Bilo je prvo leto novega milenija, ko so Iron Maiden spravili od sebe album vrnitve z znova pridruženim »dezerterjem« Bruceom Dickinsonom. Bil je album odrešitve, album olajšanja, album, ki je prispel ob pravem času, na pravo mesto in album ob katerega 20. obletnici izida, smo se razpisali TUKAJ. V klasične sfere metala se je vrnil tudi Judas Priest vriskač, ki je takrat še brezbrižno užival v svoji artistični svobodi. Rob Halford z albumom »Resurrection«. Ta je dejansko predstavljal »izgubljenega« naslednika kultnemu »Painkiller«, čemur se Judas Priest niso mogli približati nikdar več. To velja tudi po Halfordovi vrnitvi v skupino. Tu so bili izidi skupin, ki so sicer izhajale iz drugih žanrskih ozadij, a se je v glasbi vseeno čutilo, da se jih je nalezlo mešanje trendov power metala. Takšna sta bila denimo »Follow the Reaper« Fincev Children of Bodom, pa »Clayman« Švedskih (takrat še melodičnih death metalcev) In Flames. Vsa reč se je dotaknila tudi skupin, ki so igrale progresivni metal. To je denimo potrdil v tistem letu izdani Symphony X album »V: The New Mithology Suite«, kot tudi »Universal Migrator pt. II The Flight of Migrator« nizozemskih Ayreon, ki se koketiranju z metalom v svoji progresivnorockovski špuri kasneje nikdar več niso približali. Celo peti studijski album Seattlskih speed/thrash metalskih mračnjakov Nevermore, kultni »Dead Heart In A Dead Wolrd«, ki v očeh privržencev skupine še danes kotira najvišje med njihovimi izdelki, je nosil nekaj tovrstnih primesi. Svoj studijski prvenec »Sillicon Messiah« je v tistem letu izdal nekdanji Iron Maiden pevec Blaze Bayley, ki ostaja s strani metalske komune še danes visoko čislan kot eden njegovih najboljših dosežkov. In nenazadnje, čeprav tole ni čistokrvno metalsko, pa sliši kontekst dejanja vkup z brezmilostno porogljivostjo. Mortörhead so z albumom “We Are Motörhead” tega leta korenito popravili vtis “pregorelih varovalk”, ki ga je zapuščal predhodnik “Snake Bite Love” (1999).
Ne smemo pozabiti na še enega glasbenika, ki je v tem letu prav tako izdal svoj samostojni studijski prvenec. To je bil vokalist Rob Rock z albumom »Rage of Creation«. Rob je bil dotlej znan po sodelovanju z Axel Rudi Pellom, Chrisom Impellitterijem, projektom M.A.R.S. (MacAlpine, Aldridge, Rock, Sarzo) no leta 2000, pa je s prvencem spravil od sebe izjemno lep in dovršen studijski album s poezijo, ki je obarvana s krščansko tematiko in prinaša mnoge elemente power metala pri čemer je pomembno vlogo za producentskim krmilom odigral Roy Z. No med vsemi temi triumfi resurekcije stare šole metala pa so bile skupine, ki so takrat sprejemale nekatere ne prav posrečene odločitve. Te so jim prinesle več škode kot koristi. Med takšne so sodili legendarni hamburški metalci Running Wild, ki so z integracijo računalnika po vzdevku Angelo Sasso na pozicijo stalnega bobnarja, pokvarili zelo dobre ideje, ki so v januarju 2000 zvodenele v povprečju albuma »Victory«.
V fokusu se je v tistem času torej znova znašlo iskanje višjega muzikalnega izplena, za navdih pa se je obračalo k zapuščini metala zgodnjih osemdesetih. K temu je v prvi vrsti pripomogla falanga novih skupin, ki so gojile v večinskem prebitku power metal, če ne kar popolne powermetalske čistokrvnosti. V to pa so bile vključene tudi skupine, ki so izhajale še iz osemdesetih, a korenito spremenile svoj slog skozi devetdeseta ter tiste, ki so nastale šele v devetdesetih letih. Zlasti slednje so s svojimi ploščami znova odkrivale muzikalni princip v heavy metalu in se fokusirale na čiste in melodične vokale, kar so pograbile takratne založbe kot trend. Med temi, pa se je nahajala tudi skupina, ki je prav leta 2000 izdala nov studijski album in ki se ni mnogo spreminjala skozi čas. Tudi po dveh dekadah delovanja ne. Tudi po spremembah postave ne prav mnogo. Nastala je v osemdesetih in pravzaprav postala najbolj pomembna pri oblikovanju skovanke power metal. Helloween.
