kraj: Tolmin / Sotočje / Slovenija
datum: 18.08.2018
Če je bil prvi dan Motörcity festivala v mednarodnem smislu bolj slikovit, pa je drugi dan, ki je prinesel skupno šest izvajalcev, ponudil le vihranje slovenskih in britanskih zastav. Sredi dne je sicer padlo z neba v hipu precej »omehčane« vode, kar je konkretno napojilo presušena festivalska tla, posledično, pa dostavilo tudi krepostno dozo blata, ki je znatno »okrasil« travno podlago festivalskega parkirišča. To niti ni pomembno, saj je vreme v času nastopov drugega dne perfektno držalo. Bolj pomembno od tega je to, da je na festivalskem srečelovu postal nekdo tudi srečni dobitnik novega jeklenega konjička.
Drugi festivalski dan so odprli tako slovenski bluesrockerji El Kachon. Bend z lepim stažem, številnimi odigranimi koncerti doma in v tujini ter v žepu s tremi studijskimi albumi, ohranja svojo prepoznavno glasbeno držo, osredotočenost ter odrsko kinetiko. Elementaren, organski zvok, bogat pletež kitarskih fraz in soliranja na relaciji Tomi Perinčič – Andrej Barbič »Krt«, dvojice, ki dejansko kreira ogrodje samemu zvoku in slogu glasbene prepoznavnosti skupine, ohranja izpovedno konstanto, pa tudi lucidnost, ki je Tomiju na slide kitari nikakor ne primanjkuje. Ob polnokrvni ritem sekciji, ki vdihuje rifom življenje in barve, je tu seveda vokal Tine, ki prinaša posebno noto skupini ter nadgrajuje samo odrsko prevzetnost in njeno dopadljivost. Se pa pozna na zvoku, da je zasedba nastopila z dvema članoma manj, kot smo bili vajeni nekoč. Na odru namreč ni bilo klaviatur in tolkal. Kvintet je pripravil repertoar s katerim se je osredotočil znova bolj na svoje začetne korake kariere. Če ste ljubitelji The Alman Brothers Band, Tedeschi Trucks Band,… boste našli v El Kachon marsikaj sorodnega, zabavnega in zanimivega, pa tudi edinstvenega.
The Bad Flowers so britanski rock’n’roll bend treh nabrušenih nepridipravov, ki je na oder za sofisticiranostjo El Kachon prinesel znatno višjo mero rockerske neotesanosti, nebrzdanosti in brezbrižne prodornosti. Pevec Tom Leighton je izkazal izredno posrečeno kombiniranje kitarske igre z vokalno malopridnostjo in neotesanostjo. Dejansko je izreden, saj njegova kitara in prodorni vokal pokrijeta ogromno prostora na odru in v zvoku. V ekipi mu delata družbo še podivjani bobnar Karl Selickis in basist Dale Tonks, ki se je ob furiozni predstavi kaj hitro pričel znojiti. Hard rock prelit z oktansko gorečim rock’n’rollom ter izredno spretnim polnjenjem razpoložljivega prostora znotraj fraz z izvrstnim soliranjem. Skratka, revitalizem, a izredno srčno in iskreno prenesen v nove čase. Bend, ki je nekako prinesel tisto energijo za katero so dan pred tem na festivalu poskrbeli The Brew. Studijski album »Starting Gun« torej pričakujemo od skupine še v letošnjem letu, bend pa je z njega torej že vneto predstavljal skladbe. Hecno je, da se je bend lotil tudi priredbe Black Sabbath War Pigs, ki jo je dan pred tem izvedel na festivalu Popa Chubby.
Sledil je nastop zasedbe The Kris Barras Band, ki jo vodi? Kris Barras seveda. V ekipi so s Krisem tudi Josiah J Manning (klaviature), Elliott Blackler (bas kitara) in Will Beavis (bobni). Neverjetno atraktivni glasbenik, pa ne zavoljo trendovske pričeske, tattoo-jev in obrazne poraščenosti, pač pa po neverjetni večplastni obtesanosti, ki okarakterizira njegovo obvladovanje igranja kitare. The Kris Barras Band zato z lahkoto premoščajo žanre bluesa, folka – točneje countryja, dodajajo v vse to dobro občutno dozo southern rocka, vsekakor pa je treba imeti v uvidu, da so The Kris Barras Band ob tem vsekakor tudi stasiti hard rockerji. Kris Barras je razvil izredno pretkano tehniko igranja, kjer v isti sapi uporablja trzalico ter fingerpicking. Iz zadnjega albuma »Divine And Dirty« je bend zaigral skladbi Hail Mary ter Propane, z albuma »Lucky 13« pa I Got Time, Heart On Your Sleeve ter hardrockersko Rock ’n’ Roll Running Through My Veins, kjer bi zastrigli z ušesi tudi fani kakšnih Free. Super nastop, tako v izvedbenem kot v smislu aranžerske in komponistične glasbene plastovitosti, ki je prinesla krepko bero jedrnatih razpoloženjskih stanj, ki je posledica smele žanrske fuzije. Ni treba poudarjati, da je Kris tudi mojster slide kitare, prisega pa tudi na National Steel.
