Čas leti. Tiho. Hitro. Če prevrtimo za dvajset let nazaj, je bila podoba metala takrat znatno drugačna kot danes. Revitalizem klasičnega pristopa, ki je kulminiral v razcvetu tako imenovanega power metala z največjim težiščem v Evropi, je leta 1999 brezskrbno jezdil na orjaških krilih mnogoterih albumskih izdaj ter vzniku kupa novo formiranih zasedb. Še naprej se je krepil in polagoma bližal svojemu zenitu.
V drugi polovici devetdesetih so se prav zavoljo večjega povpraševanja publike znova »prebudile« tudi klasične heavy metalske zasedbe, ki so nastale globoko v osemdesetih. Tako so znova polno zadihali oziroma celo obnovili delovanje nekateri klasičnih nemški bendi, ki so delovali še v osemdesetih, pa so jih kasneje »odplaknili« tokovi vse bolj popularnega thrash metala kot tudi death metala, kot mdr. Running Wild, Grave Digger, Rage. Revitalizem klasičnega metal sloga je takrat užival veliko podporo, zato so bendi ob občih pozitivnih vibracijah, ki so jih obkrožale, spravili od sebe lahko svoj artistični optimum. Glavni »krivci« za to obče oživljanje melodičnega (klasičnega) principa v metalu, to so Švedi HammerFall, prav v tistem letu sicer niso imeli zunaj studijskega albuma, prav tako ne največji imenitneži v tem žanru, to so Blind Guardian, je pa zanimivo, da so celo Sinner, ki so vedno sloveli kot hard rockerji, izdali leta 1998 povsem metalski album, ki velja še vedno za najboljši album njihove kariere. Tudi Helloween so v tistem času po »samouničenju« znotraj prve polovice devetdesetih polagoma znova našli sami sebe, kar je kronal leta 1998 nepozabni »Better Than Raw«.
10. Sonata Arctica – Ecliptica
V letu, ko so Sabaton komaj nastali, so se Sonata Arctica s svojim prvencem »Ecliptica«, ki je s kvaliteto prepričal tudi A&R osebje založbe Century Media, da jih vzame pod okrilje, nevede priključili finskemu power metal valu. Vse iztočnice za temeljni zvok in slog finske špure v power metalu, so seveda pred tem podali njihovi rojaki Stratovarius, ki so zasedbo Sonata Arctica, na uvodnih korakih njene kariere, definitivno navdihovali. Skladbe My Land, Replica in Full Moon ostajajo klasike, ki jih zahtevajo od skupine njeni oboževalci na slehernih koncertih še danes. Skupna je svojo kakovost potrdila tudi z izvrstnim naslednikom »Silence« leta 2001 ter s postopno artistično rastjo ovrgla sleherna namigovanja, da gre za muho enodnevnico. Prav nasprotno. Ob koncu prve dekade novega milenija so Sonata Arctica s svojo marljivostjo prerasli celo med ene bolj popularnih euro power metal zasedb, ki opravlja na redni bazi obsežne headlinerske turneje opremljene z bogatimi odrskimi kulisami.
09. Rage – Ghosts
To je prelomni album zasedbe Rage in vmesni album med komercialno uspešnim predhodnikom »XIII« ter slogovno tranzicijo. “Ghosts” velja tudi sklepno sodelovanje s praškim simfoničnim orkestrom Lingua Mortis. »Ghosts« ostaja danes v slikoviti in dolgoživi karieri legendarnih Rage nekoliko prezrt album, saj ne postreže s takšno samozavestjo ter komponistično odločnostjo, kot njegov razvpiti predhodnik. Seva turbulentno obdobje, ko se je skupina znašla na pragu velikih sprememb. Kot bi se skladbe na njem znašle v časovni luknji in bile za “Black in Mind/End Of All Days” ero delovanja skupine predobre, za tisto, kar pa si je “Peavy” v prihodnje dejansko želel, pa artistično še vedno prešibke. Album deluje, kot da želi skupina pomesti s preteklostjo, pustiti nekatere vzorce, ki jih je artistično prerasla, za vselej za seboj, kajti pred njo se nahaja nova era delovanja. To naznanja tudi integracija posebnega gosta, to je beloruskega glasbenega genija Victorja Smolskega, ki je »reševal album« z dodatnimi kitarami in sodeloval pri produkciji albuma, kmalu potem pa se je tudi uradno priključil skupini na mestu stalnega kitarista. Kakorkoli obračamo je »Ghosts« poseben album. Nadvse zanimiv, skladba Back In Time pa tudi danes velja, za eno najbolj markantnih kompozicij, ne le albuma, pač pa kariere skupine. Kakorkoli je »Ghosts« ostal nekoliko prezrt v diskografiji skupine, pa je pomemben člen v slogovni tranziciji ter konsolidaciji glasbenega vizionarstva Petra Peavy Wagnerja, za prihodnjih petnajst let, ko so Rage stopili v najbolj duhovito in pronicljivo obdobje kariere in pričeli v eksperimentiranju ambiciozno posegati tudi po progresivnih elementih.
