Moonspell in Rotting Christ z manifestom potresne herezije v drobovju graškega griča (2019)
Lokacija: Gradec (Graz) / Dom Im Berg / Avstrija
Datum: torek, 19.11.2019
Moonspell in Rotting Christ na skupni evropski turneji je paket, ki se ga ne zamuja. Oba benda s svojevrstno karizmo in samosvojo glasbeno izkaznico. Sredozemlje! Portugalska in Grčija. Deželi vročega temperamenta!
Oba benda sta za to turnejo vknjižila nekaj koncertnih postankov, ki so bili zanimivi tudi za vse ljubitelje ekstremnega metala, ki domujejo v Sloveniji. Prvi je bil Zagreb, drugi Graz tretji Dunaj. Gre za tehtanje med prizorišči in vhodna vprašanja o karakteristiki prizorišč, kot so akustika, prostornost, dostopnost za čim bolj uspešno fotografiranje, pa tudi za pričakovanja nad kakovostjo same organizacije koncertnih spektaklov. Od prizorišča do prizorišča, je koncertni večer v režiji Moonspell in Rotting Christ seveda povsem nova štorija, a gotovo je da Avstrijci pri organizaciji koncertov praviloma nikdar ne zatajijo. Tudi tokrat je bilo tako. V Grazu smo bili namreč priča popolni izpeljavi dogodka in za razliko od tistih, ki so se odpravili dan prej v Zagreb in tarnali nad neljubo zamudo, slabšim ozvočenjem in celo odpovedjo nastopa predskupine Silver Dust, bili deležni pravzaprav brezhibne eksekucije programa.
Dom Im Berg je dvorana, ki je »vkopana« ali »vgrajena« v samem drobovju graškega griča, na katerem se bohoti znamenita graščina. Pohvali se z izvrstno akustiko in konkretno prostornostjo, kamor se zbaše 800-1000 ljudi. Konkreten oder tako po globini in dolžini na katerem so vse tri skupine lahko postavile svoje odrske kulise.
Kot prvi so na oder vskočili groteskni švicarski gotski mračnjaki Silver Dust. Švicarski kvartet, ki »baše« v metal tako gothic elemente, kot tudi elemente dark rocka, s pričakovano dozo odrskega kiča in lišpa. Bend, ki gradi torej na teatru in sceni. Silver Dust niso “od včeraj” in pridno sledijo svoji viziji. V glasbenem oziru še zdaleč ne odkrivajo revolucije, vseeno pa jih lahko ravno teatralni kičeraj ponese do večje prepoznavnosti, zlasti med mlajšo manj zahtevno generacijo ljubiteljev trših zvokov. Lord Campbell je neustavljiv v svoji odrski pridigi in ko prime za svojega Ibaneza modela S. Vai, izpade šov skupine prav groteskno zlasti v solo točki na kitari, ki ne dostavi ničesar zanimivega, le kup neprepričljivosti. Kljub temu je kvartet zelo profesionalen in strogo sledi svoji odrski mantri. Aktualni album »House 21«, ki je tretji po vrsti, nosi koncept in gre za psihološki triler. Bend ga je znova konkretneje predstavil, oder pa obogatil s scensko video-kuliso, ki je v prikazovanju grotesknih likov, poglabljala sporočila samega koncepta. Bend pridno gradi na svojem imenu. Od leta 2013, ko so bili ustanovljeni, so opravili že dve turneji z Lordi, prav tako so pdpirali koncertne večere pred Eluveitie, Amon Amarth in The Deftones. Vodja skupine in prvi »bradač« Lord Campbell, gorostasi basist Kurghan, tršati in obrazno obilno poraščeni kitarist Tiny Pistol ter od lanskega avgusta dalje novi član skupine, to je bobnar Magma, so opravili delo suvereno in dostavili zabavno in lucidno ogrevanje v mnogo bolj resno nadaljevanje večera.
