaj je lahko “boljšega” od tega, da že tako klišejski bend okrepi pozerski italijanski vokalist Michele Luppi, ki je prej šarmiral v italijanski power metal zasedbi Vision Divine. Fantje so lansko leto izdali debitantsko ploščo Upon Haunted Battlefields in predstavitvi le-tega je bilo odrezane pol ure nastopa Thaurorod. Ti se lahko pohvalijo s prav vsemi klišeji, ki padejo na pamet ob žanru power metala – neoklasične solaže izpod prstov glam metalsko napacanega kitarista, masturbiranje po klaviaturskih tipkah, naličeni lepotci in močan vokal, ki pa žal iz poplave podobnih vokalistov ne izstopa prav po ničemer. Thaurorod na odru delujejo sicer povsem suvereno, čeprav nekoliko preveč nastopaško in svoj nastop oddelajo solidno. A kaj, ko na površje iz poplave neštetih identičnih bendov ne bodo priplavali nikoli.
V nekoliko višjo kvalitetno prestavo so večer prestavili danski Mercenary, ki kljub kadrovskim rošadam neumorno in po tekočem traku snemajo albume in pridno koncertirajo širom Evrope. Danci so pred kratkim iz pečice vzeli sveže pečeno ploščo Metamorphosis, ki so ji jasno namenili največ pozornosti v svojih štiridesetih minutah. Z nje so odigrali kar štiri komade, kar pa žal ne pomeni nič dobrega. Metamorphosis je še kako pravšnji naslov albuma, saj s to ploščo Mercenary plujejo še globlje v vode radiu prijaznega metala. Album je še potrditev več, da forma fantov konstantno in strmo pada že vse od plošče 11 Dreams, zadnjega resnično dobrega izdelka te skupine. Padec skupine se je začel z odhodom basista Krala, ki je skrbel tudi za grobe vokale, zadnji žebelj v krsto pa je zabil še odhod odličnega vokalista Mikkela Sandagerja. Vse vokalne dolžnosti je tako prevzel novi basist Rene Pedersen, kar pa bendu žal ni prineslo nič boljšega. Growli so tako na moč generični, agresivnost, epskost in atmosferičnost, ki so jo Mercenary tako dobro zgradili s prvimi tremi albumu pa uničuje vedno večji odstotek sladkih, čisto odpetih refrenov in slaboumnih riffov. Rene žal niti približno ne dosega Mikkelove prepričljivosti in Kralove brutalnosti. Mercenary so se nekoliko vendarle oddolžili z dvema komadoma z 11 Dreams, a kaj ko sta veliko bolj prepričljivo izpadla leta 2005, ko so Mercenary v stari postavi, tudi takrat pred Nevermore, predstavljali omenjeno ploščo.
Za nekaj posebnega pa so poskrbeli naslednji nastopajoči, saj so na oder stopili veliki povratniki na sceno, kultna progresivna metal zasedba iz devetdesetih, Psychotic Waltz. Kalifornijska skupina je z delovanjem pričela leta 1986, do leta 1997 izdala štiri albume (od katerih lahko vsaj dva štejemo za ene izmed večjih klasik žanra!), nato pa prekmalu razpadla. Karizmatični vokalist Devon Graves (a.k.a. Buddy Lackey) je nato osnoval bend Dead Soul Tribe, ki je dvakrat celo nastopil na Metalcampu, a se veličini Psychotic Waltz ni uspel približati. V vsesplošnem trendu obujanja in vračanja legendarnih imen metala pa so se pod vodstvom Devona Gravesa na sceno vrnili tudi Psychotic Waltz. Njihov težko pričakovan nastop je minil predvsem v luči hipijevskega izgleda kitarista Dana Rocka in karizmatičnega vokalista Gravesa, čigar oprava je izgledala kot nekje v hipijevski komuni iz konoplje sešita obleka. V temu primerno psihedeličnih zvokih je minila tudi slaba ura druženja s Psychotic Waltz. Rahlo nespretno izbrana setlista, ki je obsegala predvsem počasneje kotaleče se skladbe, polne psihedelije in eteričnosti je publiko vidno uspavala, a magičnosti nastopa skupini ne gre niti malo zanikati. Pozornost je nase usmerjal predvsem edinstveni vokalist Graves, z unikatnimi vokalnimi linijami ter resnično močnimi in prepričljivim vokalom, ki se je gibal nekje med začaranosti in zasanjanostjo, spet drugič pa je posegal po impresivnih falzetnih višavah. Nič slabše se ni odrezal kitarski dvojec Rock/McAlpin, predvsem slednji, po hudi avtomobilski nesreči, na voziček prikovani Brian McAlpin ni niti malo zaostajal za kolegom s katerim sta skrbela za psihotične riffe, psihedelične in izvenzemeljske solaže ter lomljene ritme. Sicer nekoliko starejše Psychotic Waltz je bilo užitek videti na odru v tako dobri formi, žal so nekoliko mimo usekali le z nekoliko preveč zasanjano in zaspano setlisto, a po drugi strani pa je bil to pravi, resnični Into the Everflow!
