Založba: English Electric Recordings
Datum izida: 26. 6. 2020
Produkcija: Nick D’Virgilio
Dolžina albuma: 69.13 min
Zvrst: Progressive Rock/Art Rock
Ocena: 10/10
NDV je kratica oziroma dolgoletni vzdevek karizmatičnega ameriškega bobnarja in pevca Nicka D’Virgilia (Big Big Train, ex-Spock’s Beard). Nick, ki je znan tudi po svojem sodelovanju s skupinami kot so Genesis, Tears For Fears in Fates Warning, je svojo samostojno kariero začel že leta 2001 z albumom »Karma« vendar se je od tedaj večinoma posvečal udejstvovanju s skupino Spock’s Beard ter kasneje Big Big Train pri katerih je bil predvsem vrhunski bobnar, čeprav je vselej posedoval tudi izjemen pevski talent. Morda je tudi sam sčasoma ugotovil, da bi bilo škoda, da svojih pevskih vrlin ne bi večkrat izkoristil ter se je zato odločil, da je napočil čas za nov solo album z naslovom »Invisible«.
Že takoj na začetku je potrebno omeniti, da gre za slogovno izjemno eklektičen album na katerem je moč slišati simfonični progresivni rock, art rock, art pop rock, prog metal, funk, r’n’b in hard rock, če se našteje le nekatere slogovne značilnosti posameznih »Invisible« kompozicij kar nazorno priča o Nickovem izjemnem skladateljskem talentu ter glasbeni širini. Vplivi vseh prej omenjenih skupin s katerimi je Nick sodeloval skozi svojo dosedanjo kariero so slišni na sleherni »Invisible« kompoziciji. Od tod ne čudi, da je D’Virgilio povabil k sodelovanju izjemno pestro tovarišijo vrhunskih glasbenikov, ki s svojimi doprinosi to izjemno slogovno dinamiko in medžanrsko preskakovanje albuma “Invisible”, zgolj razširjajo. To so: Tony Levin (King Crimson, Peter Gabriel), Jordan Rudess (Dream Theater), Jem Godfrey (Frost*), Rick Nielsen (Cheap Trick), Carl Verheyen (Supertramp), Paul Gilbert (Mr. Big) in Jonas Reingold (Steve Hackett, The Flower Kings).
»Prelude« je, kot pove že njegov naslov, orkestralni preludij v naslovno skladbo, se pravi »Invisible« na kateri Nick v trenutku navduši s svojo izjemno pevsko predstavo. To je melanholična power balada s čudovitimi simfoničnimi aranžmaji, ki obenem predstavlja slogovno popolnoma nepričakovan začetek albuma. Udarni progrocker »Turn Your Life Around«, ki nekoliko spominja na Nickove čase s Spock’s Beard, predstavlja prvi temeljiti slogovni preobrat kakršnih je na »Invisible« zares v izobilju.
»I’m Gone« je funkovsko in r’n’b obarvani art pop rocker z elektronskimi ritmičnimi vzorci, ki v navezi z ženskimi vokalnimi harmonijami zveni skorajda trendovsko, medtem ko se Nickov kameleonski pevski pristop tu namerno spremeni v petje nekakšnega samopašnega, nadutega mulca, obsedenega z mesenimi užitki. Temačno obarvani »Money (That’s What I Want)« je eklektični art rocker z Nickovo teatralno pevsko predstavo, mogočnimi orkestralnimi aranžmaji ter ženskimi spremljevalnimi harmonijami, medtem ko je besedilo zajedljiva kritika sodobne glasbene industrije.
»Waiting For No One« je melanholična power balada z razkošnimi simfoničnimi aranžmaji ter Nickovo občudovanja vredno pevsko predstavo. »Snake Oil Salesman« je potentni progrocker s številnimi hardrockovskimi prvinami, še zlasti na račun udarnih kitarskih pasaž ter razposajenih tekstur na mini moogu. »Where’s The Passion« je strastni, epsko usmerjeni simfoprogrocker, ki slogovno nekoliko potegne na Spock’s Beard, in kjer Nick navduši s še eno eklektično in srce parajočo pevsko predstavo.
»Mercy« s svojo večinoma progmetalsko strukturo na račun neusmiljenih kitarskih pasaža ter brezkompromisnih bobnarskih kanonad predstavlja popoln slogovni kontrast. »Overcome« je čudovito ambientalno potovanje z energično pevsko predstavo, kompleksnimi časovnimi prehod in prelepimi orkestralnimi aranžmaji. »In My Bones«, kjer zapiha tudi sapica jazza, je spet nekoliko bolj ‘navita’ stvaritev z Nickovim razkačenim pevskim pristopom ter zabavnimi saksofonskimi aranžmaji.
Glavna posebnost skladbe »Wrong Place Wrong Time« je prisotnost nevsakdanjih vokalnih harmonij v stilu ‘starih, dobrih’ Gentle Giant oziroma v stilu zgodnjih Spock’s Beard. Z izjemnim refreonom obdarjeni »Not My Time To Say Goodbye« je epski, zmagoslavni trenutek albuma z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji, ki bi s svojo naravo lahko bili tudi podlaga za glasbo kakšnega spektakularnega, epskega filma. Nostalgični »I Know The Way« je na račun še ene Nickove bravurozne pevske predstave in mič manj emocionalnih ženskih vokalnih harmonij najboljši možni zaključek albuma.
NDV je z »Invisible« popolnoma nepričakovano ustvaril enega izmed osrednjih kandidatov za progrockovski album leta 2020. »Invincible« po eklektičnosti in slogovni raznovrstnosti ob brezhibni produkciji ne neha navduševati od začetka do konca ter preseže prav vsa pričakovanja. Nick je potrdil svoj status enega izmed najbolj raznovrstnih glasbenikov in skladateljski mojstrov sodobne eksperimentalne glasbe, ki je po dolgem času vnovič našel pot, da nas je spomnil tudi na svoj izjemni pevski talent. »Invisible« je lep dokaz, da je včasih boljše izdati en album v celotnem desetletju, ki je stvarjen z dušo in srcem, kot pa vsako leto ustvariti nov, tehnično in aranžersko brezgrajen, a večinoma brezdušen, emocionalno prazen album kar se v zadnjih letih pogosto dogaja Nickovemu dolgoletnemu tovarišu Nealu Morseu.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Prelude
2. Invisible
3. Turn Your Life Around
4. I’m Gone
5. Money (That’s What I Want)
6. Waiting For No One
7. Snake Oil Salesman
8. Where’s The Passion
9. Mercy
10. Overcome
11. In My Bones
12. Wrong Place Wrong Time
13. Not My Time To Say Goodbye
14. I Know The Way
Glasbeniki:
Nick D’Virgilio – bobni, vokal, akustična kitara, bas kitara, “loops”
Jordan Rudess (Dream Theater) – klaviature
Jem Godfrey (Frost*) – klaviature
Tony Levin (King Crimson, Peter Gabriel) – bas kitara
Jonas Reingold (The Flower Kings, Steve Hackett) – bas kitara
Paul Gilbert (Mr. Big, Racer X) – kitara
Rick Nielsen (Cheap Trick) – kitara
Carl Verheyen (Supertramp) – kitara
Abbey Road Orchestra – godalni in pihalni aranžmaji
Randy McStine
Stan Cotey
Jacob Dupre
Ed Goldfarb
Don Carr
Phil Naish
Michael Omartian
Tom Hemby
Dave Martin
Kat Bowser
Beth Cohen
Nathan Heironimus
Sophia D’Virgilio
