Michael Bolton – presunljivi vokalni zapeljivec začaral publiko v Opatiji (2023)

Michael Bolton
Opatija / Ljetna pozornica / Hrvaška
četrtek, 6. 7. 2023

---

Michael Bolton. Le kdo ni slišal zanj? Sloviti ameriški kantavtor in ‘lomilec’ src, ki je v karieri prodal po svetu preko 75 milijonov izvodov svojih albumov ter z njimi nanizal osem uvrstitev med najbolje prodajanih deset Billboardove lestvice, izdal kopico singlov (dva sta na Billboardovi lestvici postala hita št. 1), osvojil dva Grammyja in šest ameriških glasbenih nagrad (American Music Award), ni ravno pogost obiskovalec naše evropske regije.

Se še kdo spominja kako je Michael Bolton nastopil 25. 1. 2010 v ljubljanski Hali Tivoli? Neverjetno, kako leti čas. Na Hrvaškem pa celo pred 14 leti, ko se je 12. 7. 2009 oglasil v puljski Areni. Njegov tokratni obisk Opatije očitno niti ni povezan s pravo evropsko turnejo. Tri dni pred obiskom Opatije je nastopil le v italijanskem kraju Este. To je zaenkrat vse kar se Evrope tiče. Torej je šlo za ekskluzivni dogodek. Sredi avgusta sledi skok v Indonezijo, pa nekaj nastopov po ZDA, ter ne boste verjeli – sredi septembra še dva južnoevropska nastopa (v Plovdivu in Atenah). Očitno je, da se mož glede koncertov odziva s povabilom. Ah, pravkar je ‘zabukiral’ nastop v švicarskem Luzernu za prihodnje leto.

Vendar pa pri tem ne stoji križem rok. Nahaja se tik pred izidom svojega 25. studijskega albuma »Spark Of Light«, ki izide sredi letošnjega julija. Po lepem času torej nov Boltonov album, na katerem je glasbenik v celoti nanizal le avtorske pesmi. A v Opatiji ni zaigral niti enega.

Gremo počasi. Bolton je zaslovel ob koncu osemdesetih, ko se je odločil za slogovno tranzicijo iz glasbenih smernic AOR/hard rocka, kar so zaznamovali, sicer odlični studijski albumi »Michael Bolton« (1983) in »Everybody’s Crazy« (1985) ter še dva malo starejša albuma, ki ju je posnel na prelomu sedemdesetih v osemdeseta (s takratno arena rock zasedbo Blackjack). Izvrstni studijski dosežki torej, ki pa so ob izidu ostali (komercialno) povsem spregledani, sodijo sicer v obvezno glasbeno gradivo (čtivo) slehernega ljubitelja AOR glasbe. Pri tem ne gre zaobiti omembe prvih dveh solo albumov: »Michael Bolotin« (1975) in »Everyday Of My Life« (1976). Ta rockovska leta Michaela Boltona, vse tja od leta 1987 navzdol pa do začetkov kariere, ostajajo posledično tudi vrsto let koncertno povsem spregledana, saj se je po albumu »The Hunger« (1987), še posebej pa po izjemno uspešnem »Soul Provider« (1989), publika ki Boltona spremlja, povsem zamenjala. V skladu z nanizanimi hiti, ki jih taista publika na njegovih koncertih seveda tudi neobhodno zahteva.

Koncert je bil napovedan za 21.00 uro, a se je prizorišče polnilo polagoma. Tako se je počakalo še dodatne pol ure. Tudi z namenom da svetlobni učinki bolje ‘zgrabijo’. Na sediščih ter stojiščih (zadaj), se je skupaj nabralo vsega 2000 obiskovalcev. A vsekakor Boltonovih privržencev. Precizneje in bolj poudarjeno: večinoma Boltonovih privrženk.

Pompozni uvod s fanfarami v Go The Distance (ljubitelji Disneyevih risank bodo verjetno vedeli), ki pa je trajal le do konca prve kitice. Potem se zasliši nasneti pozdrav: »Ladies and gentlemen! Michael Bolton!«, in na odru se s črno kitaro v roku prikaže znameniti glasbenik. Med njegovo hojo z leve proti sredini (gledano na oder) je spremljevalna skupina preko prehoda že prešla v prvo priredbo tega večera, Ben E. Kingovo Stand By Me. Hudiča, povlekel jo je iz leta 1961. Njena naloga? Takoj razgreti občinstvo. V hipu. Priredbe so pomemben del Boltonove glasbene kariere in mimogrede, izjemno jim je lahko hvaležen za velik komercialni preboj. Pri njih je kar ostal (in obstal še naprej v šestdesetih), ko se je bend lotil v nadaljevanju Bee Gees izvirnika To Love Somebody. Ogrevanje glasilk je bilo uspešno, prav tako se je predramila konkretneje publika, v katerem so levji delež seveda zasedale pripadnice nežnejšega spola, kar je bilo mogoče jasno in slišno zaznati vselej, ko je v publiki završalo. Sledi Boltonov prebojni single. To je priredba iz albuma »The Hunger« (1987). To je tisti nekakšen tranzicijski album, kjer je mogoče še najti nekaj konkretnih rock/AOR skladb, a je že spretno doziran z baladami. Otis Reddingova (Sittin’ On) The Dock of the Bay . To je eden tistih trenutkov po katerega prideš uživat na Boltonov koncert. Tu zasije legendarni glasbenik z vso intenziteto. Vokalno. Žametast vokal zori kot staro dobro vino. V tem vokalu so ujete tudi lastnosti in sestavine, ki sicer opredeljujejo vokalne karakteristike temnopoltih glasbenikov. In prav to dela Boltona edinstvenega. Ob pričakovanih soul akrobacijah je Michael dodobra dvignil publiko ter dokazal, da legendarnemu glasbeniku, ki je konec letošnjega februarja dopolnil sedemdeset let, leta zlepa ne pridejo do živega.    