Nato pa je bil vendarle čas, da oder okupirajo prvi težkopričakovani co-headlinerji, seattleski težkokategorniki Nevermore. Zasedbi, ki je zrasla na pogorišču kultnih Sanctuary se je z novo ploščo The Obsidian Conspiracy končno uspelo predstaviti širšemu občinstvu, pa čeprav menim, da Nevermore še vedno ostajajo najboljša izbira petičnih sladokuscev, ki točno vedo kdo lahko ustreže njihovim visokim zahtevam po možgane talečem metalu. Nevermore so se na krilih uspeha nove plošče po šestih letih vrnili na mesto zločina, kjer so leta 2005 pustili obrise trupel po Cvetličarni potem, ko so spektakularno predstavili takratni album This Godless Endeavor. Seattlečani, ki so v začetku burnih devetdesetih dvignili velik sredinec kravatarskim živinam, ki so jim dejali, da so od njih pričakovali nekaj rahlo bolj grungerskega, so kot tsunami udarili z začetno Inside Four Walls. Klavstrofobični rušilec, ki govori o prijatelju skupine, ki se je znašel za zapahi zaradi posedovanja napačnih substanc, je na noge dvignil publiko. Ta se je po katatoničnem učinku Psychotic Waltz hipoma zbudila in udi so leteli na vse strani. Nevermore so dokazali, da so še vedno v vrhunski formi! Warrel Dane, ki je v preteklih festivalskih nastopih (Metalcampu npr.) nekoliko trpel zaradi težav z grlom in posledično ponudil slabše vokalne predstave, je tokrat upravičil ime enega najboljših vokalistov ta hip. Dane, ki se je izučil celo za opernega pevca je blesteče nizal fenomenalne linije in do popolnosti predstavil s čustvi nabite vokale, ki temeljijo na njegovih genialnih besedilih. Rahlo pomoč je Dane potreboval le pri najvišjih falzetnih krikih, ko je pomoč prejel s strani mešalke, sicer pa tako svežega in prepričljivega Warrela nismo slišali že lep čas. Poleg Warrela je bistvo Nevermore zgrajeno okrog briljantnih linij genialnega kitarskega maga Jeffa Loomisa, brez njegovih “out of the box” inovativnih riffov in spektakularnih, sapojemajočih solaž si tega benda preprosto ne da predstavljati. Novi session kitarist Attila Vörös je spretno slalomiral po Jeffovih linijah in dokazal, da si bo mesto rednega člana benda povsem zaslužil. Mladi 24 letnik pa na odru vidno uživa, saj so se mu izpolnile sanje igrati v svojem najljubšem bendu, kar je jasno vidno po širokem nasmehu, ki se Attili ne izbriše z obraza vse do konca koncerta. Tudi brez polne in mogočne ritem sekcije Nevermore ne bi bili to kar so in nori bobnar Van Williams je pokazal kako se tolče po bateriji. Van je gotovo eden bolj inovativnih bobnarjev ta hip, saj so njegovi prehodi premišljeni in polni odličnih idej. Le karizmatični basist Jim Sheppard je tokrat manjkal, saj se znova spopada z zdravstvenimi težavami – odkrili so mu namreč tumor v možganih, a se je ta k sreči izkazal za benignega in Jim po operaciji že uspešno okreva. Jima je suvereno in samozavestno nadomestila Dagna Silesia, ki sicer basira v solo bendu Warrela Danea, prav zaradi dobrega poznanstva pa si jo je Warrel tudi večkrat privoščil, hehe. Nevermore so skozi štiri komade z novega albuma, ki v živo izpadejo hudičevo dobro, klasik Born, The Heart Collector in The River Dragon Has Come za vrhunec poskrbeli z neverjetnim deset minutnim epom This Godless Endeavor, mnogo mnogo prehitro pa zaključili z rušilnim, kataklizmičnim Enemies of Reality. Edini minus tokratnega nastopa Nevermore je resnično le njegova kratkost zaradi katere so bili primorani izpustiti mnogo biserov diskografije. A takole je čivkal že Poejev krokar: “Quath the Raven, ‘Nevemore’ … And my soul from out that shadow that lies floating on the floor Shall be lifted – nevermore!”
