Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 25.08.2017
In potem je bil drugi dan prve (in zgodovinske) izdaje festivala »Motörcity« na severnem primorskem, točneje na idilični lokaciji sotočja Tolminke in Soče, kjer se pravzaprav odvija sveženj najpomembnejših festivalskih dogodkov, ki se letno zgodijo na slovenskem, nasploh, ko tehtaš programsko kredibilnost in (zlasti žanrsko) doslednost njihove glasbene ponudbe.
Na odru so petnajst minut do sedme pozno popoldan udarili slovenski hardrockerji Stray Train. Bend, ki je v relativno kratkem času delovanja, odmeril nekaj izrednih razkorakov na poti proti svoji obči prepoznavnosti, zavedajoč se dejstva, da je slovenski trg za apetite in vizijo skupine daleč, daleč preozek. Stray Train so prodrli na mednarodno prizorišče. Odskočno desko za to jim je dal izvrstni in pretkano dovršeni studijski prvenec »Just ‘cause you got the monkey off your back doesn’t mean the circus has left town«, ki so ga izdali v lanskem letu, kar jih je poneslo na, če se ne motim, kar 40. skupnih koncertov s skupinama Blues Pills in Kadavar. Številka 40 niti ne deluje »strašljivo« v kolikor ji ne prišteješ dejstva, da je bilo tih štirideset koncertov zaigranih v pičlih 43. dnevih. Res vsega spoštovanja vredno.
Bend sem končno uzrl prvič tudi na koncertnem odru. Končno se mi je ponudila ta priložnost. Stray Train sestavlja ekipa izvrstnih in izkušenih glasbenikov z imeni: Luka Lamut (vokal), Jure Golobič (kitara), Boban Milunović (kitara), Niko Jug (bas kitara) in Luka Čadež (bobni). Takšno kompaktnost so postregli tudi z nastopom v Tolminu in sicer od prve do zadnje sekunde. Zahtevano visoko mero uigranosti, medsebojnega zaznavanja, prave dnevne delavne kemije na odru, zaželenega in spretnega izkoriščanja odra ter igre na moč, pri čemer je pobudo seveda prevzemal Luka Lamut z vokalom pisanim na kožo slogu, kot ga goji skupina. V tem oziru moramo priznati, da skupin kova Stray Train v Sloveniji v današnjem času krvavo primanjkuje. Hard rock igra danes v Sloveniji manjšina. V primeru Stray Train gre za skupino, ki postavlja izjemno našobljene in našpičene kitarske riffe, katere prežema z znatno malho elementov bluesa. Dejansko je v slogu moč zaznati vplive legendarnih rockovskih skupin sedemdesetih let, vendar pa imajo Stray Train zvok namerno nekoliko moderno zamazan, »potrgano garažiran«, tudi kitarsko nižje zveneč. Luka Lamut je imponiral s svojo izdelano odrsko predstavo in (nasploh za slovenski glasbeni domet in razmere) izredno prijetnim ter dodelanim »hardockovskim« vokalom, ki premore lepo mero avtoritativne melodičnosti ob dodani raskavosti, na momente pa tudi pravšnjo mero sofisticirane senzibilnosti. Boban in Jure sta dodajala v mid-eight pasažah izvrstno in izpiljeno soliranje, pri čemer so prevzemale pobudo in pozornost Juretove neslutene virtuozne eskapade. Kompaktna in nagroove-ana ritem sekcija dostavlja tisto piko na »i« popolni kredibilnosti in suverenosti odrskim nastopom skupine, ki je ob vsem izkazala tudi polno malho srčnosti in zavzetosti. Bend je na odru predstavil kombinacijo skladb aktualnega in prihajajočega novega studijskega albuma, ki je sicer že posnet, a napovedan za uradno izdajo v letošnjem decembru. Šestnajst točk, ura in petnajst minut kompaktne in neverjetno nalezljive predstave, v kateri so se zvrstile sledeče avtorske točke: Soulseller, Wish I Could Be Free, Wanderman, Electrified, Heading for the Sun, Days Gone, Green Card Paradise, Emona, Blues From Hell, Blow, My Baby’s Ride, Mad Machine, No Easy, House of Cards, Give It Away in sklepna Man or a Stone. Na koncerte Stray Train bomo torej definitivno še prišli. In to z veliko radostjo!