08. Heaven’s Gate – Menergy
Peti in zadnji studijski album te nepozabne nemške zasedbe iz mesta Volkswagna, to je Wolfsburga, je hkrati tudi njen najbolj zrel in dovršen izdelek ter njen komponistični vrhunec. Zenit kariere zasedbe Heaven’s Gate. Žal je ta zasedba s sicer odličnim albumom »Menergy« tudi razpadla, saj se v letih delovanja ni uspela zavihteti med opaznejše matadorje žanra, čeprav je bilo to najmanj, kar si bi zaslužila. Heaven’s Gate so se po izdaji tega albuma očitno znašli pred popolnim obupom ter se tako upokojili. Leta delovanja so vseskozi preživeli v senci uspeha, ki jim ga je prinesel prvenec »In Control« ter popularnost na Japonskem trgu, kar jih je vzdrževalo pri življenju. Bere se krivično, a tako je bilo. No, prav »Menergy«, ki je sicer konceptualiziran album, deluje, ne glede na razpustitev skupine po njegovem izidu, neverjetno ambiciozno ter razvija všečno mračno in dramatično grabežljivost. Glede na studijske predhodnike, prinaša slogovni odklon, saj vnašajo poteze aranžiranja tudi progresivne elemente. »Menergy« je eden tistih albumov, ki te držijo od prve do zadnje sekunde čvrsto ob sebi in ki navdušujejo v izjemnem ravnovesju gradnikov, na čelu z ekspresivno vokalno držo ter neverjetno kitarsko solistično zabelo. Obenem tudi eden tistih odličnih albumov, ki je ostal krivično prezrt ter tako pridobil status ene najbolje varovanih skrivnosti v žanru power metala.
07. Primal Fear – Jaws Of Death
Primal Fear so ena tistih skupin, ki se je znašla ob pravem času na pravem mestu. Ustanovila sta jo leta 1997 imenitni nemški vokalist Ralf Scheppers, ki je pred tem prepeval v osemdesetih pri zasedbi Tyran Pace, kasneje pa na prvih treh albumih zasedbe Gamma Ray in Mat Sinner, uveljavljeni basist, vokalist, komponist in producent, sicer šef zasedbe Sinner. “Jaws Of Death” je drugi studijski album zasedbe, ki pa ima to manjšo smolo, da je bil izdan med izvrstnim prvencem »Primal Fear« (1998), ter odličnim naslednikom »Nuclear Fire« (2001). Čeprav “Jaws Of Death” ne prinaša tako zapomnljivih, ne vnetljivih trenutkov, kot prvenec s skladbami Running In The Dust, Silver And Gold, Battalions Of Hate ter seveda Chainbreaker, je s trenutki, kot so Final Embrace, zlasti Church Of Blood, nadalje pompozno Under Your Spell, pa uničujočo Play To Kill, When the Night Comes ter sklepno Hatred In My Soul, v vsem konsistentno nadaljevanje glasbene usmeritve, zaradi katere se je Primal Fear kaj kmalu oprijel vzdevek »nemških Judas Priest«. Zavoljo komponistične neposrednosti in udarnosti, kot tudi zavoljo karizmatičnega vokalista Ralfa Scheppersa. Mnogi ljubitelji power metala štejejo za klasično obdobje skupine albume izdane med letoma 1998 in 2005 in »Jaws Of Death«, je eden briljantov te ere. Čeprav ga zasenči prvenec, kot tudi nadgradi naslednik, velja danes za klasiko skupine.