In ameriški veterani progresivnega metala so imeli resnično težko nalogo stopiti na oder po peklenskemu setu Nevermore. Symphony X so samozavestno in suvereno stopili na oder, tako kot se to spodobi za eno večjih in pomembnejših zasedb žanra. Symphony X so pod vodstvom odličnega Russella Allena začeli z udarno Of Sins and Shadows, ki je dokazala fenomenalno formo benda, a žal tudi najslabši zvok večera. Zaradi umazane in zapacane zvočne slike inštrumentalni mojstri Michael Romeo, Michael Pinella in Michael LePond (je ta bend že kdaj razmišlja o preimenovanju v Michael, hehe) ter Jason Rullo niso prišli tako do izraza kot bi morali. Neoklasične solistične avanture neverjetnega Romea so tako izzvenele tiho in plehko, tak pa je bil tudi njegov nastop, saj se Romeo ni premaknil niti za centimeter. K sreči je za večjo dinamičnost poskrbel fantastični Allen, ki je z neverjetno lahkostjo animiral publiko, ki mu je jedla iz roke, poleg tega pa je jasno dokazal zakaj ga štejejo med ene najboljših vokalistov (progresivnega) metala. Enkrat jezno in agresivno spet drugič pa lahkotno, umirjeno in čustveno so Američani pluli skozi komade, ki so večinoma prihajali s še aktualne plošče Paradise Lost. Nekoliko presenetljivo je skoraj polovico seta predstavljala ta, sicer odlična, plošča zaradi česar so Symphony X v celoti zignorirali verjetno svoj studijski vrhunec, album V: The New Mythology Suite. Morda še bolje, saj je obupen zvok popolnoma pokopal klaviature Michaela Pinelle, ki sicer sijajno gradijo edinstveno atmosfero Symphony X. Zasedba iz New Jerseya je predstavila tudi dva komada s prihajajoče plošče Iconoclast, ki po slišanem obeta vnovičen odličen izdelek, a tudi Symphony X so imeli poleg slabega zvoka še eno napako, in to je kratek nastop. Resnično upam, da se lahko tega benda v prihodnje znova nadejamo pri nas in to z veliko boljšim zvokom ter pravim headline nastopom, ki omogoči skupini tudi čas, da odigra neponovljivi ep The Odyssey.
Power of Metal paket je paket, ki je poskrbel za pester nabor zasedb in dve fenomenalni co-headlinerski skupini. Žal je tokrat koncertno izkušnjo pokvaril slab zvok prav vseh nastopajočih, od obeh nosilcev turneje pa je preprosto povsem na mestu zahtevati, vsaj za polovico daljši set.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
MERCENARY:
1. Intro
2. World Hate Center
3. The Endless Fall
4. Through the Eyes of the Devil
5. In a River of Madness
6. In Bloodred Shades
7. The Follower
8. Firesoul
PSYCHOTIC WALTZ:
1. Ashes
2. Spiral Tower
3. Haze One
4. Into The Everflow
5. Morbid 6. Halo Of Thorns
7. Nothing
8. I Of The Storm
NEVERMORE:
1. Inside Four Walls
2. Moonrise (Through Mirrors of Death)
3. The Termination Proclamation
4. Your Poison Throne
5. Born
6. The Heart Collector
7. The River Dragon Has Come
8. Emptiness Unobstructed
9. This Godless Endeavor
10. Enemies of Reality
SYMPHONY X:
1. Of Sins and Shadows
2. Domination
3. The Serpent’s Kiss
4. End of Innocence
5. Paradise Lost
6. Inferno (Unleash the Fire)
7. Smoke and Mirrors
8. Dehumanized
9. Set the World on Fire (The Lie of Lies)
10. Sea of Lies
