Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: 12.06.2016
Ljubljansko Halo Tivoli je na dan, ko je po svetu odjeknil najhujši strelski pokol v zgodovini ZDA, s svojim obiskom počastil starosta shock rocka Alice Cooper in s tem prekinil dolgotrajno sušo, kar se tiče omembe vrednih rockovskih dogodkov v omenjeni koncertni dvorani. Legendarni glasbeni mojster šoka in srhljivosti je okoli sebe zbral impresiven spremljevalni band v katerem je najbolj buren aplavz obiskovalcev tivolskega koncertnega dogodka prejela odlična kitaristka Nita Strauss, ki je s svojo zalo pojavo obenem pritegnila tudi veliko pogledov moškega dela publike. Strastna svetlolaska, ki večino svoje glasbene kariere nastopa z ženskim bandom The Iron Maidens in z njim izvaja priredbe skupine Iron Maiden, je nedvomno ena izmed najboljših kitaristk, kar jih trenutno hodi po obličju našega planeta, dobro pa se znajde tudi pri petju vokalnih harmonij. Drugače pa ima Nita tudi imenitne glasbene korenine, saj je daljna potomka slovitega avstrijskega skladatelja Johanna Straussa mlajšega.
V Aliceovem bandu je potrebno izpostaviti tudi sijajnega bobnarja Glena Sobela, ki se je dobro izkazal tudi med solo točko in basista ter spremljevalnega pevca Chucka Garricka. Preostala dva kitarista Ryana Roxieja in Tommya Henriksena, ki sta sicer spodobno opravljala svoje inštrumentalne naloge in sta cenjena priložnostna glasbenika, je Straussova s svojim virtuoznim igranjem kar nekajkrat pošteno zasenčila. Nabor izvedb je bil po pričakovanju sestavljen iz Aliceovih priljubljenih klasik, predvsem tistih iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Njegov solo prvenec »Welcome to My Nightmare« (1975) je bil več kot dostojno zastopan, saj je iz njega izhajal že otvoritveni »The Black Widow«, kjer je Alice na oder prikorakal zavit v črno ogrinjalo. Slednje je kmalu odvrgel in se pojavil v obleki s cilindrom s katero je spominjal na nekakšnega križanca med direktorjem cirkusa in pogrebnikom. Gizdalinska palica je, po pričakovanju, kmalu romala med publiko. Med (stranskimi) odrskimi liki smo v tem večeru zasledili tudi pritlikavca in nakaze v plinskih maskah.
Odrska scenografija je bila, kot se za inovatorja in ikono na tem področju spodobi, ves čas na izjemni ravni. Tako je Alice, ki je še kar pogosto menjal svoja oblačila, med izvedbo zlatega standarda »Billion Dollar Babies«, ki spada v zgodnje obdobje njegove kariere, ko je bil še del banda z imenom Alice Cooper, na sablji nosil (lažne) dolarske bankovce ter jih otresal med publiko. Od zgodnjih klasik niso manjkale niti »No More Mr. Nice Guy«, »Cold Ethyl«, »Ballad of Dwight Fry« ter Aliceova najlepša balada »Only Women Bleed«. Prvi vrhunec večera je predstavljala izvedba mega hita »Poison«, kjer vnovič ni bilo mogoče prehvaliti odličnih spremljevalnih vokalnih harmonij. S slednjimi je Alice Cooper oziroma Vincent Furnier, kot se glasi njegovo pravo ime, ki ne zveni niti približno tako mistično, precej dobro pokril svoj že nekoliko pešajoči vokal, katerega pa še vedno zaznamuje specifični pristop.
Po »Poison« je sledilo morda celo največje presenečenje tega večera, avantgardnorockovska skladba »Halo of Flies« z albuma »Killer« (1971) s katerega so kasneje odigrali tudi naslovno skladbo. Slednja je ena redkih stvaritev Aliceove kariere katero bi se lahko pogojno označilo za progresivni rock. Drugi veliki vrhunec, sploh kar se tiče odrske scenografije in vsesplošne zabave, je predstavljala sijajna izvedba horror zimzelena »Feed My Frankenstein« med katerim so Alicea zvezali na električno platformo. Potem, ko so naokoli pršale iskre in se je zakadil velik oblak dima, je nenadoma na oder prilomastila orjaška, pošastna pojava v obliki groteskno povečanega in izmaličenega Alicea Cooperja ter do konca ‘odkrulila’ prej omenjeno klasiko. Eddie od Iron Maiden je v primerjavi z gigantskim Aliceom navaden otroče. Nekateri, ki so že bili na Aliceovih koncertih, so se sicer pridušali, da je podobnih horror vložkov ponavadi več kot jih je ta večer pokazal v Tivoliju.
Vseeno pa je odrska maškarada dosegla svoj vrhunec s skaldbo »Guilty«, kjer je Alice v prisilnem jopiču podlegel injekcijam sadistične medicinske sestre, ki je po videzu nekoliko spominjala na gotsko verzijo Jokerjeve nore klovnese Harley Quinn iz Batmana. Za »Guilty« finale so zamaskirani čudaki na oder prinesli giljotino ter Aliceu odrobili glavo, medtem, ko je ena izmed spodob njegovo glavo dvignila visoko v zrak. Seveda je šlo samo za spretno iluzijo, saj je bilo s pravim Aliceom vse v najlepšem redu. Na razočaranje nekaterih se tokrat ni pogovarjal s svojo odsekano glavo. V zadnjem delu svojega nastopa nas je Alice presenetil s štirimi priredbami v čast pokojnih rockovskih legend. Najprej se je spomnil na nepozabnega bobnarja Keitha Moona, kateremu je bila posvečena nadvse posrečena verzija The Who klasike »Pinball Wizzard«. Potem je, kar nekoliko pričakovano, počastil spomin na Jimija Hendrixa s priredbo priljubljene klasike »Fire« in marsikdo je pomislil na to, da bosta potem na vrsto prišla še Jim Morrison in Janis Joplin, kar bi bilo zelo predvidljivo in klišejsko. Vendar je imel Alice na srečo drugačne načrte.