06. Grave Digger – Excalibur
Zadnji izmed slovite srednjeveške trilogije, je hkrati tudi zadnji album zasedbe s kitaristom Uwe Lulisem, ki je leta 2000 zasedbo zapustil, da ustanovi Rebellion (Lulis se je leta 2015 priključil slovitim Accept). »Excalibur« je, na veliko presenečenje, izšel zelo hitro, po verjetno najboljšem dosežku celotne Grave Digger kariere, to je albumu »Knights Of The Cross« (1998), čeprav veliko metalcev raje prisega na »Tunes Of War« (1996). Ne glede na to, da je bil »Excalibur« leta 1999 povit oziroma izdan v senci slovitega predhodnika, polnega nepozabnih powermetalskih jurišnic, kot tudi velikega uspeha albuma »Tunes Of War«, pa je kljub temu prinesel nekaj nepozabnih klasik, ki jih Grave Digger tudi v današnji formaciji in siceršnji večletni artistični skrhanosti, na koncertih preprosto morajo igrati. The Roundtable, Excalibur, ali Morgane Le Fay, kot tudi nekaj nič slabših, a spregledanih, na čelu z uvodnim rušilcem Pendragon ter sklepno melanholično, a strupeno, Avalon. Tu so zapisani torej zadnji markantni rifi izpod rok Uwe Lulisa, ki zaokrožajo na albumu »Excalibur« torej ero klasičnih Grave Digger.
05. Iron Savior – Unification
Iron Savior so nekakšen mali brat hamburških Helloween in Gamma Ray, ki jih je ustanovil Piet Sielck. Ta velja ob Kai Hansnu, za eno najpomembnejših figur, ki so doprinesle k žanrskem utrjevanju statusa power metal. Še v osemdesetih, ko je odigral vlogo pri formaciji Helloween, kot tudi v času pred formacijo Iron Savior, ko je kot producent, oblikoval zvok legendarnim Blind Guardian. Po izvrstnem prvencu »Iron Savior« (1997), je »Unification« predstavljal zmagovito utrjevanje pravoverne poze, kot jo pozna nemška, to je hamburška, šola power metalske obrti. »Unification« je prinesel skupini nepozabne klasike na čelu z zlato albumsko sredino, ki jo tvori zaporedni trojček Mind Over Matter ter posebej pompozni himni Prisoner of the Void ter Eye To Eye. Album se odpira s pravovernim power metalskim šusem (Coming Home ter Starborn), sklene pa v dramatičnem finalu s Forevermore in v izpovedni moči ne koleba. Iron Savior so, kljub prezrtosti, pojem izredne kvalitete. Bili od nekdaj in v tem vzdržali. Čeprav so Iron Savior s naslednjimi albumi »Condition Red« ter »Battering Ram«, postregli še z večjo ambicioznostjo, velja »Unification« ob prvencu “Iron Savior”, za pravo power metalsko klasiko.
04. Steel Prophet – Dark Hallucinations
Ameriški power metal bend se je s svojim albumom »Dark Hallucinations«, vpisal med zasedbe s povsem pečatnim in prepoznavnim slogom, ki je nekako evolucijsko strogo povezan z vplivi stare šole ameriškega speed in thrash metala osemdesetih. »Dark Hallucinations«, ki mu daje poseben pečat nepozabni vokal Ricka Mitthiasina, prave sirene za letalski preplah, je mračen konceptualiziran album, navdahnjen ob branju distopične novele »Fahrenheit 451«. Za ta album so »Steel Prophet« ovrgli kompleksne strukture odlično sprejetega predhodnika »Into the Void«, se približali bolj klasičnemu, to je celo N.W.O.B.H.M. zvoku, ter spravili od sebe neverjetno temačen album, ki te drži v šahu od začetka od konca, na čelu z odlično priredbo Helloween klasike Ride The Sky. Tudi naslednik »Messiah«, je zadržal izjemno komponistično kakovost te ere delovanja skupine.
