Datum izdaje: 09.03.2018
Producent: Michael “Elvis” Baskette
Založba: Napalm Records
Ocena: 9 / 10
Myles Kennedy je prvo grlo zasedbe Alter Bridge, še posebej pa je postalo njegovo ime opazno, ko se je priključil k sodelovanju z Guns N’ Roses kitaristom Slashom. Kennedy velja za izjemnega pevca. To ni več nikakršna novost. V sleherni situaciji, ko se znajde za mikrofonom, vdahne s svojo izrazito izpovedno esenco ter vokalnim karakterjem, skladbam svojevrstni pečat. Od leta 2009 pa snuje Kennedy zagon samostojne kariere. Točneje povedano, od leta 2009 dalje, obljublja svoj samostojni studijski prvenec.
Ker je mož nenehno ekstremno zaposlen, smo čakali nanj krepkih devet let. Kennedy je velik pedantnež. Skrbno tlakuje pot, do realizacije cilja. Predpriprave so bile torej konkretne, obenem pa se mogla od nekje končno prikazati »luknja« razpoložljivega časa. Material za prvenec je nastajal in zorel zelo dolgo in zato deluje od začetka do konca, kot izjemno izpiljen in dovršen dosežek. Kennedy se torej na njem preizkuša v vlogi kantavtorja, album pa nosi koncept. V njem se Kennedy vrača v obdobje svojega otroštva. Ko mu je bilo pet let, je preminil njegov oče. Takrat se je pisalo leto 1974, to pa je po kitajskem horoskopu torej tigrovo leto. Dobro, da ni bilo leto podgane ali prašiča, sicer bi zelo verjetno Kennedy svojem izdelku prilagajal ime. Zgodba o ranah, ki jih nosi pod površjem čutna duša umetnika, kot je Myles Kennedy, »izlita« torej v niz dvanajst karakterno, aranžersko in izpovedno vrhunsko izbrušenih kompozicij.
V njih se Kennedy spogleduje s folk glasbo, kitare se držijo akustične zvočne narave, osnovni ritmi so večkrat razgibani in podkrepljeno kontrastirani z dodatnimi tolkali, album spremlja vseskozi izjemna organska toplina nizkih in prodornih zvokov bas kitare. Kennedy kontrastira kompozicije z integracijo zanimivih instrumentov, ki izredno učinkovito komunicirajo v aranžmajih. Kar lep čas se je treba prebijati skozi album, da bi našli komad, ki je vsaj kanček rock’n’rollovsko žgečkljiv. Prvi tak je na sredino albuma umeščeni Devil on the Wall. Kennedy razgali svojo vokalno plastovitost in sleherna izmed skladb nosi svoj izdelan karakter, ki mu poveljuje vokalna rahločutnost tega umetnika ter eleganca kratkih, jedrnatih in v mehkobi silno spravljivih gibov ter potez interdisciplinarnega sodelovanja instrumentalne igre. Album kliče k smiselnim vzporednicam z nekaterimi deli Roberta Planta, celo folk akustičnimi izleti Led Zeppelin, kot je to uporabljeni ornament nad vodilno frazo v Love Can Only Heal, ki mimobežne prikliče iz spomina Led Zeppelin skladbo The Battle of Evermore. Ni ga težko umestiti niti blizu del pokojnega Jeffa Buckleya. Torej že samo po teh navržbah je jasno, da je »Year of the Tiger« izjemen album. Ob izrazito zaznavnih folk vižah, na kar opozori že otvoritev albuma z naslovno skladbo, se v aranžmaje vpenjajo tudi elementi klasične glasbe (The Great Beyond), zaznati je moč »južnjaške« momente (Blind Faith), album uspešno kupčuje tudi z blues retoriko (Nothing But A Name), do neke mere pa draži z oddaljeno sentimentalnostjo blagega »grunge karakterja v izklopljeni različici«. Nad vsem tem pa je rezultat izdelek, ki je na moč poseben,kar je tudi njegov zmagoviti poker asov.
Vokalna predstava Mylesa Kennedyja je vseskozi v jedrnati goriščnici. V okolju, ki je akustično, se »brutalna« resnica koncepta, skozi pretanjeno čutnost in mehkobo, še izdatneje magnificira in ker je album osebno izpoveden, sta njegov emotivni domet in domet izpetih strasti, izpostavljena na moč efektivno. Optimizirana. Komadi se po pričakovanju (glede na tematiko albuma), razvijajo iz mola. Da album je mračen. Tudi to je pričakovano. Karikirano povedano, pred nami ni album za katerega bi človek pričakoval, da bo tisto, kar bi posneli Alter Bridge brez Tremontija na kitari ali preostanek Slasheve The Conspirators garde, brez Slasha. Gre za popolnoma prepoznaven in poseben izdelek, ki ga je Myles Kennedy dolgo in skrbno načrtoval, s posebno esenco in karakterjem. Popolnoma kantavtorski. Album, ki vas bo zapeljal in v srhljivi rahločutnosti prelepega, če ne kar briljkantnega izpovednega vokalnega karakterja, popolnoma očaral.
avtor: Aleš Podbrežnik
