Nektar: Mission to Mars

0 52

Datum izida: 30. 6. 2024
Založba: Deko Entertainment
Produkcija: Nektar
Dolžina albuma: 32.26 min
Zvrst: Progressive Rock / Space Rock
Ocena: 8.0/10


Nektar, neuničljivi veterani progresivnorockovske scene, ki nadaljujejo z obstojem celo po smrti
njihovega ključnega člana, ustanovnega kitarista/pevca Royea Albrightona ter razdelitvi te legendarne
skupine na dve frakciji-ameriško in nemško, so se vrnili z novim studijskim albumom s primernim
spacerockovskim naslovom – “Mission to Mars”. To je po “The Other Side” (2020) drugi album ameriške
izpostave Nektar, ki velja za tisto ‘pravo’ verzijo te legendarne skupine, saj so jo po Albrightonovi smrti
zgradili ustanovni Nektar člani – basist/klaviaturist Derek ‘Mo’ Moore, bobnar Ron Howden ter odrski
razsvetljevalec Mick Brockett.

Howdena na žalost od 29. septembra 2023 ni več med nami, saj se je ‘na drugi strani’ pridružil
Albrightonu ter od leta 2021 dalje prav tako prezgodaj pokojnemu ustanovnemu klaviaturistu Allanu
‘Taffu’ Freemanu. Brockett, neglasbeni član, je na srečo sicer še živ vendar od nedavnega ni več v vrstah
ameriške verzije Nektar. V bandu prav tako ni več basista Randya Demba. Od ustanovnih Nektar članov
ostaja na “Mission to Mars” prisoten samo še Moore, ki je glaven vzrok zakaj je ameriška verzija Nektar
bolj avtentična od nemške verzije imenovane New Nektar pod vodstvom klaviaturista Klausa Henatscha.
Ryce Chlanda od leta 2018 dalje nadomešča Albrightona, Kendal Scott je nekakšna sodobna menjava za
Freemana, medtem ko je Jay Dittamo nedavno zamenjal Howdena na bobnih. Sveža članica je tudi
spremljevalna pevka Maryann Castello, ki je postala prva ženska glasbenica v zgodovini te kultne
skupine.
Eden bistvenih vzrokov zakaj ta verzija Nektar že na ‘prvo uho’ zveni bolj avtentično in podobno
klasičnim Nektar je sorodnost Chlandove barve glasu z Albrightonom. Pri tem se Alexander Hoffmeister,
pevec nemških New Nektar, ne more niti slučajno kosati s Chlandom. Prav tako so člani ameriških
Nektar, predvsem po Mooreovi zaslugi, nekoliko boljši skladatelji in aranžerji tako, da se jim tudi na
“Mission to Mars”, zelo dobrim naslednikom “The Other Side” posreči vsaj nekoliko ujeti magijo
klasičnih Nektar iz sedemdesetih, čeprav se, resnici na ljubo, ne more niti slučajno primerjati z njihovimi
največjimi mojstrovinam.

Največja graja, ki leti na “Mission to Mars” je ta, da gre za prepričljivo najkrajši studijski album v Nektar
zgodovini, saj vsebuje samo 32 minut glasbe, kar je v teh časih naravnost smešno. Za primerjavo: “The
Other Side je vseboval še enkrat toliko minut trajanja. Otvoritvena in obenem naslovna stvaritev na
začetku prav tako ne zveni nič kaj ambiciozno, saj ne gre za kakšno kompleksno spacerockovsko
pustolovščino, kot bi pričakovala večina ljubiteljev Nektar glasbe, temveč za nekoliko razpotegnjen hard
rocker z močnim Deep Purple pečatom. Bluesy kitarske pasaže, barski klavirski aranžmaji in nagajiv
večglasni refren ni nekaj, kar se po navadi povezuje z značilno zvočno podobo Nektar. V primeru, da bi
bila to stvaritev sodobnih Deep Purple bi izpadla povsem zabavno, saj jo zaznamuje hudomušna
atmosfera in šegavo besedilo, a vendar povprečni ljubitelj Nektar glasbe pričakuje malo več pustolovstva,
kompleksnosti in eteričnosti. Stvari sicer začnejo postajati bolj zanimive in podobne klasičnemu Nektar
spacerockovskemu pristopu tam nekje od pete minute dalje, ko začne Scott na klaviaturah eksperimentirati z elektronskimi teksturami in naposled zaživijo večdelne kitarsko-klaviaturske harmonije.

Od tu naprej se zvočne podoba “Mission to Mars” naglo izboljšuje, saj odlična “Long Lost Sunday”, na
kateri Chlanda tako dobro ujame Albrightonovo barvo glasu, da je na trenutke to že skorajda osupljivo,
zveni kot skorajda klasična Nektar stvaritev, tam nekje iz prve polovice sedemdesetih. Chlanda ni samo
imeniten pevec, temveč tudi odličen kitarist, kar to pot demonstrira z eterično kitarsko solažo, ki bi jo
verjetno pohvalil tudi Albrighton, če bi bil še živ. “One Day Hi One Day Lo”, definitivno najboljši
trenutek na “Mission to Mars”, prav tako ohranja visoko kakovostno raven tega albuma, ki zaradi
neobetavne otvoritve postaja boljši iz minute v minuto. To pot na račun epskega refrena, ki je eden
najboljših v celotni Nektar zgodovini, medtem ko prevladuje melodramatična atmosfera, vse skupaj zraste
višje še za en nivo. Ob tej priložnosti si band, kljub začetni graji, res zasluži vse čestitke in potrdi, da so
vredni legendarne Nektar zapuščine.

Zaključna stvaritev “I’ll Let You In” se odpre kot melanholična balada, ki, predvsem na račun eteričnih
večglasij, ‘jokajočih’ kitarskih pasaž in subtilnih orglarskih pasaž, pošteno spominja na nekatere trenutke
iz ‘starih dobrih časov’. Žal je vsega skupaj prehitro konec ravno, ko stvari postanejo najbolj zanimive.

Na koncu bi se prilegla vsaj še ena epska stvaritev, čeprav nihče več ne pričakuje nečesa podobnega
nepozabnim mojstrovinam kot so “Desolation Valley”, “King of Twilight”, suita “Remember the Future”
ali suita “Recycled”.

Po poslušanju “Mission to Mars” ostaja nekako sladko-grenak priokus, saj je band, z izjemo za njihove
običajne razmere nekoliko preveč ‘pustega’ hardrockerskega uvoda, ves čas v odlični formi dokler se
komaj pol ure dolg album ne zaključi kot bi pihnil. S tem ostane nekakšen občutek nedokončanosti, kot,
da se jim je mudilo, da album, še posebno po Howdenovi smrti, čim prej, na vsak način izide, čeprav bi ga
lahko nadgradili z dodatnimi skladbami na podobni kakovostni ravni. Končni rezultat bi lahko bil
najboljši Nektar album po koncu ‘zlatih’ sedemdesetih tako pa gre ‘samo’ za zelo dobro nadaljevanje
predhodnika “The Other Side”, ki je, kar se dolžine tiče, z nekaj več kot eno uro trajanja lahko za zgled
smešno kratkemu “Mission to Mars”.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Mission to Mars (8:58)
2. Long Lost Sunday (7:12)
3. One Day Hi One Day Lo (10:11)
4. I’ll Let You In (6:05)

Zasedba:
Derek “Mo” Moore – bas kitara, vokal
Jay Dittamo – bobni
Maryann Castill – spremljevalni vokal
Ryche Chlanda – kitara, vokal
Kendall Scott – klaviature


Nektar – “Mission To Mars” (Deko Entertainment, 2024)
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki