Založba: The Music Universe
Datum izida: 6. 12. 2020
Produkcija: Narada Michael Walden & Neal Schon
Dolžina albuma: 70.10 min
Zvrst: Art Rock / Instrumental Rock
Ocena: 9.0/10
Neal Schon je eden tistih kitaristov, ki ga je slišal vsak v svojem življenju. Hote ali nehote Če pripadate generaciji osemdesetih, potem zagotovo. Kdor spremlja možakarja na njegovem FB profilu, je lahko v lanskem letu užival ob uricah Nealovih kitarskih norčij, ki jih je delil preko spletne kamere. Večkrat tedensko je Neal tako zabaval svoje sledilce. V svojem slogu. Edinstveno, pronicljivo in pečatno. Ker se možakar v tem početju nikakor ni ustavljal – bilo je namreč tisto leto, ko je vrag odnesel šalo in je bilo časa za kreativni avanturizem znova na pretek-, je marsikdo lahko sklepal, da je v ozadju vsega nekaj več. Nastajanje albuma. To novico je Neal relativno pozno objavil. Slab mesec pred uradnim izidom. Kot strela z jasnega. Pri produkciji in finesah komponiranja, vključno z bobnarskimi uslugami, je Nealu pomagal njegov novi Journey kompanjon, izkušeni in vsestranski mojster vrtenja gumbov v studiu, pa tudi multi-instrumentalist in komponist, Narada Michael Walden.
Neal Schon je možakar, ki se je pri svojih rosnih sedemnajstih leta 1971 že priključil Carlosu Santani za Santanin album »III«. Ob koncu leta 1972 sta z Gregom Roliejem ustanovila Journey. Ostalo je zgodovina. Schon slovi že več dekad, kot ena najvplivnejših kitarskih ikon, ki so popularizirale zvok rock glasbe, še posebej pa je Schon pomemben pri tlakovanju vzpona AOR žanru v osemdesetih. Schona pa cenijo močno tudi vsi tisti, ki spremljajo jazz rock fuzijo ali pa jih preprosto privlači adventivno stapljanje glasbenih žanrov.
Zvok Schonove kitare ostaja tudi na albumu »Universe« edinstveni unikat, oborožen s čarobnim in neulovljivim dotikom orjaške karizme in univerzuma čustev ter emocij, ki definirajo bit tega glasbenika. Že prva skladba Something in the Heart hipoma namigne, da bo preostanek materiala, dostavil zelo posebno in svojevrstno glasbeno izkustvo.
»Universe« je novi izvrsten album tega glasbenika. Ni pretirano, če se ga označi, da je nemara izmed vseh samostojnih studijskih dokumentov, prav ta Schonov album, celo njegov najbolj odkritosrčen in vseobsegajoče reprezentativen dokument. Fascinantni glasbenik je nanj posnel kar sedemdeset minut glasbe, vendar pa ta niti za hipec ne dolgočasi. Album je kombinacija novih avtorskih točk, ki ga spremljajo Schonove predelave nekaterih klasik. Vse od The Beatles, do Hendrixa, Princea, Stevie Wonderja (I Believe), Lucio Dalle (Caruso) in celo Johna McLaughlina (Be Happy). Že samo ta nabor namiguje na to neulovljivo večplastno artistično iztesanost Neala Schona. V letih 2020 in 2021 Schon res nima razloga, da bi še moral postoriti karkoli, kar bi mu prinašalo slavo. Na novem albumu se je predal sebi lastnemu ugodju artistične ekspresije in preprosto užival. To se čuti na slehernem koraku albuma. Album ki ga nenehno odkrivaš, tako močno vsebinsko je formatiran. Fascinantni teater oziroma vrtiljak mnogoterih glasbenih vsebin, ki dosegajo v pretkanem medžanrskem stapljanju, enkrat več magičen pečat.
Že tako pester nabor preliva avtorskih stvaritev in predelav, je Schon mojstrsko kontrastiral tudi tako, da so bile odigrane z različnimi pristopi. Nekatere je preprosto posnel tako, da jih je odigral kar v prvem poizkusu in ohranil vso živost izvirnika Takšni sta recimo za Hendrixovi Voodoo Chile in Third Stone From The Sun. Pri drugih, je poskrbel za opremljanje z orkestracijami, za kar je najel usluge Magik*Magik orkestra ustanoviteljice in mdr. dirigentke Minne Choi. Skladbi Silent Voyage in Lights (v izvirniku pripada Journey) ponujata ob sodelovanju z orkestrom Magik*Magik, izjemno posrečeno naslonjalo šelestečim in božajočim kitarskim melodijam Neala Schona. Zvočna krajina točk pa hkrati s pastelami orkestra pridobiva na globini in zvočnem razkošju. Posebej briljantno in zapeljivo verzijo Princeove Purple Rain, pa je Schon položil na snemalne trakove v Nashvillu, pri čemer je pri orkestracijah sodeloval Gary Cirimelli. Klasika, ki jo preigrava nešteto izvajalcev, a klasika, ki dobiva skozi unikatni jezik kitarske igre Neal Schona, znova svojevrsten in edinstven pečat. Hey Jude je zanimiva zmes. Schon daje v delu skladbe osebno noto in niti ni jasno, da gre za predelavo. To točko je Neal rad vključeval v obvezni dodatek svojih koncertnih nastopov.
Album mnogih glasbenih obrazov in impresij, ki fascinira in očara ter kot povedano. Že po samem naslovu sodeč, pa tudi glede na ekspoze vseh dejanj, po vsej verjetnosti najbolj reprezentativno delo lika in dela tega briljantnega in neulovljivega kitarskega asa.
Še informacija za ljubitelje PRS kitar. Schon je za novi album izdatno uporabljal svoja modela kitar znamke PRS z oznakama NS-14 in NS-15.
Avtor: Aleš Podbrežnik
