Myles Kennedy v letu tigra na deževnem Videmskem gradu (2018)

Poba Nazadnje spremenjeno Sep 25, 2018

ALEŠ PODBREŽNIK

kraj: Videm (Udine) / Castello di Udine / Italija
kdaj: 21.07.2018

Poletje je čas dopustov, razbohoti pa se tudi ponudba koncertov na odprtih prizoriščih. Na nesrečo je letošnji julij v italijanski Furlaniji precej mokre in muhaste narave. Nenadne plohe, daljša deževja, tudi nevihte. Pride pač leto. Leto, kot je 2018. Če nas je v Udinah že pralo desetega julija med koncertom Simple Minds, se je zgodba na grajskem prizorišču videmskega gradu, kjer je bil enajst dni kasneje napovedan nastop Mylesa Kennedyja, ponovila. Sloviti Alter Bridge vokalist (in ritem kitarist) ter vokalist zasedbe Slash feat. Myles Kennedy & The Conspirators, velja tudi za zelo dobrega komponista, poeta, prav tako pa je silno dober kitarist. Kar devet let je skladal svoj prvi studijski albuma »Year of the Tiger«, ki je v letošnjem marcu, naposled le ugledal luč sveta. Myles Kennedy je velik perfekcionist. Izjemno dolgo je pilil svoj album, vanj pa je vpeta tudi zgodba, ki raziskuje obdobje Kennedyjevega otroštva, ko mu je umrl oče. Ta je namreč preminil leta 1974, k

o mali Myles ni napolnil niti pet let, po kitajskem koledarju pa se je takrat pisalo leto tigra (od tod naslov albuma). Myles Kennedy je velik perfekcionist. Samostojni studijski prvenec je pilil več kot devet let, izbrana zgodba oziroma koncept, pa je že sama po sebi predstavljala za glasbenika, ne le svojevrstni izziv, pač pa do določene mere tudi breme (najmanj zavoljo spoštovanja do izgubljenega očeta). Dolgo čakanje na album se je torej izplačalo. »Year of the Tiger« je namreč izjemno dovršen kantavtorski dosežek. Idejno razgiban in v žanrskem oziru plastovit izpovedni dosežek.

Ob 20.00 uri bi moral nastopiti v vlogi predskupine sicer francoski kitarist Dorian Sorriaux, ki je v letošnjem letu, točneje konec junija, izdal svoj EP »Hungry Ghost« in tako vstopil tudi sam v kantavtorske vode. Sorriaux, sicer prva kitara vse bolj priljubljenih Blues Pills, pa ni prišel na oder. Ljudje so se v tistem času sicer še vztrajno nabirali na razmočenem prizorišču, nekateri so iskali zavetišče pred dežjem pod bližnjo streho, drugi so posedali na stolih pred odrom. Deževalo ni nič bolj, kot pred in med koncertom Simple Minds, a vse je očitno odvisno od menedžmenta skupine. Dež je prenehal ob 20.45, vendar so tehniki potrebovali kar pol ure, da pripravijo vse nared za koncert. Ne glede na to, da je na odru bilo že vse postavljeno. Tako smo si oddahnili. Koncertni večer ni odpadel, na oder pa je prispel petnajst minut preko devete zvečer kar Myles Kennedy s svojo spremljevalno skupino. Poleg Mylesa sta v ekipi tako še njegov dolgoletni tovariš in bobnar Zia Uddin in basist Tim Tournier. Oba omenjena sta sodelovala tudi na Kennedyjevem aktualnem solo dosežku, medtem ko sega sodelovanje med Uddinom in Kennedyjem še v čas srednješolskih dni ter skupine The Mayfield Four.

Koncert, za katerega smo torej trepetali več kot uro ali bo odpadel ali ne, je stekel. Myles Kennedy je že uvodoma prepričal s svojo neverjetno in široko odrsko karizmo, izjemnim čutnim vokalom, kjer ne manjka mehkobe in kipečih strasti. Odprl je koncert z najbolj rockerskim komadom solo plošče imenovanim Devil on the Wall. Kennedy je skoraj za vsak komad menjal kitare, koncert pa je odzvanjal zdaj akustično, zdaj električno. Mož se je med drugim preizkusil tudi v rabi National Steel kitare, ter ob izjemnem vokalnem karakterju opozoril, da je tudi izvrsten kitarist, ki se spretno znajde tudi v ključnih delih skladb, kamor je treba prisloniti pečatno kitarsko solažo, kot tudi slikovit niz sosledja akordov.

Publika je med četrtim komadom Haunted by Design, zapustila sedišča in se družno odpravila vse do pročelja odra, kjer jo je zadržala ograja in tako stoje uživala ter spremljala koncert. Prvič je tudi gromovito završalo, ko se je Kennedy lotil Slasheve Starlight, s Slashevega istoimenskega studijskega prvenca, ta moment pa je Kennedy takoj zatem atmosferično spravil na še višji nivo, ko je se je lotil Alter Bridge hita Addicted to Pain.

»Year of the Tiger« je izjemno slikovit in dovršen album in Kennedy se tega zaveda, zato je bil repertoar obilno založen z njim. Odigral je glavnino točk z njega. Vendar pa je slaba polovica koncerta pripadla preigravanju del drugih izvajalcev. Katerih ni treba posebej poudarjati, vseeno pa je med njimi na moč presenetila prearanžirana in v celoti akustično izvedena, Iron Maiden klasika The Trooper, ki jo je Kennedy odpel v srednje do nižje intonirani legi. Izvrstno se mu je posrečila v novi, to je akustični preobleki. Večplastno obtesanost je ta izvrstni glasbenik s svojo ekipo kronal tudi ob vključitvi Robert Johnsonove Travelling Riverside Blues, medtem ko so številni občudovalci skupine Alter Bridge prišli na svoj račun, ko se je mož v drugi polovici koncerta lotil točk Watch Over You ter All Ends Well.

Koncert dolg uro in tričetrt je torej vseskozi pokal od slikovitih čustev in strasti, izrednih spretnosti trojice, ki je peljala koncert od začetka do konca v zvočnem masivu skalibrirane ritmične figure. Skladbe albuma »Year of the Tiger« poosebljajo pečatno zmes ameriškega folka, southern rocka, bluesa, pa tudi prizvena alternativnega rocka, ki ob izjemni in težko ulovljivi vokalni predstavi Mylesa Kennedyja, polno zažarijo in dostavijo občutek karakterno izpovedne edinstvenosti. Myles Kennedy se tega večera ni predstavil publiki kot izjemen vokalni kameleon, pač pa tudi neverjetno proniciljiv kantavtor in komponist, ki je hkrati tudi velik mojster igranja kitare. Upajmo, da ostane v sferah kantavtorstva tudi v prihodnje ter tako nadgradi in še naprej neguje sicer pronicljiv duh avtorske glasbene ekspresije studijskega prvenca. Predstava se je odvijala torej v nestabilnih vremenskih razmerah ter nenehno grozečem bliskanju iz okolišnih oblakov, s svojo prodorno podoživetostjo, pa je zapustila močan vtis ter izvabila iz občinstva občutja, ki niso prenehala prevevati še lep čas po koncertu. To pa je tisto, kar šteje. Na sleherni koncertni predstavi. In Kennedy je s svojo ekipo dokazal, da gre za ekspresivno močnega, v vodenju predstave, pa neverjetno izkušenega in suvereno izklesanega glasbenega umetnika.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

setlista: