Lokacija: Mostovna / Solkan (Nova Gorica) / Slovenija
Datum: sreda, 05.10.2016
Pa smo zakorakali globoko v koncertno že skoraj pretirano pestro jesen. Oktobrski koncertni pekel se je začel prav na mestu tokratnega doom zločina, saj so dva dni prej Mostovno obiskali portugalski mojstri mračnega Moonspell. Do konca meseca nas čakajo še najmanj John Garcia, Venom Inc./Vital Remains, Enslaved, Inquisition/Rotting Christ in Obscura, da manjših koncertov niti ne naštevam. A še pred njimi je bil preteklo sredo čas za doom spektakel z očaki žanra Pentagram in njihovo maskoto Bobbyjem Lieblingom, ki je s svojo ne ravno prelestno podobo vse bolj podoben Yogurtu iz Spaceballs. Kakorkoli že, eni izmed utemeljiteljev žanra so se k nam vrnili po treh letih, po odličnem koncertu na Metaldays 2013 (kaj nam je takrat povedal Bobby lahko preberete TUKAJ), tokrat pa je bilo njihov povratek še težje pričakovan, saj se je po dvoletni odsotnosti v bend vrnil legendarni kitarist Victor Griffin. Pentagram so v Mostovni tokrat spremljali Tytus in Mother’s Cake, ki so na veselje vseh dokazali, da je tudi pri naših zahodnim in severnih sosedih moč najti dobro muziko.
Točno ob devetih so se na oder Mostovne iz sosednje Italije povzpeli Tytus. Zaradi njihovega izvora sem bil nad tem kaj bodo ponudili precej skeptičen, saj se večine italijanskih skupin (upravičeno) drži tako slab sloves kot Bobby Liebling vsega kar ima par nog in jošk. A pravilo še ne pomeni, da niso mogoče izjeme in k sreči so Tytus, ki so si ime verjetno nadeli po velikanu iz He-Manovega vesolja, ena od njih. Tržaška četverka je prav te dni izdala svoj dolgometražni prvenec Rises na katerem pičijo hudičevo dober NWOBHM/heavy metal z obveznimi Thin Lizzy/Iron Maiden kitarskimi harmonijami in prav to so servirali tudi v živo. Čeprav glasbeno ne ponudijo čist nič novega in originalnega pa Tytus svoj posel opravljajo vrhunsko. Tako rušilna ritem sekcija z živalskim bobnarjem, kitarska dvojica, ki je čisti »worship« Maiden tercetnih harmonij ter odličen in močen vokal, so poskrbeli za to, da so bili Tytus eno najlepših in niti približno pričakovanih koncertnih presenečenj letošnjega leta.
Še večja neznanka je bil drugi bend večera, avstrijski trio Mother’s Cake, ki pa se je prav tako kot Tytus izkazal za nepričakovano presenečenje. Fantje v svoji glasbi mešajo vplive funka, stonerja in progresivnega rocka, vse skupaj pa mestoma izdatno začinijo s psihadeličnimi vložki. Nič nenavadnega tako ni bilo slišati vplivov vse od bendov kot je The Mars Volta na eni in bendov kot sta Red Hot Chilli Peppers in Jamiroquai na drugi, le da je vse skupaj zvenelo izdatno bolj heavy. A še vedno z obveznim mastnim funky basom in inštrumentalnimi izleti, ki so vlekli celo na improvizirane jam sessione. Glasbi primerno je tudi na odru vladala ustrezna sproščena in pozitivna energija, mamina tortica pa je nekoliko zagrenila le zaradi precej tečnemu vokalu Yvesa Krismerja.
Bobby Liebling se ima temu, da je sploh še med živimi najverjetneje zahvaliti svojemu prijatelju Seanu »Pellet« Pelletierju in Donu Argottu, režiserju odličnega dokumentarca Last Days Here, ki je Lieblinga prikazal živečega v kleti svojih staršev in zaradi neprestane zlorabe drog skoraj živega mrtveca. Kot tak je bil Liebling kljub temu, da je bil vedno idejni vodja Pentagram tudi glavni krivec za popoln neuspeh benda, ki je bil pravzaprav skorajda sodobnik Black Sabbath. No, film je imel k sreči katarzične in Bobby se je s Pentagram pred nekaj leti vrnil na odre in posnel že drugo zelo dobro »come back« ploščo Curious Volume. Pentagram so v Mostovni ponovno prikazali kako mora zveneti pravi doom metal s popolnoma skurjenim frontmenom na čelu. Bobby je resda tokrat svoje delo opravil precej bolj momljajoče kot na Metaldays, a je s svojo pojavo še vedno nezamenljiva ikona, nekoliko slabša vokalna predstava pa je hitro ugasnila v pozabo ob vrhunski inštrumentalni podobi benda, ki je bila zavoljo vrhunske ritem sekcije rušilna, zavoljo izjemnega Griffina, ki je prava definicija doom riffa pa diabolična in zlovešča. Pentagram so v uri in pol opozorili, da je Curious Volume eden boljši izdelkov njihove dolgoletne kariere in znova začarali z nesmrtnimi klasikami kot so Sign of the Wolf, Forever My Queen, When the Screams Come, Relentless in zaključno 20 Buck Spin. Pri Bobbyju je žal tako, da je mogoče zgolj ugibati, kako dolgo se bo še, kolikor toliko »zdrav« potikal po odrih, zato je Pentagram nekaj kar mora sleherni ljubitelj žanr v živo videti vsaj enkrat v življenju.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
PENTAGRAM:
1. Too Late
2. All Your Sins
3. Close the Casket
4. Sign of the Wolf
5. Sinister
6. Forever My Queen
7. The Tempter Push
8. When the Screams Come
9. Dead Bury Dead
10. Curious Volume
11. Dying World
12. Devil’s Playground
13. Relentless
14. Broken Vows
—dodatek—
15. Last Days Here
16. Be Forewarned
17. 20 Buck Spin
