Založba: Insideout Music
Datum izida: 25. 3. 2022
Produkcija: Michael Romeo
Zvrst: Progressive Metal
Dolžina albuma: 66.09 min.
Ocena: 9.0/10
Michael Romeo je več kot resno zastavil svoj samostojni glasbeni projekt. Že sedem let čakamo tudi na novi album progresivnometalskih bogov Symphony X, ki pa naposled vendarle kažejo artistične znake življenja (bend snema novi album). »Underworld«, zadnji studijski album skupine, je namreč izšel leta 2015. No, na drugi strani je Romeo poskrbel leta 2018 za odličen samostojni studijski album, ki nosi prekleto mnogo vzporednic s klasičnim pristopom komponiranja Symphony X, kar nikakor ne more presenečati, saj je Romeo v obeh ‘glasbenih zgodbah’ nosilec komponiranja, pa vendarle. Romeo je že na prvem izmed obeh »War of The Worlds« albumov uspel ustvariti dosežek svojevrstne kemije in ekspresivnih glasbenih prostranstev, ki postavljajo samostojni glasbeni postulat kitarista na posebno mesto v univerzumu progresivnega metala.
Po štirih letih sledi torej albumu »War of The Worlds pt. I« (RockLine recenzija), njegov drugi del. Romeo je svojo glasbeno vizionarstvo za ta samostojni projekt začrtal seveda skoraj v vsem neo-klasično. Tudi na tem izdelku se čuti, da je možakar v življenju preposlušal ogromno filmske glasbe, ki jo pišejo komponisti tipa Hans Zimmerman, Danny Elfman in še kdo. Na to ne namigujeta zgolj uvodni in izhodni instrumental albuma, pač pa zlasti fenomenalni instrumental Hunted, ki je poln nenehnih modulacij, poln nenehnih sprememb vodilnih melodij. Narava razvoja kompozicije, ki ob vsej zahtevnosti zadržuje izjemno muzikalnost in dostopnost, pa zgolj potrjuje genialnost Michaela Romea. Tu so trenutki, ki bi jih zlahka umestili na kak klasičen Symphony X album tipa »Odyssey« (2002), kot je ‘naveza’ skladb Mothership, ki deluje kot preludij k skladbi Just Before the Dawn, ta pa vzbuja asociacije na Symphony X kompozicije tipa Accolade ali Communion and the Oracle.
Vsekakor je novi vokalist, sicer polnopravni član Whitesnake (!), čudežni Hrvat Dino Jelusick (tudi Magnus Karlsson’s Free Fall, Dirty Shirley, Animal Drive), prvovrstno odkritje ne le za Michaela Romea, pač pa celoten glasbeni univerzum današnjega rockovskega in metalskega pravoverja. Nemara eden najbolj pečatnih vokalov novih časov. Vprašanje bi bilo, kdo bi pel pri Rainbow, če ga ne bi za nekaj let prehitel Ronnie Romero. Njegova vokalna barva se uvršča naravnost v ligo pevcev, kot sta Russell Allen (Symphony X), ali/in Jorn Lande, kar pomeni, da sta njegov vokalni pristop, kot tudi barva, zbližana z vokalno ‘svetostjo in neminljivostjo’ Ronnie James Dia. Laik, ki ne pozna Jelusicka, bi ob slišanem na »War Of the Worlds pt. II« zmotno menil, da sodeluje z vokalom na albumu Russell Allen, pa čeprav je Jelusick svoje vrste štorija. Jelusick (originalno Jelusić) vnaša na momente več grlenosti od predhodnika Ricka Castellana, ki je pel na prvem delu, prav to pa dodaja občutek, da je drugi del ‘vojne svetov’ še kanček bliže vibraciji Romeove matične skupine. Drugi del »War of The Worlds« albumov ohranja izrazito nasršenost, ki je polnokrvno zabeljena s fantastično kitarsko eksekucijo edinstvenega Romea, neverjetno kombinacijo svetlobno hitrega ‘šredinga’ ter strupeno-pikolovsko oddelanih neo-klasičnih solaž, ki jim ni para. V sozvočju s konceptom same zgodbe je sam teater silno črn, mračen in ‘hladno odtujeno robotski’. Brezupen. Tako, kot izvirna zgodba pisatelja H. G. Wellsa, nad katero je navdahnjen koncept, ki se vije preko obeh Romeovih delov. Za čas, ki ga preživljamo, še zlasti od marca 2020 dalje, se koncept z realnostjo našega vsakdana bolje ne bi mogel sporazumevati. Žal česa drugega, zlasti lepšega, tu ne gre zapisati.