Sledil je nastop utrgane zasedbe, ki je prav tako v vsega slabih treh letih opravila enormne korake pri prebijanju v goriščnico aktualnega glasbenega utripa. Zlasti na Slovenskem, ob tem pa opravila tudi ognjeni krst nabiranja in izmenjave izkušenj na nekaj mesečnem »potepu« po ZDA. To so seveda Prismojeni profesorji bluesa, ki so v nadaljevanju oder zanetili z zvrhano mero špas teatra. O Prismojenih profesorjih bluesa smo na RockLine napisali veliko, vendar nikoli dovolj, kajti takšna je tudi njihova esenca. So nepopisan list papirja. Vselej ko stojijo na odru ne veš česa bo deležen obiskovalec njihovega koncerta. Še naprej dostavljajo z izredno spretnostjo svoj očarljivi aksiom: »Pričakuj nepričakovano!« Tako je Julijan nekajkrat med koncertom vljudno pobaral obiskovalce naj razumejo nekoliko podaljšane premore med skladbam, ki jih potrebuje skupina za sprotno oglaševanje ter dejstvo, da enostavno ne more napovedati kam v vsej vesoljnih improvizacijah, bo skupino odnesla kakšna izmed njihovih skladb. Jam # 32 (upam da sem številko pravilno prestregel), skorajda nadobvezna, a v preko 20. Minutni »solistični vrtiljak« zavozljana Ragin Mad s studijskega prvenca. Na eni izmed točk je bend vpoklical na oder pogumno pihalistko Roberto, ki obvlada igranje na lijak, pri čemer sproža doma narejeni rekvizit zvočnost trobente. Roberta, ki je s svojim talentom že dan prej »dražila« občinstvo, ko jo je Hans Theessink osebno pozval z odra, da rabita z Evansom solo na saksofonu, je vtekla na oder na izrecno povabilo skupine, sicer pa je »domovala« družinici toskanskih picopekov, ki so imeli svoj domicil levo od platoja (gledano proti smeri odra). Simpatična in v začetku nekoliko plaha, a neverjetno srčna Roberta je s svojim smislom za improvizacijo torej prijetno in skladno popestrila eno izmed točk nastopa skupine. Bend je predstavil tudi nov material (skladba Vigilante) ter napovedal skorajšnji izid novega studijskega albuma. V eni izmed skladb je izvrstni orgličar Miha Erič sedel na pročelje odra in vzel v roke lap steel kitaro, katere milo ječanje se je seveda perfektno zlilo z ostalimi gradniki zvočne slike. Vokale si delijo pretežno trije v skupini (pa tudi vsi štirje), pri čemer tokrat FTP Mihe Ribariča ni prišla na vrsto. V tem oziru je neverjetno kako dobro so fantje poštudirali delitev vokalnih vlog na Miho in Julijana Eriča ter še posebej zanimivega interpreta Zlatka Đogića, za katerega misliš, da je sosed kakšnega prežvekovalca tobaka nastanjenega v najbolj zakotnem delu ameriške zvezne države Teksas. Noro. To se ne da opisati z besedami, to morate videti in doživeti v živo. Zlatko ostaja neverjetni kombinatorec težke kategorije prvovrstnega združevanja bobnanja in izjemne vokalne interpretacije. To pa tudi ni vse. Prismojeni profesorji bluesa so stopnjevali svojo izvrstno predstavo tako, da je ta dosegla svoj krešendo prav v zaključnem delu. Nenadoma je na oder vskočil Miha Erič oblečen v »okrvavljen« predpasnik, z masko na glavi, vihteč visoko nad seboj motorno žago. Pravi mali Chainsaw Charlie bluesa. Absolutna Mihova točka. Teatralno in vokalno. Oder je postal Miha Erič. Šegavosti skupini ne manjka, zavedajo pa se Prismojeni profesorji bluesa, da je treba umeščati vseskozi v nastope takšne teatralne trenutke, saj je to pravo zagotovilo nenehne velike privlačnosti njihovih nastopov. Skupina sicer podjarmi s svojo izjemno intenzivno odrsko predstavo občinstvo hipoma. K temu je treba dodatni nalezljivo simpatičnost vseh štirih posameznikov