03. U.D.O. – Holy
Edini album v celotni karieri zasedbe U.D.O., izdan za »zloglasno« založbo Nuclear Blast Records, velja obenem za enega najimenitnejših dosežkov njene kariere. Zasedbe torej, ki jo vodi edinstveni Udo Dirkschneider, nekdanje prvo grlo kultnih Accept in vokalist, ki je s svojim vokalnim pristopom obveljal za eno izmed temeljnih definicij svetovnega metala, je po dvanajstih letih delovanja s svojo skupino U.D.O., po nepozabnih klasikah, ki so artistično nadgrajevale druga drugo, spravil od sebe s »Holy« album, ki je izvrstna kulminacija karizmatičnih in markantnih rifov, neverjetnega izplena dinamičnega razvoja, prav zavoljo idejne razgibanosti ter prožnosti, ki jo dosega. Udo je znova dominanten s predirljivim in edinstvenim vokalom, obenem pa o visoki kvaliteti odločajo tudi izpiljeni kitarski rifi, ki so zaslužni za izjemne točke na čelu z naslovno skladbo, ki se ji z lahkoto priključujejo Raiders Of Beyond, Recall The Sin in Shout It Out, kot tudi neverjetno posrečena sinteza kabareta in metala tik ob zaključku samega albuma, imenovana Cut Me Out. Tako konsistenčno prodornega in kompaktnega albuma, kot je »Holy«, navkljub kasnejšim kakovostnim studijskim izdelkom, Udo z ekipo, ni spravil od sebe, na kar je bilo treba čakati prav na zadnji, to je aktualni album »Steelfactory« (2018).
02. Gamma Ray – Power Plant
Verjetno eden najboljših, če ne najboljši power metal album, ki je izšel leta 1999, pa pripada zasedbi Gamma Ray, ki ji poveljuje edinstveni Kai Hansen. Gamma Ray je to uspelo natanko deset let po formaciji, to je potem, ko se je Hansen nekoliko presenetljivo odločil zapustiti svoje matične Helloween in to prav času, ko so ti jezdili na krilih orjaškega komercialnega uspeha. Gamma Ray so s prihodom Daniela Zimmermanna na bobnarski stolček in kitarista Henja Richterja, konsolidirali svoje vrste in spravili od sebe izvrstni »Somewhere Out In Space« (1997), ki velja med oboževalci skupine za kultnega favorita. Čeprav se marsikdo med njimi ne bo strinjal, pa prinaša »Powerplant« nadgradnjo predhodnika. Tako po konsistenci in kompaktnosti visoko kakovostnega komponiranja, kjer si komadi zlasti v prvi polovici albuma, med seboj dobesedno kradejo pozornost v epsko bombastični nalezljivosti, pa vse do samega izkoristka razpoložljivih produkcijskih kapacitet. Tako prenovljena postava Gamma Ray je v tem času izkazala neverjetno medsebojno povezanost, zaznavanje in kreativno moč. Pompozni power metal s pravim občutkom za dramo dosega kreativno izrazni optimum zlasti v uvodni Anywhere in the Galaxy, kot tudi v sklepni mini epski suiti Armageddon. Briljanco tega izdelka vzdržujejo Gardens Of the Sinner, Strangers In The Night, ter posebej nalezljivi Send Me A Sign, kot tudi Razorblade Sigh. Nikakor ne sme ostati zamolčana fenomenalna priredba eighties pop hita zasedbe Pet Shop Boys z nazivom It’s A Sin, za katerega v novi podobi Gamma Ray ne veš prav dobro, ali je avtorska skladba, ali dejansko prirejeni izvirnik. Nor album v vseh pogledih. Noro dober. Ne čudi, da so Gamma Ray v taisti postavi leto zatem izdali dvojno kompilacijo znova posnetih klasik, ki so nastale v prvi dekadi delovanja skupine z nazivom »Blast From The Past« (2000), saj na tej kompilaciji odzvanjajo bolje, kot v svoji izvirni podobi.
