kraj: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
datum: 01.08.2018
Kino Šiška je tokrat v svojih nedrih gostil slovite ameriške hardrockerje Mr. Big, ki so svoje največje komercialne uspehe doživeli na začetku devetdesetih z nekaterimi hiti med katerima sta na tedanjih radijskih postajah največkrat prevladovala »To Be With You« ter »Just Take My Heart«. Obetal se je vroč večer za vse ljubitelje kvalitetnih vokalnih harmonij, žgočih hardrockerski rifov, melodičnih napevov ter častilcev kitarske oziroma baskitarske virtuoznosti. Za vsakega se je lahko našlo nekaj, zato se je zbrala tudi precej pisana publika, sestavljena iz številnih poslušalcev različnih glasbenih zvrsteh in starostnih skupin, kar se na nastopih skoraj tri desetletja starih izvajalcev ne zgodi prav pogostokrat.
Pred prihodom Mr. Big nas je najprej s spodobnim nastopom in veliko dozo srčnosti zabaval hrvaški hardrockovski trio pod vodstvom energično razpoloženega kitarista in pevca Alena Brentinija. Njihov sicer precej bazično zasnovani hard rock se je izkazal kot dobra izbira za zgodnje koncertne ogrevanje, obenem pa so tudi dokaj dobro izkoristili priložnost, da njihovo glasbo lažje spozna slovenska publika, čeprav je bilo med obiskovalci tudi veliko glasbenih ljubiteljev iz Italije, Avstrije in Hrvaške, ki so rešili običajne težave s polnjenjem šišenske dvorane, kadar k nam pridejo velika tuja imena iz rockovskega sveta. Obiskanost je bila namreč med Brentinijevem nastopu precej klavrna, a se je stanje že kmalu spremenilo.
Veliko večje zanimanje občinstva je sprožila naslednja predskupina, ameriški heavymetalci Fozzy pod vodstvom razvpitega kanadskega pevca in profesionalnega rokoborca Christopherja Irvinea, bolj znanega kot Chris Jericho. Slednji, ki se je marsičesa naučil od veliko bolj znanih in vplivnih metalskih frontmanov, je publiko navdušil predvsem z veliko dozo karizme, energičnosti ter darom za hitro učenje slovenskega jezika. Precej manj pa je navdušilo dejstvo, da so Fozzy, ki so predstavljali aktualni album »Judas« (2017), med nastopom na veliko uporabljali zvočne matrice ter posnete spremljevalne vokale kar jim vsekakor ni v čast. Škoda, saj je bil njihov klasični metal z občasnimi power metal in hard rock primesmi, ki, roko na srce, ne ponuja ničesar novega, marsikomu med občinstvom všečen in so bili večkrat nagrajeni z glasnim odzivom. Še najbolj sta v spominu ostali dokaj posrečena priredba ABBA zimzelena »SOS« ter antivojna skladba »Do You Want to Start a War«, kjer se je Jericho oborožil s plinskim razprševalcem. Fozzy so dokazali, da so rešili težavo z metalsko maskoto, saj jo nadomešča kar Jericho, ki na trenutek obudi svojo rokoborsko osebnost tudi z glamuroznimi plašči, okrašeni s svetilkami, s pomočjo katerih zažari kot božična jelka. Žal pa to ni bilo dovolj, saj je po koncu precej naelektrene in hrupne predstave, ostal grenak priokus tudi zaradi preglasnega ozvočenja.
Presenetljivo, a resnično je v tem večeru prišlo na ogled Mr. Big tudi veliko predstavnic nežnejšega spola, med njimi tudi precej tistih, ki se še niso niti rodile, ko so leta 1989 izdali svojo prvo ploščo. Očitno nastopaštvo in šarm sicer večkrat fizično ‘popravljenega’ Mr. Big pevca Erica Martina, ki se lahko pohvali z dobro ohranjenim vokalom, še vedno delujeta, saj si je težko razložiti, da gre za eno redkih skupin tovrstnega žanra, ki še naprej uživa dokajšnjo popularnost, pa čeprav so slogovno in lirično ostali zakoreninjeni globoko na koncu osemdesetih oziroma začetku devetdesetih. Precejšen delež moškega dela publike pa je na nastop Mr. Big prišel predsvsem zato, da bi prisostvovali umetninam virtuoznega dvojca v podobi genialnega basista Billya Sheehana ter kitarkega čarodeja Paula Gilberta. Slednja v Mr. Big namesto pri bolj eksperimentalnih glasbenih projektih, kjer bi njune vrline lahko prišle do precej večjega izraza, seveda vztrajeta predvsem zaradi šelesta denarcev. V tem večeru sta povsem opravičila svoj sloves in to že pri prvi skladbi tega večera, »Daddy, Brother, Lover, Little Boy (The Electric Drill Song)«, kjer sta strune svojih inštrumentov za kratek čas obdelovala tudi z električnima vrtalnikoma, sicer pa je bilo to šele ogrevanje za pompoznejše virtuozne podvige.