ekipe, njihova izjemna srčnost in predanost magiji glasbe, pa je tako močna in prepričljiva, da jim ta element, preprosto odpira vrata do src slehernega okuševalca njihovih koncertnih predstav. Bend deluje ljudsko, da bolj ne gre. Na koncertu v Tolminu so Prismojeni profesorji bluesa dokazali enkrat več, da ne gre le za enega najbolj posebnih ter izvedbeno dodelanih odrskih izvajalcev, ki se še vedno v teh elementih skokovito razvija, pač pa tudi za ekipo, ki ji ne manjka izrazitega poguma v spogledovanju z »ekstremi« v negovanju samega špas teatra (Miha in njegov moment z motorno žago). V zraku je med nastopom ves čas viselo vprašanje kdaj neki bo Julijan pričel dražiti ljudstvo s katero od Hendrixovih točk. Žvenketanje po pridušenih strunah je kmalu naznanilo, da se je odločil za izvedbo Hendrixove Voodoo Chile. Sklepno dejanje koncerta je enkrat več potrdilo, da je Julijan poštudiral Hendrixa v vseh detajlih. To bi moral doživeti sam Jimi, v kolikor bi mu bilo usojeno, da še roma po planetu. Izvedbeno. Zvočno. Tako vokalno, kot v oziru samega kitarskega sloga ter pristopa. Noro. Utrgano, nevsakdanje in izkustvo, ki jemlje dih ter sapo. Bend, ki se ga ne da prehvaliti zgolj z opisom v nekaj stavčnih povedih koncertne reportaže in bend, ki te dobesedno pripravi do spoznanja, kot da bi vedno , ko se jih lotiš opisovati, dobil občutek, da o njih pravzaprav pišeš prvič v življenju.
Chris Thomas King je veljal za glavnega nosilca drugega dne festivala. Temnopolti multi-instrumentalist in silno cenjeni glasbenik mednarodnega prizorišča, je prispel v Tolmin brez svoje spremljevalne ekipe. Nastopil je v režiji »en človek«. V prvem delu je pretežno izvajal komade, kjer sta mu, ob vokalni interpretaciji, delali družbo akustična kitara in orglice. V vsem česar se je dotaknil je bilo moč izluščiti prefinjeno zmes delta bluesa, country folk glasbe, soula prav tako pa ni bilo težko izluščiti, da bi se h Kingovim napevom izvrstno vključil tudi ženski gospelovski zbor. Chris Thomas King je nekje na sredini predstave presedel za klavir in razkazal tudi vse svoje mojstrstvo obvladovanja tega instrumenta, pri čemer je seveda ohranjal vso kompaktno sledljivost in rdečo nit izvedenih točk. Med koncertom se je publika nekolik razkropila, mož je to zaznal in se potrudil predramiti maloštevilne opazovalce, da se aktivneje vključijo v njegov nastop. Ob nagovorih ni pozabil korenito ošvrkniti blaznost dejanj novega ameriškega predsednika, kar niti ne čudi. Pustimo politiko raje pri miru. Mož, ki bo v nekaj dneh povil svoj že 27. studijski glasbeni projekt imenovan »Hotel Voodoo«, slovi kot vrste očeta, ki je združil blues s hip-hopom (rapom), vendar na tem samostojnem koncertu, brez spremljevalne ekipe, to niti ni prihajalo do izraza. Ostal pa je v spominu unikatni Kingov »Oooh-Ooooh« napev s katerim je večkrat polnil prehode posameznih točk svojega nastopa. Zaigral je tudi Hard Tme Killing Floor Blues, ki jo je nekoč davno tega izvajal Skip James ter I Am A Man of Constant Sorrow (avtor Dick Brunett). To sta obe točki povezani s filmom »O Brother, Where Art Dou?« v katerem nastopa v eni izmed igralskih vlog tudi Chris Thomas King. Tako med drugim ni manjkala niti. Čutno, močne emocije, vokalno podoživeto in edinstveno. Čeprav je King priredil zares lepo predstavo, se je izkazalo, da je v solo režiji le pretrd oreh za obiskovalce. Tako jih je bilo pred odrom manj, kot bi si izvajalec njegovega kova zaslužil. Upajmo, da se mož vrne. Naslednjič v spremstvu svoje zasedbe.
