Lokacija: Wien Arena / Dunaj / Avstrija
Kdaj: 21. november 2019
Never Say Die turneja še danes ostaja ena tistih odmevnih turnej, na kateri se je do sedaj predstavilo malo morje skupin, ki plavajo v vodah metalcora, deathcore, hardcora, post-hardcora in še česa drugega. Letos so glavni predstavniki na turneji bili japonski Crystal Lake, ki z vsakim letom pridobivajo več prepoznavnosti. Pred njimi so nastopile skupine, ki mogoče niso še med najbolj poznanimi, pa vendar je bilo pri samem naboru kar nekaj presenečenj. Tokrat je bilo na turneji šest skupin, tako da se je koncert pričel že v popoldanskih urah. Koncert se je odvil v priznani dvorani Arena, ki prejme tudi do 1000 ljudi.
Kot prvi so se predstavili bostonski Great American Ghost, katere je prišlo pogledat okoli 100 ljudi. Kljub skromnemu obisku so Great American Ghost prepričali s svojim energičnimi nastopom. Skupina stavi na bolj surov hardcore, kar je definitivno dodalo k pristnosti te turneje. Da skupina stavi na vse, se je videlo že pri drugi skladbi, ko se je pevec pognal med publiko čez ograjo, ki je bila vsaj dva metra od odra. Precej drzen podvig, ki se je na srečo dobro končal za hrbet pevca. Vsekakor skupina, ki bi si zaslužila več občinstva, o čemer priča sama energija na odru.
Sledili so Alpha Wolf, mlada avstralska skupina, ki ima za seboj prvenec Mono ter tri EP-je. Pozornost je kradel predvsem kitarist, ki je s svojim stilom deloval, da je dobil navdih po japonskemu stilu Visual Kei. S svojo opravo in klasično japonsko masko je nedvomno izstopal. Skupina je sicer ponudila precej agresiven metalcore, a kakšnih presežkov ni bilo čutiti. Tudi same energije ni bilo toliko kot pri predhodnikih. So pa dobili že večjo podporo publiko, prišlo je že okoli 200 ljudi, tako da publika za koncert je z vsakim nastopajočim naraščala.
Barve metalcora so branili dalje angleški Our Hollow Our Home. Zopet mlada skupina, ki ima za seboj dva albuma. Prve vrste so bile pri skupini že vidno bolj polne. Sama glasba skupine sicer ne ponuja presežkov. Skupina se zanaša na preverjen vzorce, tudi pri breakdownih so delovali predvidljivi. Res pa da gre za mlado skupino, ki še gradi svoj stil, a glede na odziv imajo Our Hollow Our Home kar nekaj potenciala, vendar bo skupina rabila naredit kaj bolj izstopajočega, da bo pritegnila še več ljudi.
Sledili so angleški Polar, ki imajo v primerjavi z ostalimi skupinami kakšen album več, predvsem pa tudi več kilometrine. Pevec je sicer sprva po obnašanju deloval kot kakšna pop zvezda a la Katy Perry, a publika se je na to odzvala več kot dobro. Skupina je igrala nekakšen miks med hardcorom in metalcorom. V repertoarju je bil material z albuma Nova, katerega so obiskovalci očitno dobro sprejeli. Polar so dvignili publiko na noge, ki je izkazala podpora izkazala z moshpitom in drugimi oblikami divjanja. Nastop zasedbe Polar je bil odraz kvalitete, obenem dokaz, da je hardcore in metalcore scena v Veliki Britaniji še kako živa.
Zasedba King 810, ki prihaja iz ameriške države Michigan, danes po medijih zelo odmeva, ker so na odru nosili seboj tudi različno orožje. To je prispevalo k temu, da so jim ponekod odpovedali nastop zaradi njihove provokacije. Oboževalcev skupine je bilo nedvomno veliko, a sama glasba pravzaprav nič posebnega. Bolj je skupina dala na imidž, še posebej vokalist je hotel biti v središču pozornosti s kazanjem svojih zlatih zob. Čeprav naj bi King 810 sloveli po nastopih, ki so polni energije in agresivnosti, je tokrat delovalo, da jim ni pretirano do tega. Nastop je temu primerno brez prave energije, pravzaprav dolgočasen. Poleg tega še sama glasba, ki črpa iz nu metala in metalcora, ni ravno presežek.
Grenak priokus King 810 so popravili avstralski In Hearts Wake. Skupina sicer preigrava precej klasični metalcore, čeprav je slišati tudi elemente hardcora in post-hardcora. Izkušnje so vidne, nastop je bil dodelan. Nič nenavadnega, saj ima skupina za seboj že 4 albume in veliko opravljenih turnej. Po svoje bi se lahko pričakovalo, da bi lahko In Hearts Wake predstavljali glavno skupino turneje. Temu primeren je namreč bil tudi odziv publike in napolnjenost dvorane. Kar je dodatno ogrelo publiko, da je pri eni skladbi na oder prišel celo Ryo iz Crystal Lake, ki je s svojim vokalom poudaril moč celote.
Kot zadnji so na oder stopili Crystal Lake, pri katerih je bilo težko karkoli pričakovati. Skupina je namreč v Avstriji nazadnje nastopila pred Parkway Drive kot predskupina (reportaža TUKAJ). Tokrat je imela na voljo več časa in tudi repertoarja. Crystal Lake so namreč dodali osvežitev k rednemu naboru skladb. Šlo je tudi prvič, da je japonska skupina predstavljala glavno skupino. A napolnjenost dvorane je obetala. Norenje publike se je začelo takoj po intru, ko so Crystal Lake eksplodirali s skladbo Helix. Kar se tiče norenja publike, so se v sklepnem delu odvijali moshpiti vsepovsod, tudi po dva vzporedno. Sicer pa je skupina odigrala tudi svoje najbolj poznane skladbe, kot so: Lost in Forever, Hail to the Fire, Alpha, Omega. Najboljše pa so seveda prihranili za konec in tako ponudili Apollo in Prometheus. Crystal Lake so se nedvomno zopet izkazali, publika je pri temu sodelovala, tako da povratek je več ko zaželen. A do takrat bo potrebno počakati, skupina se bo namreč v letu 2020 ukvarjala z novim albumom.
Poleg nastopajočih, velja poudariti še nekaj drugega. Skupine so namreč prosile tudi za dobrodelnost. Avstralci zbirali finančna sredstva za žrtve požarov. Pri In Heart Wake so načeli temo »It’s ok not to be ok!« Želelo se je namreč opozoriti, da se pomaga tistim, ki imajo duševne težave, s čimer so želeli opozoriti na povečanje samomorilnost po svetu. Prav tako so temu nekaj minut namenili Crystal Lake, saj je vokalist Ryo pred skladbo Lost In Forever spregovoril o problematiki. Po koncertih so bila na voljo tudi seanse svetovanj, izkupiček pa je šel v dobrodelne namene.
Za turnejo Never Say Die se lahko potrdi, da je več kot samo uspela. Poleg tega je bil nabor pester, ker so bile tudi skupine bolj zanimive kot prejšnja leta.
Tekst in foto: Denis Paradiž
Uredil: Primož Novak