Stray Train je slovenska hard rock zasedba, ki je v zadnjem času izredno uspešna tudi pri prodoru na mednarodno prizorišče. Dva smela albuma v žepu, nenehno odrsko garanje. Stray Train so na sotočju Tolminke in Soče nekako doma. Pravzaprav domačini prizorišča. Tega dne so Stray Train prinesli žanrski adekvat tistemu, kar so dostavljali dan poprej na festivalu The New Roses. Vsakokrat, ko jih gledaš, delujejo Strain Train, kot konstantna nadgradnja samih sebe. To je dokaz, da bend še vedno raste in vseskozi zori ter da vseskozi pili doktrino svojega posla. Vsekakor tudi v izvedbenem smislu, kar se je odrazilo tudi na tem koncertu. V smislu profesionalnosti, oziroma samega profesionalnega odnosa, s katerim se lotevajo svojih dejanj in posla, so pravzaprav lahko pravi zgled drugim slovenskim izvajalcem, ki se gibljejo v podobnih žanrskih sferah. Fantje imajo v žepu kar nekaj izredno smelo stesanih rockovskih vnetljivcev, s katerimi med predstavo vseskozi spretno in učinkovito vzdržujejo visoko vibrantno vzdušje. Bend je v letošnjem letu zrelostno zrasle še više. Odpirali so koncerte pred takšnimi izvajalci, kot so Nickelback (Moskva, St. Petersburg) in Scorpions (Ljubljana) in okusili slast napolnjenih stadionov. Na Motorcityju je bila slika le nekoliko drugačna, pa se bend ni kaj prida s tem obremenjeval. Dostavil je najbolje, kar zna in zmore. To pa je izredno uigranost, kompaktnost, kemično zaznavanje, kup odrske dinamike. Ubran in čvrsto nabrušen, udaren hard rock zvok, ki ga vodi izdelan in suveren ter avtoritativen vokal Luke Lamuta. Odigrano pravzaprav brez kiksov ali/in zaznavnega mimostrela. Rock ‘N’ Roll vihar, ki je stresel prizorišče. Zavoljo poskočne odrske dinamike, ob nevihti trdih fraz in muzikalične nalezljivosti ter ob vsem vedrem razpoloženju, ki se je prelilo na poslušalce, si dobil občutek, da je koncert tudi bliskovito minil. Kot vedno. Stray Train ohranjajo veliko odrsko nalezljivost. Spretno stesane solaž’ce kitarskega finomehanika Jureta Golobiča, pa so tako ali drugače, pri vsej stvari, poglavje zase. Pravoverne prodornosti, kot jo zahteva obvladovanje doktrine rocka in rolla.
