Nastopajoči: Mr. Big / Jared James Nichols (predskupina)
Datum: četrtek, 4. 4. 2024
Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Mr. Big, skupina, ki je združila dva navidezno nezdružljiva glasbena trenda v osemdesetih letih prejšnjega stoletja-melodični hard rock z nalezljivimi refreni ter zavidljivo tehnično podkovanost vseh inštrumentalistov, se je vrnila v Kino Šiško, ki jo je nazadnje obiskala 1. avgusta 2018. Številnim ljubiteljem kvalitetnega hard rocka z zavidljivo tehnično zabelo je nastop kultnih hardrockerjev ostal v lepem spominu. Mr. Big privržence je obenem razžalostila novica, da gre za poslovilno koncertno turnejo skupine, ki je svojo pot začela zdaj že davnega leta 1988, zato je bilo zanimanje za koncert še večje kot običajno. Temu ustrezno je prišlo na njihov najnovejši nastop v Ljubljani še več ljudi kot pred skoraj šestimi leti. Koncert je bil popolnoma razprodan in številni interesenti so ostali brez karte.
Obetal se je nadvse zabaven večer, ne samo za ljubitelje melodičnega hard rocka, temveč tudi za preostale glasbene gurmane, saj v družbi Mr. Big, predvsem zaradi njihovih tehničnih vragolij, solo odklopov, zanimivih priredb in seveda originalnega materiala na čelu z nekaterimi priljubljenimi uspešnicami, ni nikoli dolgčas.
Tokrat nas je v vlogi predskupine zabaval Jared James Nichols, nadarjeni kitarist in pevec, ki je svojo dušo prodal bluesu (kot bi rekel njegov nekdanji ‘mentor’ Glenn Hughes). Nichols je prvič nastopil v Kino Šiška že 6. junija 2016, ko je nastopil pred zvezdniško skupino Black Label Society. Marsikdo Nicholsa zaradi njegove fizične transformacije v tem večeru sprva sploh ni prepoznal, ko je v družbi basista in bobnarja stopil na oder.
‘Leslie West na steroidih’ bi bil najboljši opis njegove nove, ‘nabildane’ podobe. Mišic pa ni kazal samo Nichols, temveč tudi njegov glasbeni pristop, saj možakar igra tipični Mississipi delta blues rock, ki ga občasno začini z virtuoznimi solističnimi okraski. Tudi vsi tisti, ki jim blues oz. blues rock ni najljubša zvrst in so prišli ta večer predvsem uživati ob hardrockerskih antemih ter inštrumentalnih vrlinah posameznih članov Mr. Big, so morali priznati, da se Nichols zelo dobro znajde v žanru, ki na račun legije modernih nadebudnežev, ambicioznih revitalistov in spretnih imitatorjev velikokrat trpi za zasičenostjo.
Za zaključek svojega nastopa je Nichols, kako primerno glede na prej omenjeno primerjavo z Lesliejem Westom, odigral “ Mississippi Queen”, priredbo legendarne skupine Mountain. Odnesli smo jo zelo dobro, saj Nichols ponekod za zaključek odigra priredbo Black Sabbath klasike “War Pigs” ki je skozi desetletja doživela že toliko razno raznih priredb, da marsikomu že preseda in si prav nič ne želi slišati še ene nove blues verzije tega metalskega standarda.
Med čakanjem na Mr. Big nas ni zamorilo niti povsem odvečno predvajanje skladbe “Blitzkrieg Bop”, ki pripada skupini Ramones o kateri se seveda ne sme povedati nič slabega. Kdo ve čigava glasbena želja je bila to, saj si nobenega člana Mr. Big ni mogoče predstavljati kot velikega oboževalca Ramones.
Zvezde večera so na oder prišle v nekoliko spremenjeni podobi, saj je karizmatičnemu pevcu Ericu Martinu, kitarskemu guruju Paulu Gilbertu in baskitarskemu čudodelniku Billyu Sheehanu, delal družbo novi bobnar Nick D’Virgilio. Slednji je bil glavni razlog, da je v tem večeru Mr. Big prišel pogledati in poslušati tudi marsikateri ljubitelj progresivnega rocka. Nick je namreč kot nekdanji in aktualni član progrockovskih titanov Spock’s Beard in Big Big Train, že dolgo ne slovi samo kot vrhunski bobnar, temveč tudi kot odličen pevec. Kot priložnostni bobnar je v preteklosti pomagal takšnim imenom kot so Genesis, Tears For Fears, Fates Warning, Roland Orzabal (Tears For Fears), Neal Morse in Steve Hackett, medtem ko si vso pozornost zasluži tudi njegova samostojna kariera (podobno kot pri ostalih članih Mr. Big). Z Nickom, za katerega je igranje hard rocka pravcati oddih v primerjavi s tem kar ponavadi igra kot član Big Big Train, so Mr. Big resnično postali superzvezdniški kolektiv (z vsem spoštovanjem do pokojnega ustanovnega bobnarja Pata Torpeya in njegovega naslednika Matta Starra), njegov prispevek pa se v tem večeru ni poznal samo pri fenomenalnem bobnanju, temveč tudi pri izboljšanih spremljevalnih vokalnih harmonijah.