Po dvajsetih letih, kar je avtor tega članka spremljal koncert Rotting Christ v ljubljanskem klubu K4, je bil vendarle že skrajni čas, da se z njimi sreča znova, čeprav igra skupina tudi v Sloveniji dokaj pogosto. Zlasti rada obiskuje tolminski Metaldays. Rotting Christ veljajo od vselej v osnovi za bogokletno trdnjavo, ki jo brani duo bratov Tolis. V letošnjem letu so izdali nov odličen studijski album »The Heretics«, na katerem še naprej trdovratno vztrajajo pri svojo samonikli recepturi sredozemskega black metalskega vampirizma, kjer vlada okultna poguba teatralnega mračnega maševanja in rokovanja s sporočili staroverja helenizma, ki ga skupina od vselej zelo rada postavlja nad gnilobo katolicizma. Bend si je sicer obilno pomagal z nasnetimi kulisami baritonsko grmečih moško zborovskih napevov ter orkestracij, kar je šlo pričakovati, a ko se zagledaš v kamnito figuro Sakisa Tolisa, obstaneš kot magnet. Hipnotiziran v kreaciji posebne atmosfere, posebne kemije! Karizma vokalista in vodje skupine je namreč neverjetna! Neukročeni temperament nabit s strastmi, skozi strupeno nazobčan plaz uničujočega fraziranja, obenem senzibilno križan z vrhunsko muzikaličnostjo, slikovitih predstavnikov sredozemskega black metal utelešenja, če ne kar vrste pionirstva.
Kvartet je izredno uigran in to ob obeh novopečenih članih in sicer kitaristu Giannisu Kalamatasu in basistu Kostasu Heliotisu, ki sta se ekipi bratov Tolis priključila komaj letos. Bend je uspešno dvignil kvišku tudi že kar pregovorno zadržano avstrijsko publiko, ki je tudi spravila od sebe bučne povratne reakcije vselej, ko je Sakis to od nje zahteval. Predvsem je napeklila publiko tudi antemična predelava skladbe Societas Satans zasedbe Thou Art Lord, ki se je s prodornim refrenom, odlično vpela v repertoar preostalih točk. Bend igra kot v transu in takšna so bila tudi občutja kataklizmične in pogubne atmosfere brezmejnega mračnjaštva, jeze, okulta in brezbožnega bičanja. Bend ni popuščal skozi koncert. Prav nasprotno, v izvedbenem oziru je svoj odrski teater oziroma njegov atmosferični pečat vseskozi stopnjeval. Nemara gre skupini kanček zameriti le to, da so iz starih časov Rotting Christ zaigrali samo tri točke in sicer kultno The Forest Of N’Gai iz prastarega EPja »Passage To Arcturo« (1991), dodali »Triarchy Of the Lost Lovers« (1996) klasiko King Of a Stellar War ter po pričakovanju, izvedli svoj prepoznavni antem blasfemičnega uporništva Non Serviam s katerim so sklenili dobro uro trajajoči šov. Pretežno statičnega Sakisa, sta s svojo odrsko kinetiko dodobra razbremenjevala mlada »telovadca«, silno nabrušena in angažirana, prej omenjena nova člana zasedbe, ki sta agilno zapolnjevala vsak svoj kos odra. Rotting Christ so institucija, ki je odrska blasfemično blazna in v svojevrstnem teatru z zamahom podjarmi publiko ter odpelje v svoj unikatni in edinstveni svet črne metalske nemilosti. Ah saj res. Odličen zvok. Kjerkoli si bil postavljen. Slišne so bile solaže in žvenketavi bas, ob sicer dominirajočem Sakisovem grmenju in rušilno potresnih sunkih njegovega brata Themisa.
Tako! Vse je bilo torej nared za prihod glavnih nosilcev večera, portugalskih Moonspell. Odrska kulisa je povzemala naslovnico novega albuma »1755«, ki nosi koncept strahovitega potresa, ki je tistega leta prizadel Lizbono. Ruševine v ozadju, levo in desno dva orjaška prevrnjena križa! Prvi je na oder prispel seveda glavna figura kreacije Moonspell teatra, brez katere si skupine ni moč predstavljati. Stasiti vokalist Fernandno Ribeiro. Oblečen v kostumu meščana osemnajstega stoletja z brlečo svetilko v roki, uvod pa se je pričel z antemično En Nome Do Medo, za album »1755« sicer posebej prirejeno »Alpha Noir« skladbo. Takoj je bilo jasno da bodo tudi koncert zasedbe Moonspell občasno spremljale nasnete kulise zborovskih napevov, pa tudi dodatnih orkestracij. Prve tri skladbe so v uvodnem delu koncerta pripadle predstavitvi albuma »1755«, ki velja za eno najbolj ambicioznih del celotne kariere skupine. Na njem sicer Moonspell ne presenetijo več, gre pa sicer za eno najbolj kompleksnih glasbenih del, ki so jih vrli Portugalci ustvarili do tega dne. Konkretni uvod definitivno, vštevši fenomenalno onetano (sado-mazohistično) kljunato masko, ki jo je nadel Ribeiro v naslovni skladbi albuma in je replika mask, ki so jih nosili pred tristo leti takratni zdravilci! A koncert je poskočil na znatno višji nivo, ko je bend krenil v nadaljevanju naravnost na svoj drugi studijski album »Irreligious« ter ustrelil zaporedoma dve udarni gotski mračnjaški himni Opium ter Awake! Ribeiro je znova kraljeval s svojo orjaško karizmo. V ničemer ni ostal nikomur nič dolžan. Znova se je emocionalno povsem razstrelil na prafaktorje, ko mu je skozi koncert publika jedla iz roke! Srednji del koncerta je ekipa vrhunsko vodila skozi klasiko Night Eternal, pa superiorno nalezljivo in posebej antemično “Extinct” točko Breath (Until We Are No More), svojo gotsko karizmo pa so Moonspell poglabljali z “Antidote” točko Everything Invaded.
