The Night Flight Orchestra (posebni gostje: Metalite)
petek, 14. 2. 2025 (začetek ob 20.00 uri, konec ob 23.00 uri)
Dunaj (Wien) / Szene / Avstrija
The Night Flight Orchestra! Ne, niso Electric Light Orchestra, pač pa ‘nočni letalci’. Niti ne vem kje bi začel, takšna gora asociacij me spremlja ta hip v glavi? Gre za skupino, ki je na stari evropski celini že konkretno renomirana, cela Nemčija in Skandinavija sta njihovi. No, na naše konce pa takšna glasba prodre malo teže. To je že kar tradicionalen pojav, kar se sončne strani Alp tiče. A kakorkoli, vsaj Dunaj nam je tistim nekaj izbirčnim glasbenim izobčencem, relativno blizu. Skupino sestavljajo člani vrhunskih skupin (Soliwork, Arch Enemy, Mean Streak). Do danes so The Night Flight Orchestra zbrali že več milijonov predvajanj in tri nominacije za švedsko nagrado Grammis. S to skupino ni šale!
Oktet sta ustanovila leta 2007 Soilwork člana (žal mnogo prezgodaj pokojni) David Andersson in vokalist Björn “Speed” Strid, saj sta ne glede na melodičnodeathmetalsko zapriseženost matični skupini, od nekdaj tudi velika simpatizerja arenskega (tudi glam) rocka, progresivnega rocka, celo disko ritmov s konca sedemdesetih (to ne čudi – Švedom se v DNA nomenklaturi pretaka izročilo zasedbe ABBA), kot tudi do west coast/AOR razmaha osemdesetih. Tako je zrasel oktet The Night Flight Orchestra, ki je med letoma 2012 in 2025 izdal že sedem studijskih albumov – najnovejšega med njimi “Give Us The Moon” (RockLine recenzija), prav 31. 1. 2025 (to je prvi njihov album pod okriljem založbe Napalm Records). Pri The Night Flight Orchestra je fenomen ta, da komadi vselej spominjajo na nekaj kar se je igralo, posnelo in izdalo v sedemdesetih in osemdesetih, a pri tem ni občutka, da bi skupina karkoli ukradla. Gre le za ustvarjanje pod vplivom velikega navdihovanja na tiste čase. Enkrat slišiš Toto, drugič Survivor, pa spet Journey, Foreigner, REO Speedwagon, Alan Parsons Project, tretjič vleče stvar na Styx, Angel, pozne Rainbow, Bad Co., Kiss, pa tudi The Beatles, ABBA. Skratka. Vse zveni tako zelo znano, pa pri tem nikdar ne veš točno kam bi kaj vtaknil! Ti prekleta analiza, ko pa pri vsem tem šteje le magija glasbe, katere misija je da te odpelje neznano kam, vzbudi v tebi najbolj pristna čustva ter dostavi najboljši možni žur.
Skupina je sredi turneje razprodala že nekaj koncertov. Zlasti v Nemčiji. Denimo termin takoj za dunajskim to je München, je bil že v celoti razprodan. Za notranjski domicil dveh žura lačnih prebivalcev kure Šentflorjanske, se je Dunaj znova izkazal za zelo priročnega, sploh glede na to da je bilo to Valentinovo in da je bil petek, pa četudi so nas lep čas pred njim z vseh medijev vzorno strašili s popolnim snežnim potopom, za katerega se je izkazalo, da je bil le slabo plasiran vremenski prdec nekdanjih snežnih zametov osemdesetih, ki so imeli mnogo manj (ali nič) medijske propagande, a smo jih prav tako normalno preživeli. Že na vožnji pred Gradcem (Graz), je zasijalo sonce. Točno ob pol osmih zvečer so se vrata dunajskega kluba Szene odprla. Do sekunde pikolovsko. Vanj se vsuje najbolj goreča skupina prvih obiskovalcev, ki so se hitro postavili v vrsto smeri garderobe. Predvsem pa je bil zabaven pogled na prostor prodaje uradnih spominkov, kjer je spretno rokovala v stevardeso napravljena in silno zgovorna prodajalka, ki je morala takoj pošteno zavihati svoje rokave.