Čeprav se je program drugega dne na odru »B.B. King« že sklenil, pa v glasbenem oziru dogajanja še ni bilo konec. Prav na sotočju Tolminke in Soče, to je na obali, so napovedali svoj koncert v režiji »Tiho«, slovenski art rockerji Dan D. Intimno in tiho torej. Tiho režija je zastopana s popolno prestrukturiranostjo aranžmajev s katerimi so se Dan D dotaknili nekaterih najbolj vidnih in prepoznanih skladb svojega bogatega opusa (vključno s hiti). Skupina je v ta namen izdelala domače, to je »hišne« instrumente ter ob vključitvi ostalih »eksotičnih« instrumentov, vključila tudi nekaj izjemno zabavnih in zanimivih ročno izdelanih izumov, kot se pač porodijo v domišljiji glasbenega umetnika. Navezanih steklenic (presenetila je tista od Radenske še iz časov, ko je bila to slovensko podjetje), je bilo to pot občutno manj, kot v letih 2012 in 2013, ko je turneja Tiho doživljala svoj razcvet. Obra je tako tokrat pustil doma tubo, v Za naju punca, pa jo je nadomestilo njegovo igranje na glavnik. To pomeni,da se Dan D lotijo v današnjem času izvedbe koncerta v režiji Tiho le izjemoma, na željo promotorja oziroma, če obstaja za kaj takega izkazan večji interes. Tudi to druženje s skupino je prineslo nič manj, kot velik koncertni užitek zbranim sladokuscem. Ne le, da so Dan D izkazali enkrat več, kako ta ubrani kvintet še vedno združuje in povezuje med seboj izjemna tovarišija, ki drži skupaj skupino skozi leta, pač pa tudi koncert neverjetno vedrega in zabavnega razpoloženja, ki je ponudil izvrstno dnevno formo te izkušene skupine. Intimno vzdušje je krepila tudi posebna odrska razsvetljava z žarnicami postavljenimi kakšen meter nad tlemi, pri čemer so lučkarji lahko nenehno korigirali oziroma prilagajali njihovo svetlobno jakost. Tomislav Jovanović “Tokac” z bisernico, mandolino, Marko Turk “Tučo” z ukulelo, bisernico, mandolino, Boštjan Grubar z melodiko,zvončki, vokoderjem, Nikola Sekulović s pol-akustičnim basom brez prečk in Dušan Obradinović “Obra” na cohonu, kongah, tarabuk, činelah ter glavniku, so pri vsem tem uporabljali tudi obsežni arzenal rekvizitov, ki sodijo v obvezni kuhinjski pribor. Šegavo, igrivo, iskrivo in kot vselej. Z zvrhano mero pozitivnih vibracij ter zabave. Ljudje so to hipoma začutili in energija sodelovanja na relaciji publika-skupina, je bila na moč kompaktna. Skladbe so tako Dan D predrugačili. Nekatere tako izrazito, da si jih glede na izvirnik, komaj razvozlal. Tudi ritmično, pri čemer prevzema denimo pozornost skladba Čas, zapeljana v salsa ritmu. Pa tudi v smislu samega melosa, pri čemer je denimo skladba Tiho na momente povlekla v melosu tudi na »arabeske«. Skratka. Tisti, ki so turnejo »Tiho« slučajno izpustili, so tokrat na sotočju definitivno nadoknadili zamujeno. Za dobro energijo je seveda vseskozi skrbel tudi izjemno vedro razpoloženi Tokac, ki je na začetku povprašal, če ima kdo pri roki kakšno dobro smotko in jo je kasneje med špilom tudi dobil, pri čemer se dekletu iz publike, ki ga je obdarovalo, ni pozabil prisrčno zahvalit. Domače je domače. Boljše robe pač ne dobiš. Vsi to vemo. To so dejstva.
Dan D so v vrstnem redu zaigrali sledeč repertoar: San San, Počasi, Rekli so, Plešeš, Pozitivne misli, Polna Luna, Kozlam, Moj problem, Kamn, Voda, Love Song, Čas, Tiho, Tvoje je vse, Daj mi daj, Jutranja, Za naju punca.
Poteza integracije Dan D na prizorišče programa se je izkazala za nadvse modro dejanje, ki je podaljšala rajanje v noč, ponudniki pijače so posledično prodali tudi kakšno pivo in koktejl več. Ambient pa prvovrsten za takšno vrsto intimne sofisticiranosti, kot jo prinaša režija«Tiho«. Skrotovičene vrbe, sive jelše, veliki jesen, ki se priklanjajo sotočju obeh rek in ju kimajoče pozdravljajo, meglice, ki se pnejo nad vodno gladino in vabijo v skrivnostno mično mističnost odeto v lesket žarkov mladomesečine. In glasba. Glasba, glasba. Vsepovsod. Tiho je napočila sobota in tretji dan festivala.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