Leto 2000 je torej postreglo z novo bero izjemno dobrih in kakovostnih dosežkov na žanrskem polju takrat vročega power metala. Med albumi, ki so tistega leta izšli, smo izbrali deset takšnih, ki kakovostno dodatno izstopajo in je spomin nanje, ob 20. obletnici njihovih uradnih izidov, toliko slajši.
10. Virgin Steele: »The House of Athreus Act II.«
Virgin Steele so stara ameriška heavy metal zasedba, ki je bila ustanovljena že leta 1981. Navkljub turbulentni karieri in kupom odličnih albumov, pa ta skupina nikdar ni uspela pritegniti pozornost širše mase metalcev. Bend je zlasti po seriji albumov izdanih od leta 1995 navzgor ujel artistično koherenco in nenehno rasel. Tako je leta 1999 dosegel vrhunec s prvim delom dveh izdanih albumov sage o Atrejcih. Vsega leto dni kasneje je šef skupine in njen glavni vizionar David DeFeis izdal še drugi del grške mitološke zgodbe. Tudi drugi del tega koncepta je zelo kakovosten dosežek, ki pa po drugi plati že izkazuje blago pomanjkanje idejne svežine, kar se odraža v ne tako konsistentnem dosežku, kot je bil predhodnik. Nemara je DeFeis vso reč zastavil celo preveč ambiciozno. Drugi del je bil glasbeno tako obsežen, da je izšel na dvojnem CD, kar pa med njegovim poslušanjem poglablja občutek, da so vrhunci albuma pač razpršeni in album kot celota ne vžiga tako silovito, kot prvi del konceptualizirane zgodbe. Kljub temu je David DeFeis triumfalno pripeljal svojo vizijo zelo zahtevne uglasbitve koncepta do realizacije zadnjega v seriji albumov klasične Virgin Steele ere, ki mora krasiti zbirko plošč slehernega ljubitelja te unikatne različice pogansko-divjaškega power metala. Žal se po tem albumu skupina nikdar več ni vrnila na pota stare slave, saj ni uspela poseči po tako visokem nivoju komponiranja.
9. HammerFall: »Renegade«
»Renegade« je bil tretji album s strani skupine, ki je na nek način kriva, da je v tistem času svet metala zajela globalna evforija imenovana power metal. Recimo raje da so bili HammerFall v tem izbrani zastavonoše s strani založbe Nuclear Blast Records. Na »Renegade« so HammerFall še tretjič zelo posrečeno in učinkovito »prodali« svojo glasbeno formulo prvenca »Glory to the Brave« (1997) in naslednika »Legacy of Kings« (1998). To je v času, ko je power metal dosegal svoj vrhunec, povsem zadoščalo. Evforija je bila velika in privrženci, so bili z novim dosežkom skupine več kot zadovoljni. Vseeno je »Renegade« pokazatelj, da so HammerFall do tega trenutka povedali vse. Od tu dalje so svojo formulo pretežno le bolj ali manj uspešno reciklirali. Vendar je “Renegade” še vedno v vsem svoja pravoverna powermetalska beštija, ki poseduje nekaj zelo dobrih in markantnih fraz, kot je to v naslovni skladbi, pa grabežljivi Way of the Warrior ter otvoritvenem detonatorju Templars of Steel. Reciklaža fraz je funkcionirala brezhibno in HammerFall so v svoji klasični eri pridno kovali železo dokler je bilo to vroče razbeljeno.