01. Virgin Steele – The House Of Atreus Act I.
Tudi Virgin Steele, klasični ameriški heavy metalci, ki so nastali še globoko v osemdesetih, so se na čelu z genialnim komponistom, multi-instrumentalistom ter vokalistom Davidom DeFeisom v letu 1999 nahajali na orjaškem valu kreativnega navdiha. V tem času je njihov opus kvalitetno vseskozi rasel in albumi so po kakovosti nadgrajevali drug drugega. Artistično rast sta potrdila oba »The Marriage of Heaven And Hell« albuma, vse to pa je kronal leta 1998 nepozabni »Invictus«, ki velja s strani oboževalcev večkrat za Virgin Steele favorita. Le leto za izvrstnim »Invictus«, je David DeFeis z Virgin Steele izdal najbolj ambiciozno delo svoje kariere. Izšel je v dveh delih kot »The House Of Atreus« (Act I & Act II). Prvi del definitivno prekaša drugega. Tu je DeFeisu uspelo združiti svet grške mitologije (znana tragedija o Atrejcih) s prijemi surovih, neizbrušenih, celo pogansko zvenečih fraz, v pravo metalsko opero, polnokrvno oživljenje tragedije, kar krona tudi dramatično pompozni melos dodanih aranžmajev za klaviature ter nad vsem, še posebej vokal Davida DeFeisa, ki slovi kot eden največjih vokalnih kameleonov. Ta je odpel na albumu vse ženske in moške vloge akterjev tragedije ter se brez večjih težav približal »hereziji« klasičnih Manowar, z angelsko barvo glasu, pa obenem tudi svetu pravih opernih arij. Virgin Steele po tem albumu niso uspeli ponoviti takšne kreativne izpovedne moči in artističnih vrlin, ne z naslednjim delom, kot tudi ne z nadaljnjimi izdelki. DeFeis je kasneje pričenjal komplicirati v aranžmajih, degradacijo pa je prineslo tudi zelo pavšalno produciranje kasnejših VS albumov. »The House Of Atreus«, zlasti njen prvi del, je torej sklepna epopeja klasičnih Virgin Steele.
To je torej deset izbranih albumov s strani uredništva RockLine, ki so izšli pred dvajsetimi leti, zapustili poseben pečat na powermetalski sceni in nasploh na metalski sceni n na katere je obujanje nostalgičnih spominov še posebej sladko.
Gotovo je, da so tu mnenja deljena in da katerega izmed vaših ljubših albumov, kot tudi skupin med njimi ni, saj to niso vsi definitivni vrhunci za leto 1999. Med njih je treba prišteti denimo »Theater of Salvation« vzpenjajočih se Edguy, pa še kak studijski prvenec, kot je tisti nemških power metalcev Mob Rules. Med vidnejše nemške zasedbe, ki so takrat polno brcali z avtorsko glasbo lahko z lahkoto prištejemo Brainstorm, Sacred Steel, prvenca zasedb Symphorce in At Vance izdana leta 1999. Velja omeniti še Avstralce (in evropsko zveneče) Pegazus s takrat izdanim četrtim studijskim albumom Breaking the Chains. HammerFall so takrat delali družbo v srenji švedskih power metal zasedb še zelo aktivni Narnia, pa Nocturnal Rites, kot tudi Falconer. V Italiji se je razbohotil simfonično podprt power metal na čelu z zasedbami Rhapsody, Labyrinth ter Vision Divine. Obvezno gre, ob dodobra vpetih Finskih Stratovarius, obvezno omeniti še finske power metalce z operetnim ženskim meso-sopranom Nightwish, ki so le leto kasneje prodrli na svetovni zemljevid. Med ameriškim (evropsko zvenečimi) metalci ne gre spregledati Kamelot s takrat izdanim »The Fourth Legacy«, kot tudi ne njihovih rojakov in bolj speed metalsko orientiranih Jag Panzer ter Jacob’s Dream.
Leto 1999 je prineslo torej obilo dobre powermetalske bere.
avtor: Aleš Podbrežnik