Dokaj nepričakovano se je namreč priklonil tudi dvema kultnima glasbenikoma, katera sta se poslovila ne tako dolgo nazaj. Od vsen možnih, priljubljenih skladb Davida Bowieja so Alice in tovarišija izvedli niti ne tako razvpiti »Suffragette City«, ki je izpadel zelo dobro, medtem ko so se na Lemmya spomnili s pričakovanim Motorhead ultimativnim standardom »Ace of Spades«. Slednjega je pohvalno odpel basist Garrick, ki je, ne samo po barvi glasu, temveč tudi z zalisci in obleko, od daleč nekoliko spominjal na Lemmya v mladih letih. Nekateri so nad dejstvom, da je Alice v samo uro in pol dolgem nastopu izvedel kar štiri priredbe najbrž nekoliko godrnjali, vendar so vse štiri priredbe izpadle na moč všečno. Nastop Alicea Cooperja ne bi bil popoln, če ne bi na koncu s tovarišijo izvedel še svojo najbolj prepoznano in priljubljeno uporniško klasiko, se pravi »School’s Out«. Tivolska dvorana je tedaj sprožila največji trušč, medtem, ko je Alice začel v njeno smer metati ogromne balone različnih barv, katere je vsake toliko časa, ko so se preveč približali odru, preluknjal in so se iz njih razsuli pisani konfeti. Znotraj »School’s Out« je Alice spretno vključil še osrednji motiv Pink Floyd zimzelena »Another Brick in The Wall – Part 2« ter tako še razbelil uporniško atmosfero, ki je tedaj zavladala v dvorani.
V dodatku je Alice s tovarišijo izvedel priljubljeno »Billion Dollar Babies« klasiko »Elected« med katero se je, preoblečen v strica Sama z gizdalinsko palico, na zabaven način ponorčeval iz aktualnih ameriških predsedniških volitev, saj sta se na odru pojavila našemljena igralca, ki sta predstavljala najbolj znanega slovenskega zeta in rasističnega hujskača, Donalda Trumpa ter trenutno najbolj antipatično ‘žensko’ na svetu in vojno zločinko, Hilary Clinton. Obe groteskni pojavi, ki sta po videzu še vedno zgledala lepše od originalov, sta začeli med seboj fizično obračunavati zato jih je Alice moral dokaj hitro nagnati z odra. Gospod Cooper je resda ‘na novo rojeni kristjan’, a njegovo srce ostaja na pravem mestu, kar se tiče politične (ne)korektnosti. Ob zaključku koncerta nas je Aliceova ekipa navdušila tudi s kratkim ognjemetom.
Koncert shockrockerskega veljaka v Hali Tivoli je bil nadvse zabavna izkušnja, ki je razveselila številne stare in mlade slovenske ljubitelja klasičnega rocka. Stari rockerski maček je s pomočjo spremljevalne ekipe priredil nepozabno rock veselico in marsikoga spomnil na stare dobre čase, ko je bil rock še zabavno poslušalsko razvedrilo in ne moreče doživetje, kar se dandanes vse prepogostokrat dogaja. Obiskovalcev je bilo v dvorani žal veliko premalo, da bi se lahko trdilo, da je izvedba koncerta uspela tudi po finančni plati. Vseeno pa gre vsa čast požrtvovalnim organizatorjem, da je do nastopa Alicea Cooperja v času, ko (koncertna) rock scena na naših tleh umira v agoniji, medtem, ko so koncerti Jasmina Stavrosa in Jelene Rozge rekordno obiskani, sploh prišlo. Zelo žalostno je, ko legenda kova Alicea Cooperja, napolni zgolj polovico Hale Tivoli, medtem, ko turbo folk ‘zvezde’ brez težav razprodajo naše največje dvorane, ampak na to so smo že vajeni. Aliceu, ki bo čez dve leti praznoval sedemdeset let in je od svojih skromnih začetkov, ko ga je konec šestdesetih skupaj z bandom odkril nepozabni Frank Zappa, prebrodil številne vzpone in padce, pa vsa čast, da na odru še vedno prekipeva od mladostniške energije, navdušuje z zabavno odrsko scenografijo in, kar je najbolj pomembno, še vedno izvaja kvalitetno rock glasbo. Tudi zato mu bomo z lahkoto odpustili to, da je njegov nastop v Hali Tivoli trajal samo uro in pol, namesto pričakovanih dveh ur, kar pa je tudi edina pripomba na ta vseh drugih ozirih nadvse zabaven in doživet koncertni dogodek.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Sebastijan Videc
Setlista:
1. Black Widow
2. No More Mr. Nice Guy
3. Under My Wheels
4. Public Animal #9
5. Billion Dollar Babies
6. Long Way To Go
7. Woman of Mass Distraction
8. Posion
9. Halo of Flies
10. Feed My Frankenstein
11. Cold Ethyl
12. Only Women Bleed
13. Guilty
14. Ballad of Dwight Fry
15. Killer / Love Dead
16. Pinball Wizzard (The Who)
17. Fire (Jimi Hendrix)
18. Suffragette City (David Bowie)
19. Ace of Spades (Mötorhead)
20. 18
21. School’s Out
—dodatek—
22. Elected