Laurence Jones je opravičil svojo pozicijo glavnega nosilca drugega festivalskega dne. Dejansko je dostavil eno največjih odrskih atrakcij na letošnji izdaji festivala Motorcity, če ne kar največjo. Oder je konkretno zaresoniral in se stresel! V novem valu blues rock kitaristov, ki ga je pred leti več kot očitno odprl globalni bum z Joe Bonamasso, sodi Laurence med mlajše kitarske heroje svojega posla. Pri šestindvajsetih ima v žepu šest albumov, zadnji med njimi »Truth«, pa je izšel v lanskem letu. V uri in dvajset minut je Jones demonstriral izjemno izpiljenost in pravzaprav kitarsko igro blues rockovske »vsestranskosti«. Fant je v igri vseskozi ognjevit in povsem nebrzdan. Ob neverjetnem talentu, ki ga možakar poseduje, čutiš izjemen izvedbeni žar in željo po dokazovanju. Ob dopadljivem vokalu, ki dejansko ne kotira kdo ve kako visoko glede prepoznavnosti, pa tudi kvalitete, je seveda stopala absolutno v ospredje njegova vseskozi fascinantna in bravurozna kitarska igra, kjer je osupnil z neverjetno hitrostjo in hkratno kontrolo nad instrumentom. Neverjetno, kaj vse zmore in »zna« stari dobri Fender Telecaster. Pravzaprav postori Laurence vse na odru z le eno samo samcato kitaro. Izmed priredb je nekako po pričakovanju razveselil Hendrixove, pardon Dylanove oboževalce, ko se je lotil izvedbe skladbe All Along the Watchtower. Osrednja točka nastopa pa je bila avtorska Thunder In the Sky, počasni in erotogeni blues, kjer se je Laurence konkretno razstrelil ter osvajal publiko z čutno nebrzdanostjo ter strastmi. Jones je s svojima pajdašema ob Thunder in the Sky, izvedel sledeče avtorske skladbe: What Would You Do?, Don’t You Let Me Go, I Will, Before You Acuse Me, Never Good Enough, What’s It Gonna Be ter Live It Up. K priredbam smo se vrnili šele v dodatku, ko se je mož poklonil Claptonu, urezal Affter Midnight (orig. J. J. Cale), vanjo pa spretno vtkal del Claptonove Layle. Mož je proti koncu krenil z odra med publiko in tam osrečeval prednje vrste s svojo ognjevitostjo! Izjemna predstava. Laurence sicer ni edini novovalovski blues rock heroj na planetu, sodi pa gotovo v ligo najbolj vroče peščice blues rock asov svoje generacije, ki s svojim pojmovanjem blues retorike, hipoma očarajo in prepričajo. To mu je uspelo torej tudi z nastopom na Motörcity festivalu.
In nazadnje: »Bilo kuda, Hamo svuda!« Naš Matevž Šalehar torej, »zvani Hamo« in njegovi Tribute 2 Love. Zanj lahko rečemo, da velja za enega najbolj podjetnih slovenskih rock glasbenikov ta hip, čeprav tega sam niti ne bo priznal. Raje recimo za rock glasbenika, ki je s svojo skupino ta hip eden najbolj prodornih artiklov na slovenski mainstreamovski sceni. S koncertom na delti, se pravi…. Da. V kontekstu bluesovske narave festivala, dejansko na delti sotočja Tolminke in Soče. Na strjeni mivki, ki jo je dobro »stisnil« in zbil skupaj opoldanski naliv, kar je na svoji zadnji plati okusil tudi štorasti avtor fotogalerije tega prispevka, ko mu je med enim od drznih sprehodov pred odrom zabavno zdrsnilo. Gremo na špil. Pri Hamu ni skrivalnic. Ni več novost, kaj šele revolucija, da karizmatičnega pevca »ščiti« izjemno dobra ekipa glasbenikov, bend pa je za veliki finale druge izdaje Motörcity festivala postregel s 100{3b444c4401662b81bcc31e7c37f77191607db8c9c69c7ad9c1e637a8af67ed0e} akustično predstavo. Ekipa se glede na njen nastop lanskega leta na taistem prizorišču ni menjala. Sedeči in poravnani v vrsto, Buco s kahonom, Peter in Hamo s kitarama, Hipi s Hofner bas kitaro, na skrajni desni, pa je sedel klaviaturist Denis. Zabavni glasbeni postanek, ki se je pričel malo pred eno uro zjutraj ali ponoči, je natresel favorite publike, ki se je po pričakovanju narisala pred oder tudi z znatnim deležem veselo ječavih in plešočih deklin, kar nekaj glasnih ljubiteljic skupine, ki so jedro prepevale. »Pridigarski« Hamo se razvija v zabavnega povezovalca, ki spretno ovija dano situacijo v dober štos, pri tem pa mu pomaga tudi ekipa prekaljenih glasbenikov. Skratka intimno vzdušje, kjer skladbe postanejo radožive pesmice, polnokrvno otipljivih napevov, tu je tudi bluesovska koprena. Spretno prearanžirano. Ekipa se je neskončno zabavala in ponudila kup smeha ter dobre volje. Vsega se je hipoma nalezla publika in rajanje se je torej raztegnilo krepko v čas med drugo in tretjo uro zjutraj. Ni spanja!
Pod sklepno črto lahko potegnemo, da je festival v drugem letu uspešno prestal še en krstni preizkus na poti, da se dokončno afirmira in usidra znotraj pestre festivalske bere, ki vsako leto krasi tolminsko sotočje. Upajmo, da Motörcity, s takšno ekipo, ki tako srčno verjame v festival, gara zanj in ki je tako skrbela, da je vse teklo, kot po maslu, preraste polagoma v enega najvidnejših evropskih blues in rock festivalov. In da slučajno ne pozabim dodati. Da postane obenem tudi eno najpomembnejših evropskih stičišč bikerjev!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