8. Rhapsody: »Dawn of Victory«
Rhapsody v svojih klasičnih časih, ko ni bilo zmede z imeni in mnogimi inkarnacijami in formacijami, čeprav je njen kitarist Luca Turilli prav v tem času izdal dva ločena albuma, so bili preprosto neulovljiv stroj v tistem kar so počeli. Čeprav sta prvenec »Legendary Tales« in naslednik »Symphony of Enchanted Lands« še danes brezmadežni klasiki skovanke članov »symphonic epic holywood metal«, pa je »Dawn of Victory, podobno kot je to veljalo za HammerFall album »Renegade«, v tistem času že izkazoval sindrom kloniranja. Rhapsody so preprosto zelo hitro pripravili še en album, ki sledi do potankosti zmagoviti formuli obeh predhodnikov. Zelo hitro, ker se je to splačalo in je bil power metal iskano blago. Bestialno in baročno okrancljan powermetalski album, kjer se znova kotalijo glave goblinov in zmajev ter ostalih grdobij fantazijskega sveta in brizga ter teče kri v potokih, je znova brezgrajno posegel po največjem možnem izplenu pompa in bombastike. Teatralno. Križano z vrhunsko dozo neoklasicizma, pri čemer se je izkazala naveza Turilli – Staropoli za prekrasen komponistični tandem. Bil je torej čas, ko je tržaški power metalski mašineriji uspevalo prav vse in »Dawn of Victory«, četudi se Rhapsody na njem že malo ponavljajo, sodi med najboljše studijske dosežke skupine.
7. Nocturnal Rites: “Afterlife”
Leta 1991, ko so Nocturnal Rites še pod imenom Necronomic igrali death metal, niti sanjali niso, da bodo že tri leta kasneje pisali power metalske albume. Četrti med njimi, to je »Afterlife«, ki je izšel leta 2000, nosi tak naziv zato, ker je šel v tistem času bend skozi mali samomor in ponovno rojstvo. Z naslovom »življenja po življenju«, ki se je nadaljevalo tako, da se je bendu priključil na vokalu Johnny Lindqvist. Ta je prinesel v skupino nov kreativni veter. Že samo ob dejstvu, da je bil znatno boljši vokalist od predhodnika Andersa Zackrissona. To je skupini omogočilo, da je uporabila znatno širši arzenal razpoložljivih idej pri kreiranju fraz. »Afterlife« je bil do tistega dne najbolj mračen in najbolj nasršen izdelek, ki so ga izdali Nocturnal Rites, prav tako pa je prekipeval od izredno posrečene doze markantnih fraz s katerimi so Nocturnal Rites vzdrževali priključek z jedrom vročih skupin, ki so poganjale v tistem času kolesje power metala.
6. Angel Dust: »Enlighten the Darkness«
Angel Dust so legende nemškega metala osemdesetih. Čeprav so se Nemci v osemdesetih pohvalili z orjaško bero klasičnih heavy metal skupin, pa so Angel Dust v začetni eri igrali thrash metal in po dveh izdanih albumih prvič razpadli leta 1990. Skupina se je reaktivirala leta 1998. Takrat je napočila era njene največje stabilnosti. Z dvema pomembnima okrepitvama v postavi, to sta bila pevec Dirk Thurisch ter kitarist Bernd Aufermann, je bend tik pred iztekom devetdesetih izdal dva fantastična albuma, ki sta kakovostno enakovredna, a karakterno opazno različna in sicer najprej »Border of Reality« (1998), leto dni kasneje pa še »Bleed« (1999). Vendar pa ta dva albuma nista imela prav nobene povezave s thrash metalom, pač pa so Angel Dust na njima postregli s samoraslo formulo neverjetno bombastičnega in muzikalno nalezljivega power metala, ki se je na točkah spogledoval s klasičnim hard rockom, pa tudi progresivnim rockom. To je potrdil zlasti album »Bleed«. Njegov naslednik »Enlighten the Darkness«, je nadaljevanje te usmeritve. Ne prinaša več tako šokantno idejne vznemirljivosti poslušanja kot oba predhodnika, vseeno pa razvija izrazito mračno atmosfero, ki grabi še bolj neizprosno, kot jo beleži mračni »Bleed«. Še en izjemno kvaliteten dosežek in tretji v zaporedju treh let. Neverjetno.