Natanko ob osmi uri so na odru švedski heavy metalci Metalite. Kvintet v sestavi Erica Ohlsson (vokal),
Edwin Premberg (kitara), Robert Örnesved (kitara), Robert Majd (bas kitara) in novi bobnar Erik Junttila Johansson, ki se je skupini pridružil novembra 2024, je izkazala v slabe tri četrt ure strogo mero profesionalnosti in izvedbenega poenotenja na najvišji ravni. Če bi bil oder še bolj prostran, bi komaj sledil njihovi odrski agilnost. Seveda so bile vse oči uprte v vitkostaso Erico Ohlsson, ki je rokovala z maloštevilnim občinstvom kakih 200 ljudi, s peresno lahkoto. Ne le z odličnim vokalom, pač pa tudi z neverjetno izvedbeno suverenostjo. Oba kitarista in zlasti srboriti basist Robert Majd, so oder vestno izkoriščali, čemur je botrovala velika kilometrina že opravljenih koncertov, ki jih ima skupina za seboj. Bend v žepu s štirimi studijskimi albumi je največ pozornosti posvetil aktualnemu, v lanskem letu izdanemu “Expedition One” iz katerega je postreljal glavnino komadov repertoarja. In v vsem prepričal. Power metal, kjer ni prostora za kakršnokoli omahljivost. Odlična predstava. Zapeljiva, vročična, pa tudi zvok (za vlogo predskupine) je bil zelo, zelo dober.
Seveda pa so vsi prišli na The Night Flight Orchestra. Takoj ko so Metalite zapustili oder, je množica od zadaj pritisnila v prve vrste, da si zagotovi najboljše pozicije za spremljanje koncerta. Ljudi ni bilo mnogo. Szene sprejme uradno slabih 500 ljudi, vendar jih na prizorišču ni bilo niti 300. A to ni ustavilo okteta, ki ga sestavljajo sami vrhunski glasbeniki, da ne bi dostavil najboljšega možnega žura. The Night Flight Orchestra so že s prvencem “Infernal Affairs” začeli trkati na vrata niše, ki je postala v zadnjih dveh dekadah kar konkretno pozabljena. In tu jim je uspel veliki met. Ker vedo, da ne izumljajo tople vode, so vse skupaj zavili v pravo odrsko ceremonijo prigod letalskih posadk brezmejnih čezoceanskih letov (pa tudi letov na luno). Skozi leta so to le izpopolnjevali in produkcija je iz leta v leto rasla. Tudi za najnovejšo “Give Us The Moon” je skupina odprla novo poglavje. Obe, v stevardesi opravljeni spremljevalni pevki sta, ob kapitanu Björnu Stridu, postali čez čas nadobvezni ikoni skupine. Tudi tokrat sta imeli na levi ob sebi prijetno družbo. Steklenico hlajenega šampanjca, ki sta ga med koncertom pridno in v sozvočju odrske ceremonije, ki mora dostaviti publiki najboljšo zabavo, vešče pretakali v svoja kozarca.
Na svetu je malo moških z bleščeče svilenimi ogrinjali in s poslanstvom reševanja človeškega sveta! Batman, Superman, ‘cape crusader’ Rick Wakeman (Yes) in seveda, svet bi bil pust in prazen, če to ne bi bil tudi Björn ‘Speed’ Strid! Z obvezno ‘Eye of A Tiger’ baretko po vzoru Dava Bicklerja (Survivor) iz osemdesetih, glamurozno opravo oziroma svilenim sakojem, polnim odlikovanj, činov, mahedravih res ter nadobveznimi belimi plesnimi čeveljci, je ta mož dejansko prva ikona okteta. In kako lep vokal ima, kadar ne ‘growla’ pri Soilwork? Ko ga slišiš veš, da bi bila velika škoda v kolikor tega vokala ne bi izkoristil v še kakšni (žanrsko znatno drugačni) skupini. Ray Ban očala (letalski – Top Gun model), pa so tokrat poveznili nase prav vsi moški v skupini, z izjemo izjemnega basista Sharleeja D’Angela!
Skratka! Oktet se je po pričakovanju osredotočil na odlični, najnovejši studijski izdelek “Give Us The Moon”, ki je bil zastopan s petimi točkami repertoarja (vsi trije singli: Shooting Velvet, Paloma in v obveznem dodatku Way To Spend The Night obvezno vključeni). Koncert je meril v dolžino uro in tri četrt, The Night Flight Orchestra, pa so se z izjemo drugega studijskega albuma “Skyline Whispers” (2015), dotaknili prav vseh studijskih albumov. Odlični White Jeans (“Aeromantic II”, 2021) podprt z disko beatom je bil v dodatku še hitreje odigran glede na studijsko verzijo!
To je to. Težko dobiš boljšo porcijo zabave. Tudi najnovejši kitarist Rasmus Ehrnborn, ki je moral vskočiti v obuvalo pokojnega Davida Anderssona leta 2022, je v vsem opravičil svojo vlogo. Nekaj netočnosti se je prikradlo, najbolj očiten je bil nesporazum med izvedbo izvrstne arena/progressive/bluesy rock mini epske suite Transatlantic Moon s prvenca, kjer sta se nekajkrat s Stridom spogledala nakar je Rasmus odkorakal do kitarskega tehnika, medtem ko jo je vse skupaj delovalo, kot da kitara ni bila uglašena na pravi noti, vendar je Rasmus kaj hitro poiskal akorde v novi legi in odigral tudi solažo v drugem delu komada kot se šika. Ta komad je res eden vrhuncev, zlasti za malo bolj zahtevne poslušalce. To je glasba, ki se je pisala v drugi polovici sedemdesetih. No, če smo natančni so The Night Flight Orchestra skupina, ki že od leta 2012 izdaja najboljšo možno pop rock glasbo, ki ni bila napisana v sedemdesetih in osemdesetih. Če bi se pojavili takrat, bi postali multi-platinasti z več milijoni prodanih plošč. In prav to je prava niša. Da prebudiš med publiko zanimanje za glasbo, ki je arhaična, pozabljena in ki se je spominja generacija, ki je danes globoko zabredla v Abrahama. In dejansko. The Night Flight Orchestra so s svojo glasbo aktivirali prav to generacijo. Veliko je bilo starejših parov, ki so prišli uživat v taktih in zvoku nostalgičnih časov svojih najstniških dni!