Bend ostaja izvedbeno nabrušen! Silno uigran, prekaljen in rutiniran! Deluje kot neprebojna odrska entiteta, ki rokuje z izjemno izvedbeno ubranostjo! Znova je tudi tokrat kraljevala v prostoru odilčna akustika in zvočne karakteristike, kjer je bilo perfektno vse slišno. Vsi detajli in kontrasti. Ribeiro je deloval kot pravi peklenšček, pravi fantom, nekaj hipnotičnih pogledov z dejstvom »uroka«, pa je podelil tudi nekaterim damam, ki so se med koncertom »medile« povsem v ospredju.
Med »Irreligious« klasiko Mephisto se je skrajno utrgalo tudi peščici navdušencev, ki so prispeli s Portugalske na koncert in so spremljali nastop na skrajni desni (gledano na oder). Ko se je bend, po daljšem uvodnem Fernandovem nagovoru, lotil klasike Vampiria, je bilo jasno da se koncert preveša polagoma v svoj zaključek. Odlično obiskani Dom In Berg se je s skupino še enkrat povezal v eno, ko so Moonspell planili v bestialno Alma Mater, ki je tako sklenila (daleč prekratek) koncert vrhunskih Moonspell. Uro petnajst minut z dodatkom vred, ki sta ga dostavili izvrstna nova mračno epska in pogubna Todos os santos (v prevodu »vsi svetniki«), v nadaljevanju pa? Manjkala je namreč vsega ena sama samcata skladba. Fool Moon Madness, še ena »Irreligious« klasika, brez katere Moonspell koncert preprosto ne bi bil tak kot mora biti.
Moonspell so ob vrhunski predstavi, dostavili po pričakovanju tudi prilagojen repertoar, ki se je v »skrčenih« 75. minutah moral osredotočati na novi album, obenem pa fene potešiti z dozo klasik s prvih dveh albumov. Če bi igrali vsaj uro in pol, bi bili deležni gotovo še kakšne strupene točke iz časov albumov »Night Eternal«, »Alpha Noir« ali »The Butterfly Effect« »Sin/Pecado« ter »Darkness And Hope«, ki so to pot povem izostale v repertoarju!
Kaj poreči za konec temu perfektnemu večeru? Koncertni paket Rotting Christ in Moonspell, doziran za uvod z lucidnimi Silver Dust, se je tega večera izkazal za greha vredno dejanje našega obiska graškega prizorišča Dom Im Berg. Preprosto. Karizma tih dveh velikih skupin sredozemskih razgledov ekstremnega metalskega obešenjaštva je tako velika in pečatna, da je teatralna atmosferičnost, ki jo skreirata skozi nastope, tisti sladki opij, ki te zapelje, hipnotizira in vodi skozi avanturo izven realnega sveta, intenziviranih občutjih, ob katerih se z lahkoto večkrat naježiš in za katere ne želiš, bi se kdajkoli končala!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Boštjan Kepic
SILVER DUST: 1. Libera Me 2. The Unknown Soldier 3. Shame On You 3. The Age of Decadence 4. Forever 5. Duo Orgue/Guitare 6. La La La La 7. The Calling 8. The Judgement Day 10. Ave Satani
ROTTING CHRIST: 01. 666 02. dub-sag-ta-ke 03. Fire, God and Fear 04. Kata Ton Daimona Eaytoy 05. Apage Satana 06. Dies Irae 07. The Forest of N’Gai 08. Societas Satanas 09. King of a Stellar War 10. In Yumen-Xibalba 11. Grandis Spiritus Diavolos 12. Non Serviam
MOONSPELL: 01. Em Nome Do Medo 02. 1755 03. In Tremor Dei 04. Opium 05. Awake! 06. Night Eternal 07. Breathe (Until We Are No More) 08. Everything Invaded 09. Evento 10. Mephisto 11. Vampiria 12. Alma Mater /dodatek/ 13. Todos os santos 14. Full Moon Madness