5. Stratovarius: »Infinite«
Ko je v drugi polovici devetdesetih power metal eksponiral, so bili Stratovarius dejansko na svojem komercialnem vrhuncu. Slogovno so se v tistem hipu znašli ob pravem času na pravem mestu. Glede na to, da je bend nastal leta 1984, so bili Stratovarius dobrih deset let kasneje legende. Od skromnih začetkov so z vsakim naslednjim albumom izpopolnjevali svoj artizem in bistveno prispevali k popularizaciji tega žanra. Z izjemo obskurnega prvenca, je bend zlasti po seriji izdaj od albuma Episode naprej, in še posebej s trojčkom »Visions«, pa »Destiny« in »Infinite«, ustvaril svoj magnum opus. »Infinite« velja, kot zadnji v seriji zlatih dni skupine, za briljantno kombinacijo vsega, kar je krasilo komponistične talente Tima Tolkkija in njegove druščine. Power metal s tendencami spogledovanja z elementi progresivnega metala. Po potrebi zaigran z bravurozno sonično hitrostjo, kjer frčijo nebrzdane iskre na relaciji navkrižnega ognja brezhibnih solaž Jensa Johanssona ter Tima Tolkkija. Od udarnega in muzikalno hipno grabežljivega uvoda z jurišnico Hunting High And Low, do hitrostne maše v Phoenix, pa tja do epskih suit s progresivno tendenco, kot sta Infinity in Mother Gaia, je »Infinite«, ob »Visions« in »Destiny«, eden treh kronskih draguljev celotne Stratovarius diskografije. Postava s Tolkkijem na mestu poveljnika je potem izdala še tri albume, ki so bili solidni, vendar niso več dosegali magije časov druge polovice devetdesetih. Tolkki je zaradi težav z zdravjem skupino zapustil. Glede na to, da je to njegova skupine, bi lahko bili Stratovarius z njim pokojni, vendar pa je glasbenik dovolil uporabo imena in zapuščine novi postavi, ki je na čelu s pevcem Timom Kotipeltom do danes izdala še štiri zelo dobre, če ne kar odlične, albume.
4. Demons And Wizards: »Demons And Wizards«
V letu 1998 so Blind Guardian in Iced Earth izdali dva odlična studijska albuma, ki še danes veljata za karierna vrhunca obeh skupin. Iced Earth so vse to kronali še z odličnim trojnim CD-jem »Alive In Athens« (1999). Blind Guardian vokalist Hansi Kürsch in Iced Earth šef Jon Schaffer sta tako sklenila kreativno navezo s katero sta zagnala skupni projekt. Kot ljubitelja lika in dela britanskih rock legend Uriah Heep sta izbrala projektu naziv Demons And Wizards, ki je utelešal briljantno slogovno mešanico izrazoslovja temeljnih elementov glasbenih usmeritev obeh matičnih skupin glavnih akterjev projekta. Na plan je tako privekal album poln bombastike, izrazno mračno teatralne dramaturgije, nenadnih epskih prevratov ter nad vsem prvovrstne zgibanke udarnih koračnic ter mistike. Kot tak je postal eden najboljših dosežkov v power metalskem žanru za leto 2000. Posebno auro daje temu albumu tudi »floridska« produkcija Jim Morrisa.
3. Nightwish: »Wishmaster«
»Wishmaster« je zagotovo ena najboljših plošč celotne Nightwish kariere, za mnoge pa kar najboljša. Tretji album klasičnih dni skupine na čelu s karizmatično in nepozabno meso-sopranistko Tarjo Turunen. Roko na srce – okoreli privrženci skupine njenega odhoda ne bodo preboleli do konca svojih dni. Ta album potrjuje izjemno angažiranost, voljo in veliko hrabrost skupine, da spravi od sebe najboljše. In kemija ekipe je takrat fantastično funkcionirala. V vseh ozirih. Ekipe izjemnih glasbenih talentov, ki je tako uspela artistično nadgraditi predhodnika »Angels Fall First« (1997) in »Oceanborn« (1998) in kot se je izkazalo kasneje (tudi po zaslugi albuma »Wishmaster«), zelo kmalu ustvariti kult vodilne svetovne skupine simfoničnega power metala. Tega skupini tudi kasneje, ko se je s Tarjo razšla, nihče ni mogel več odvzeti. Po komponistični plati, še pečatnejšem medsebojnem učinkovanju fuziranja opernih elementov s power metalom, je bend z naskokom utemeljil status vodilne figure v popularizaciji združevanja elementov klasične glasbe z metalom, čemur je sledilo vse več skupin. »Wishmaster« zaznamujejo zlasti vihrava, brezkončno bombastična in furijozna naslovna skladba, pa ultra hipnotični She is My Sin in The Kingslayer ter mistična in med feni ponarodela A Deads Boy Poem. »Wishmaster« je po hitrosti, hrupu, muzikalnem izplenu in pravem razmerju klasike in metala kronski dragulj klasičnih Nightwish.