Skladba Maschinenmensch je gotovo trenutek albuma, ki izstopa. Glede na ‘Rammsteinovski’ naslov, bi človek lahko pomislil, da gre za podoben ‘eksperiment’ z dodanimi vzorci programiranja, kot je to skladba Fucking Robots, iz prvega dela obeh »War Of the Worlds« albumov. A temi ni tako. Ta skladba, umeščena v drugi del albuma, ustvarja s svojo naravo finalni atmosferični kumulus. Vzdušje postaja na albumu skrajno napeto, nadramatizirano, ‘naelektreno’ – bližamo se namreč velikemu finalu. Devetminutna progresivna suita, kjer je Romeo orkestralnim aranžmajem dodelil posebej pomembno vlogo v spremljavi vodilne kitarske fraze, se odpira v izrazito bombastično mračnem maršu. Gre za najbolj ambiciozno delo albuma. Skladba je polna prehodov med vodilnimi motivnimi strukturami, razpoloženjska stanja nenehno izrazito nihajo, zlasti na tej točki, pa razvija kvartet glasbenikov izredno kemično navezovanje, s čimer sama eksekucija, zgolj poudarja izjemno tehnično briljanco. Do obisti progresivno. Ta skladba zgolj potrjuje, da je Romeo preprosto povedano genialec. Ustvarja izredno komplicirano glasbo, ki pa je vseskozi neverjetno dostopna in podkožno zapeljiva. Malo je takšnih mojstrov. Ta devetminutni progresivni ep postavi platformo za eno najhitrejših in najagresivnejših skladb albuma, to je Parasite, ki nas pripelje do ‘kinematičnega’ izhodnega instrumentala (Brave New World). Obstaja razširjena verzija albuma, ki poseduje tudi dve dodatni skladbi. Skoraj osemminutno The Perfect Weapon in za njo Alien DeathRay, ki sta vredni vse pozornosti. Prva je vokalna, druga instrumentalna. Obe dovršeni na nivoju regularnih skladb albuma »War Of the Worlds pt. II«. Razširjena verzija albuma vsebuje ob regularnem albumu še dodatni CD, na katerem se album nahaja v celotni instrumentalni podobi.
»War Of the Worlds pt. II« je najmanj enakovredni drugi del fenomenalnega prvega dela. V vsem perfektno dovršena konceptualizacija glasbene vizije Michaela Romea. Točka, kjer si v izjemno spravljivem formatu podajajo roke pristopi skladanja po vzoru glasbe za film, neusahljiva in prodorna srž heavy metala, s progresivno raziskujočo kompleksnostjo, ki jo ob nenehnem iskanju brezhibne muzikalnosti, spremlja tehnično zahtevno temeljenje ‘dihjemajoče’ eksekucije. Ob čarobnem kitaristu ter novi vokalni zvezdi Dinu Jelusicku, je treba izpostaviti tudi vrhunsko delo ritem sekcije na relaciji John “JD” DeServio – John Macaluso (Y.J. Malmsteen, Ark,…). Skratka. Delo absolutne perfekcije, ki navdaja z velikimi obeti tudi v zvezi s tem, kar naj bi prinesel novi Symphony X album.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Introduction, Pt. II (02:37)
2. Divide & Conquer (04:46)
3. Destroyer (05:34)
4. Metamorphosis (05:53)
5. Mothership (02:23)
6. Just Before the Dawn (05:01)
7. Hybrids (06:14)
8. Hunted (04:32)
9. Maschinenmensch (09:03)
10. Parasite (04:33)
11. Brave New World (Outro) (03:36)
dodatni skladbi:
12. The Perfect Weapon (07:41)
13. Alien DeathRay (04:31)
Zasedba:
Michael Romeo – kitara, klaviature, orkestracije, čelo, saz
Dino Jelusick – vokal
John DeServio – bas kitara
John Macaluso – bobni