Na žalost pokojnega originalnega bobnarja Pata Torpeya ni več v bandu, a ga je več kot dostojno nadomestil Matt Star, ki pa je za zdaj še ‘premajhna riba’, da bi si ob Gilbertu in Sheehanu lahko izboril solo nastop. Nabor izvedb je bil lepo uravnotežen med novejšimi deli z zadnjih treh studijskih albumov na čelu z aktualnim dosežkom »Defying Gravity« (2017) ter dolgoletnimi standardi na čelu z »Alive and Kickin’«, »Green-Tinted Sixties Mind«, »Rock & Roll Over«, ki so bili vsi po vrsti odigrani in odpeti tako kot se šika. Prvi je bil na vrsti za solo točko vselej dobro razpoloženi dolgin Gilbert, ki je s svojimi tehnično zahtevnimi potezami in hitroprstimi prijemi nazorno demonstriral zakaj ga številni štejejo v sam vrh največjih kitarskih virtuozov, obenem pa je šlo za prvi vrhunec tega večera.
Zaradi neznosne vročine ob kateri je bilo v dvorani kot sredi amazonskega pragozda je imel težave tudi band, saj so vsi štirje člani švicali kot za stavo ter vsak odmor izkoristili za osvežitev, Martin pa ni niti skrival, da bi mu nekaj klime še kako prišlo prav. S številnimi žavbami in nastopaškimi pozami namazani pevec še vedno ve kako na dušo pihati ženskemu delu občinstva, sicer pa se je skozi večino nastopa vokalno precej dobro držal. Po izvedbi nove skladbe »Open Your Eyes« z albuma »Defying Gravity« je marsikoga presenetila izvedba njihovega manjšega hita, prirede skladbe »Wild World«, ki sicer pripada Catu Stevensu in zaradi katere so se že ob njenem izidu iskrili številni nasprotujoči si odzivi. Sheehanova solo točka, katero je treba slišati in videti na lastne oči, da se verjame, da je kaj takšnega sploh možno izvesti na bas kitari, je predstavljala drugi vrhunec nastopa Mr. Big.
Za tiste, ki so prišli na koncert predvsem zaradi dobre zabave in hardrcokovske ‘žurke’ pa je vrhunec večera vsekakor predstavljala izvedba največjega Mr. Big hita »To Be With You«. Slednji je s svojim ljubezenskim besedilom ogrel predvsem ženski del občinstva, medtem ko so za zaključek odigrali še »Colorado Bulldog« ter s tem še zadnjič prestavili v nekoliko udarnejšo predstavo. Kljub burnim pozivom se niso več vrnili na oder, da bi v morebitnem dodatku odigrali vsaj še kakšno skladbo, recimo »Just Take My Heart«, katero so nepričakovano izpustili. To je nekatere med publiko tudi zaradi neznosne vročine v dvorani še dodatno vznejevoljilo in preden so odšli skozi izhodna vrata so se zaslišali glasni žvižgi neodobravanja.
Mr. Big so v Kino Šiška poskrbeli za zelo korekten in profesionalen nastop z vrhuncema v solo točkah obeh virtuozov, medtem ko je marsikdo od bolj gorečih privržencev pričakoval vsaj še kakšno skladbo več. V prid jim gre, da se, kljub občasni Martinovi nekoliko kičasti odrski mimiki, niso obnašali pretirano zvezdniško ter so uspeli razviti pristno komunikacijo med odrom in publiko. Kljub temu, da je bilo ozvočenje tokrat dokaj spodobno glede na običajne razmere v Kino Šiška in da je znamenita skupina potrdila svoj sloves pa smo številni koncert zapustili z mešanimi občutki. Ostaja dejstvo, da so Mr. Big ostali ujetniki nekega obdobja in so kot skladatelji že dolgo precej okosteneli, tudi kar se tiče novih stvaritev, da o besedilih niti ne govorimo, zato ljubitelje bolj eklektičnih zvočnih podvigov precej težko navdušijo s tem kar trenutno ponujajo njihovi koncertni nastopi.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
setlista:
MR. BIG
1. Daddy, Brother, Lover, Little Boy (The Electric Drill Song)
2. Undertow
3. Alive And Kickin’
4. Take Cover
5. Green Tinted Sixties Mind
6. Everybody Needs A Little Trouble
7. Price You Gotta Pay
8. Paul Gilbert solo
9. Open Your Eyes
10. Wild World (orig. Cat Stevens)
11. Rock And Roll Over
12. Around the World
13. Billy Sheehan solo
14. Addicted To That Rush
15. To Be With You
—dodatek—
16. Colorado Bulldog
