Na ambientalni plovbi s Steve Hackettom finalnega dne Summer Rock festivala v Trstu (2010)
Lokacija: Trst (Trieste) / Piazza Unita d’Italia / Italija
Datum: nedelja, 01.08.2010
Tretji dan tržaškega poletnega rockovskega festivala nas je s svojim prihodom počastil legendarni kitarski velemojster Steve Hackett, kateri je prvotno zaslovel kot član nepozabne progresivno rockovske institucije Genesis, kjer si je služil kruh ob takšnih slovitih imenih kot sta Peter Gabriel in Phil Collins. Steve se poleg tega, da je bil član Genesis v njihovem najboljšem ustvarjalnem obdobju, ponaša tudi z mogočno, že 35 let trajajočo samostojno kariero, katero je začel še kot član prej omenjenih progresivno rockovskih prvakov.
Mojster Hackett je za poletno turnejo po Evropi izbral spremljevalno zasedbo, ki je bila sestavljena iz samih izvrstnih priložnostnih glasbenikov med katerimi je še posebno izstopal nekdanji Kajagoogoo basist Nick Beggs. Nemalo pozornosti pa je vzbudila tudi ritem kitaristka in spremljevalna pevka Amanda Lehmann, saj se ne zgodi ravno pogostokrat, da Steve v svoj spremljevalni band povabi dodatnega kitarista ženskega spola. Nekako po pričakovanju je prav Hackettov nastop na glavni trg privabil največ ljudi, saj so bila prav vsa sedišča popolnoma zapolnjena. Gospod Hackett je za ta večer pripravil zares navdušujoč nabor izvedb iz skoraj vseh obdobij svoje bogate kariere, med katerimi so še posebno prostora dobile stvaritve z odličnega zadnjega solo albuma “Out of a Tunnel’s Mouth” (2009), presenetil pa je tudi z odličnimi verzijami štirih Genesis klasik.
Posnetemu uvodu “Last Train to Istanbul” je sledila skorajda epska otvoritev s “Spectral Mornings” (1979) klasiko “Every Day”, ki je vzdradostila vse dolgoletne privržence, kateri so še posebno uživali v njenem dramatičnem izhodu z večdelnimi harmonijami kot tudi v stilistični sorodnosti s Hackettovimi stvaritvami iz obdobja z Genesis. Na moč primerna otvoritev koncerta, ki je v hipu pritegnila pozornost občinstva, preden so prišle na vrsto izvedbe novejših stvaritev. S “Fire On the Moon” ter “Emerald and Ash” so gospod Hackett in tovarišija predstavili dva izmed boljših trenutkov odličnega aktualnega studijskega albuma nad katerim je Steve upravičeno več kot navdušen. Seveda pa niti za hip ni pozabil na to, da dolgoletni privrženci najbolj hrepenijo po tem, da bi slišali čim več klasik iz zgodnjega obdobja njegove samostojne poti, zato jim je hitro ustregel s fenomenalno verzijo klasike “Ace of Wands”, katera izvira z njegovega prvega solo albuma “Voyage of the Acolyte” (1975). Zanjo se lahko obenem reče, da je verjetno tudi Hackettova najbolj priljubljena in prepoznavna skladba sploh, katero ne pozabi odigrati na nobenem koncertu.
Bobnarske naloge je opravljal Gary O’Toole, kateri je bil zadolžen tudi za nehvaležno pokrivanje vokalnih delnic na Genesis klasikah. Večina izvedb je vsebovale tudi saksofonsko spremljavo v režiji Roba Townsenda, kar je bilo po mnenju nekaterih povsem odveč, medtem ko so drugi odobravali ta pihalni, jazzovski dodatek, ki je tudi dolgoletnim standardom dodal nekaj novega. Največ pozornosti pa je (poleg mojstra Hacketta seveda) zbujal Nick Beggs, ki je že s samim imidžem (kitke in kilt) opozarjal, da je v njem še vedno veliko nepozabne Kajagoogoo ekscentričnosti osemdesetih. Nick je uspešno menjaval med bas kitaro in Chapman stickom.
Steve se je novejših poglavij samostojne kariere vnovič dotaknil s “Serpentine Song” in mračno, skorajda po ‘King Crimsonovsko’ zasoljeno “Mechanical Bride” ob kateri so uživali tudi vsi ljubitelji nekoliko trših ritmov. Po odlični izvedbi zimzelenega inštrumentala “Spectral Mornings” pa je z “Blood On the Rooftops” prišla na vrsto tudi izvedba prve Genesis klasike tega večera. Veliko udeležencev koncerta je prišlo gledat kitarskega mojstra prav zaradi tega. Do ene meje je tako razmišljanje upravičeno, saj je Steve poleg Raya Wilsona trenutno edini še nastopajoči nekdanji Genesis član, ki izvaja njihove klasike. “Blood On the Rooftops” so odigrali na zares zavidljivi ravni. Še posebno je navdušil akustični uvod na katerem je Steve za kratek čas ostal sam na odru.
Edina pripomba leti na bobnarjevo opravljanje vokalnih nalog, saj se ni niti malo uspel približati karizmatični ravni Collinsovega in/ali Gabrielovega vokala, kar je zmotilo številne dolgoletne privržence. Morda bi bilo bolje, če bi odigrali samo inštrumentalne verzija. Slikovita izvedba “The Lamb Lies Down on Broadway” (1974) klasike “Fly On a Windshiled” je prav gotovo predstavljala eno izmed večjih presenečenj večera. Pred iztekom rednega dela je imel Nick Begg tudi krajšo samostojno točko sredi katere je nazorno demonstriral svoje obvladovanje Chapman Sticka. Vrhunec rednega dela je predstavljala izvedba Genesis inštrumentalne mojstrovine “Los Endos”, kjer so na svoj račun še posebno prišli vsi ljubitelji jazz rock fusiona. Vmes so vrinili tudi eno izmed sekcij “Dancing with the Moonlit Knight” in tako sprožili kar se, da bučen odziv publike, ki je bila tudi sicer najbolj glasna izmed vseh treh večerov.
Za dodatek so odigrali celoten Genesis ep “Firth of Fifth” na čelu z monumentalno Hackettovo solažo in tako v kozji rog poslali tudi trojico nekdanjih Genesis sotrpinov, ki so to mojstrovino sredi turneje leta 2007 izvajali zgolj v skrajšani različici. Za marsikoga je bil to vrhunec Hackettovega nastopa, katerega je zaključil s “Spectral Mornings” klasiko “Clocks- the Angel of Mons”. Slednja je vseboval precej odvečen bobnarski solo, a kljub temu navdušila večino dolgoletnih privržencev. Ovacije se še dolgo niso polegle, ko so se ob nasnetih zvokih Last Train to Istanbul” poslovili z odra. Težko bi se odločilo, kdo izmed udeležencev festivala je pustil najboljši vtis, a če bi bili glavni merili samo koncertno vzdušje, potem je bil veliki zmagovalec nesporno gospod Hackett.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Every Day
2. Fire on the Moon
3. Emerald and Ash
4. Ace Of Wands
5. Serpentine Song
6. Mechanical Bride
7. Spectral Mornings
8. Second Chance
9. Blood On The Rooftops (Genesis priredba)
10. Fly On A Windshield (Genesis priredba)
11. Sleepers
12. Chapman Stick Solo
13. Still Waters
14. Los Endos (Genesis priredba)
—dodatek—
15.Firth of Fifth (Genesis priredba)
16. Clocks – The Angel Of Mons