2. Helloween: »The Dark Ride«
»The Dark Ride« je sklepni album postave skupine, ki je nanizala med letoma 1994 in 2000 štiri fantastične albume. Med vsemi štirimi je vselej diskutabilno kateri je boljši. To pa zato, ker so opazno različni. Pri tehtanju bi ta laskavi naziv vseeno pripadel albumu »The Dark Ride«. »The Dark Ride« je album, ki je postregel z izredno posrečenim kombiniranjem esencialnih elementov glasbene formule skupine in z za tisti čas zelo moderno mračno, rahlo umazano produkcijo, ki je intenziviral masivni zvok kitarskega fraziranja. Ne tako rušilno, kot na predhodniku »Better Than Raw«, kot pa po plati, da je “The Dark Ride” postal pravo utelešenje najmračnejšega albuma celotne Helloween diskografije. Skladbe kot je If I Could Fly, ali Escalation 666, pa The Departed (Sun is Going Down), kot tudi izrazito mračni zaključni mini naslovni ep, nikdar ne bi tako nagovarjale, v kolikor ne bi na albumu prevzela rahlo komponistično pobudo kitarist Roland Grapow ter bobnar Uli Kusch. Žal je »The Dark Ride« tudi tihi smerokaz tistemu kar se je zgodilo kaj kmalu. Oba malo prej omenjena glasbenika sta morala Helloween zapustiti, nove ideje, ki sta jih pripravljala za naslednji Helloween album, pa so zaživele na prvencu njune nove skupine Masterplan. Helloween se po tem album in z novo postavo nikdar več niso približali tako visoko kakovostnemu komponiranju.
1. Jag Panzer: »Thane to the Throne«
»Thane to the Throne« je brez dlake na jeziku najboljši album celotne Jag Panzer kariere. Vse kar je bilo izdanega pred njim velja za postopni artistični vzpon do točke zenita, kar pa so Jag Panzer izdali kasneje, pa sicer kakovostno nadaljevanje, vendar ne več od tega. Gre za mojstrovino, ki je na briljanten način združila ves pomp in dramo, ki jo lahko izvlečeš iz power metala, da bi uglasbil izbrani koncept. Po mimostrelu imenovanem »Dissident Alliance« (1994) in korenitem popravku glasbenega okusa z »The Fourth Judgement« tri leta kasneje, so se Jag Panzer koreniteje spogledovali tudi s trendi evropskega power metala, vendar pa še vedno razvijali povsem unikaten zvok in slog. Koloradski metal v zvočnem pregrinjalu floridske produkcije Jima Morrisa. Definitivno prinaša že samo ta fakt pred poslušalca skupino, ki je v vsem posebna. Koncept, ki so ga Jag Panzer izbrali za album »Thane to the Throne« izhaja iz Shakespearove tragedije Macbeth. Celotno zgodbo so uglasbili s serijo 17. dejanj, pri čemer ne bi presenetilo, če bi bend potrdil, da je v tistem času vzel za zgled kako so se lotili konceptualizacije albuma kar Blind Guardian mojstrovino »Nightfall in the Middle-Earth« (1998). Če je bil predhodnik »The Age of Mastery« (1998) zbirka odličnih skladb, je »Thane to the Throne« zelo drugačen album, ki se prilagaja konceptu in ponuja serijo izrednih razpoloženjskih prevratov, ki držijo poslušalca vseskozi v vrhunskem stanju napetosti. Od prve do zadnje sekunde v pravi ekstazi. Zabeljen je s serijo izjemnih razbijačev (King At A Prize, Three Voices of Fate, Hell To Pay,…), ki so prekinjeni z instrumentalnimi interludiji in atmosferičnimi srhljivkami, kot je npr. Fall of Dunsinane, medtem ko sklene album vrhunski melanholični ep Tragedy of MacBeth. Na »Thane to the Throne« so Jag Panzer svojo glasbeno formulo ponesli do kreativnega vrhunca. Gre za enega najboljših dosežkov v power metalu nasploh. S strani skupine, ki ostaja do tega dne krivično spregledana in obsojena na koncertiranje po klubih za 100 glavo množico.
Avtor: Aleš Podbrežnik