Mr. Big so svoj nastop so odprli z “Addicted to that Rush”, najbolj razvpito skladbo z njihovega istoimenskega prvenca, s katerim so pošteno razgreli publiko, ki je v prvih vrstah norela kot, da je prišel drugi vnebohod, s to razliko, da sta nadangela oznanitelja nadomestila kar oba virtuozna giganta Gilbert in Sheehan. Mr. Big, ki so v tem večeru odigrali celoten “Lean Into It”, njihov drugi studijski album iz leta 1991 s katerim so doživeli veliki prodor, so bili ves čas izjemno dobro razpoloženi. Hardrockerski antemi so si sledili eden za drugim. Prvi vrhunec večera je predstavljala izvedba uspešnice “Just Take My Heart” med katero je v dvorani zavladalo kar nekaj nostalgične atmosfere.
Seveda nista manjkala tudi solistična nastopa obeh virtuoznih velikanov, se pravi Gilbeta, ki je kot svojstveni kitarski virtuoz prava inkarnacija tenke meje med genijem in norcem, ter Sheehana, ki je po mnenju veliko glasbenih kritikov najboljši (rock) basist na svetu. Gilbert je med svojo solažo vpel tri skladbe: “Gonna Fly Now” (glasbena tema iz filma Rocky, avtor skladbe je Bill Conti), “The Whole World’s Gonna Know” (tretji Mr. Big album “Bump Ahead” iz leta 1993) ter “Nothing But Love” (tretji Mr. Big album “Bump Ahead” iz leta 1993). Za romantične duše, predvsem za v tem večeru zelo dobro zastopani ženski del publike, je vrhunec večera nedvomno predstavljala izvedba največje Mr. Big uspešnice – ljubezenske balade “To Be With You”. Od lepega števila priredb, ki smo jih slišali med nastopom Mr. Big v Kino Šiška, je na zelo dober odziv naletela “Wild World”, ki originalno pripada Catu Stevensu.
Omeniti je potrebno, da so Martinove vokalne interpretacije Mr. Big skladb izpadle nekoliko prepričljivejše kot ob našem prejšnjem druženju z Mr. Big v Kino Šiška, saj so bile vse po vrsti vsaj solidne, če že ne zelo dobre. Obenem pa je res, da je možakar nadvse prebrisan in dobro ve kdaj nastopi pravi trenutek za varčevanje z glasilkami ter pomoč spremljevalnih vokalistov ter publike. Gilbert je bil kot vokalist vselej šibek in to se tudi za ta večer ni spremenilo, a sta zato Sheehan in predvsem D’Virgilio kvalitetna pevca, ki sta Erica imenitno pokrivala s spremljevalnimi vokalnimi harmonijami.
Za zabavno popestritev je poskrbela tudi skladba “Shy Boy”, priredba Sheehanove ‘izvorne’ skupine Talas, ki jo še danes občasno aktivira. Zagotovo najbolj zabaven trenutek pa je predstavljala priredba skladbe “Good Lovin”, ki originalno pripada skupini The Olympics, saj je band pred njeno izvedbo med seboj zamenjal inštrumente. Paul se je znašel na bobnih, Eric je prijel za bas kitaro, Nick za kitaro, medtem ko je 71-letni, a odlično ohranjeni Billy v roke prijel mikrofon in se znašel v pevski vlogi. Izmenjava vlog je izpadla zelo dobro, kar glede na multi-inštrumentalne veščine posameznih članov, niti ni tako presenetljivo. Za končni posladek so Mr. Big publiko vnovič dvignili na noge z izjemno priredbo The Who klasike “Baba O’Riley”, ki je vsebovala tudi značilni orientalsko obarvani motiv.
Mr. Big se je v najnovejši izvedbi, z D’Virgiliom za bobni, vsekakor splačalo vnovič videti sredi razprodane in popolnoma zapolnjene dvorane Kina Šiška. Njihov nastop, ki se ga lahko razglasi za zelo uspešnega, je pod isto streho uspel združiti nadvse pisano publiko: od nostalgikov po zlati dobi kitarskega ‘shreddinga’, ljubiteljev melodičnega hard rocka, ljubiteljic ljubezenskih balad ter s tehničnimi vrlinami obsedenih glasbenih ‘doktorjev’. Ironično so ravno zdaj, ko se poslavljajo, postali bolj kot kdaj prej upravičeni do naziva superskupina. V primeru, da je to res njihova poslovilna turneja in ne samo marketinški trik, se lahko poslovijo z visoko dvignjenimi glavami, medtem ko imajo vsi člani toliko drugih bandov in stranskih projektov, da jim glasbenega udejstvovanja zlepa ne bo zmanjkalo.
Besedilo: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Jared James Nichols setlista:
1. Easy Come, Easy Go
2. Down the Drain
3. Hard Wired
4. Threw Me to the Wolves
5. Skin ‘n Bone
6. Good Time Girl
7. Mississippi Queen (orig. Mountain)
Mr. Big setlista:
1. Blitzkrieg Bop (orig. Ramones – nasneti uvod)
2. Addicted to That Rush
3. Take Cover
4. Price You Gotta Pay
5. Daddy, Brother, Lover, Little Boy (The Electric Drill Song)
6. Alive and Kickin’
7. Green-Tinted Sixties Mind
8. CDFF-Lucky This Time (orig. Jeff Paris)
9. Voodoo Kiss
10. Never Say Never
11. Just Take My Heart
12. My Kinda Woman
13. A Little Too Loose
14. Road to Ruin
15. To Be With You
16. Wild World (orig. Cat Stevens)
17. Guitar Solo
18. Colorado Bulldog
19. Bass Solo
19. Shy Boy (orig. Talas)
20. 30 Days in the Hole (orig. Humble Pie)
21. Good Lovin’ (orig. The Olympics)
22. Baba O’Riley (orig. The Who)