Björn je ob obeh pevkah seveda glavna tarča. Neverjetno zabavni vokalist, izkušeni frontman, ki je videl v svojem življenju vse. Orjaške festivalske masovke, izkusil prostorsko zatohlost klubskih špilov prvih Soilwork dni – kar je bil tudi pričujoči na Dunaju, z vsega nekaj ducat poslušalcev. Iztiril ga ni niti s težo alkoholnih derivatov konkretno obremenjeni mladenič, ki je v premorih nenehno dodajal nepotrebne komentarje k Stridovim nagovorom publiki. Björn je ohranjal v teh trenutkih profesionalno mirnost in ga s povratnimi komentarji kvečjemu dodatno podžigal. Verjetno ga je v teh – za glasbenike definitivno motečih trenutkih koncerta, pomirjal tudi pogled na TNFO majico, ki si jo je mladenič kupil prav na dunajskem koncertu. Je pa Björnova predstava, polna plesnih korakov vzetih iz disko prizorišč prve polovice osemdesetih, kar odlično godi k sami predstavi skupine. Rasmus ga je v dodatku v enem izmed premorov hladil celo z brisačo, tako kot je hladil klaviaturista Johna Lönnmyra v enem izmed uvodnih delov na električnem klavirju. V velikem finalu je Björn pozval ‘Nightfyers-e’ naj izvedejo vlak. Sledila je sklepna točka vzeta iz prvenca, to je skladba West Ruth Ave. Vse to sta podžigali z lastnim vlakcem tudi obe jedri punci, to je odrski stevardesi Anna Brygård in Asa Lundman.
Občutek za bombasitko in pomp je v glasbi skupine izjemen. Repertoar bi z lahkoto gradile tudi nekatere druge skladbe širokega arzenala kipeče retorike ultra-muzikalne nalezljivost, ki je vpeta v njih. Bera takšnih kandidatov, ki jih je skupina posnela do tega dne na svojih albumih, je naravnost zavidljiva. V tem oziru se je zares težko odločati kaj boš vtaknil v uro in tričetrt, ki ga imaš na razpolago. Ko prisluhneš vsem albumom skupine, kjer res ni najti enega zgrešenega manevra veš, da je v oziru izbire koncertnih repertoarjev pred The Night Flight Orchestra, vselej zelo težka naloga.
Koncert nesojenih hitov sedemdesetih in osemdesetih se je odvijal naglo. In v vsem navduševal. Vse je perfektno poštudirano. Zavzetost in pedantnost, ki mu botruje skandinavski perfekcionizem, ostajata neomadeževana! Predvsem v oziru osnovne misije, ki jo je skupina oddelala z veliko odliko. Misije, da spravi publiko na visoke obrate vroče odzivnost sodelovanja, jo naredi radostno, razuzdano, razposajeno, sproščeno! To je to! Zabava. Preko vseh meja.
Na The Night Flight Orchestra koncerte se bomo zato obvezno vračali. Dokler bo skupina migala in izdajala albume s tako prekrasno glasbeno vsebino, kot jo beleži sedem doslej izdanih studijskih albumov! Prva opcija je že v avgustu 2025, ko nastopijo The Night Flight Orchestra na Rock Castle festivalu na Češkem Moravskem!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Metalite – setlista:
1. Intro
2. Disciples of the Stars
3. Far from the Sanctuary
4. Beyond the Horizon
5. Cyberdome
6. New Generation / Apocalypse
7. Blazing Skies
8. Black Horse Rider / Nightmare / Afterlife
9. Peacekeepers
10. We Bring You the Stars
The Night Flight Orchestra – setlista:
1. Final Call (Intro)
2. Stratus
3. California Morning
4. Shooting Velvet
5. Divinyls
6. Domino
7. Gemini
8. Cosmic Tide
9. This Boy’s Last Summer
10. Paloma
11. Satellite
12. Transmissions
13. Can’t Be That Bad
14. Transatlantic Blues
15. Burn for Me
—dodatek—
16. White Jeans
17. Way to Spend the Night
18. West Ruth Ave