Bolton je prva dva komada izvajal v družbi akustične kitare. Podobno kot v Ljubljani pred več kot desetimi leti. Ekipa spremljevalnih glasbenikov je vrhunska. Vsi strupeno podkovani mdr. tudi z jazzovsko izobrazbo. Klaviaturist Brian BecVar sodeluje z Boltonom v skupini že enajst let, kitarist Ryan Parrino leto manj. Tu so še izjemni bobnar Drew McKeon (mdr. sodeloval z Hall & Oates, Daryl Hall, Peter Cetera, Richard Marx, Julian Lennon, Todd Rundgren, Living Colour, Ben E. King, Dave Mason, Ron Pope, Bill Champlin), basist Nelson Braxton (mdr. sodeloval z Rachelle Ferrell, Steve Miller in Boz Skaggs), pa vsestranski Jason Peterson DeLaire, ki se je med koncertom in pred saksofonskimi vložki prestopal s klaviatur na desno pročelje odra. Boltona spremljata še dve dodatni vokalistki: Ashley Locheed in Chrissi Poland. To je garant perfekcije, ob kateri sije Boltonov znameniti vokalni stas na koncertih magnetno, intenzivno, grabežljivo, …

V Make You Feel My Love (izvirnik pripada Bobu Dylanu), je Bolton poklical k sebi Polandovo, s katero sta izvedla prvega od vokalnih duetov. Temu je sledila šele druga avtorska skladba. Pričakovani Boltonov »Soul Provider« hit How Am I Supposed to Live Without You. Komad, ki ga je Bolton sicer napisal že leta 1982 in ga namenil Lauri Branigan (ta ga je prva posnela in z njim za las zgrešila uvrstitev med najboljših 10 Billboardove lestvice). Potem se je mož poslovil z odra, pri čemer ni pozabil napovedati komada Check Please, glasbeniki pa so se v instrumentalni točki, ki išče oporo v jazzu in funku, seveda ‘razleteli’ v dialogu sijajne izvedbene pretanjenosti in tehnične brezhibnosti.

Sledi zanimiva, a dokaj nenavadna odločitev. Medtem, ko se je Michael kratkočasil v zaodrju, je odrsko pročelje znova zasedla Chrissi in izvedla dve Boltonovi (avtorski) skladbi: Missing You Now in When I’m Back On My Feet Again. Zakaj jih ni Michael? Ali drugače povedano, tudi če osem koncertnih minut ki so sledila, nikoli ne bi bilo. Reč je nekoliko spomnila na ljubljanski koncert leta 2010, ko je sredi koncerta, kot posebni Boltonov gost, vskočil na oder Toni Cetinski in odigral štiri svoje komade. No, Bolton tokrat ni ponovil napake – Cetinski mu je takrat v Ljubljani dobesedno ukradel koncert (Polandova le ni Cetinski). Punca je med izvedbo vsekakor izkazala svoje velike vokalne vrline, a je takšnih pevk mnogo in njena solo predstava vokalna, kljub prepričljivim manevrom soul akrobacij, ni zapustila posebej omembe vrednega pečata. Tu pa pridemo do nove (manjše) graje. Boltonovemu vokalu bi se prilegal v duetih prej vokal kakšne izmed temnopoltih pevk. Že zavoljo dostojnejšega dopolnjevanja k njegovemu neverjetno polnemu izraznemu ‘žametastemu žmohtu’, ki ga postavlja na prav poseben piedestal svetovnih pop in rock pevcev. Kontrast bi bil gotovo intenzivnejši, izplen čustev in strasti ter s tem pečatnosti, s čimer izvajalec vodi koncertno publiko, pa toliko večji.

Michael se vrne na oder. Koncert se preveša v sklepni del, zato ga je potrebno intenzivirati. Tu je pričakovani Boltonov ultra hit  When a Man Loves a Woman. Še ena priredba, ki v izvirniku pripada Percy Sledge. V duetu s Polandovo. Nov ‘ruker’ torej. Čustva oživijo, publika se dvigne. Ryan Parrino zamenja svojega Fender Stratocastra za Gibson LP. Finale pridobiva na ‘rockovski ostrini’. Potreben je bolj ‘masten’ kitarski zvok. Pri LP-ju ostaja vse do konca koncerta. Sledi še en favorit. Tokrat bolj poskočen: How Can We Be Lovers. Publika na nogah, pa komad Steel Bars, ki ga je Bolton napisal skupaj z Bobom Dylanom in zaključek z naslovno skladbo albuma »Time, Love and Tenderness« (1991), ki tudi publiki vsekakor ni ostala neznanka.

Po vrnitvi na oder za izvedbo obveznega dodatka, je Bolton najprej predstavil člane spremljevalne ekipe, potem pa se lotil še ene priredbe. Bill Withersovega izvirnika Lean On Me. Finale koncerta pa je pripadel odlični naslovni skladbi albuma »Soul Provider« (1989), ki v zadnjem času ni ravno pogost del Boltonovih koncertnih repertoarjev s čimer se je sloviti glasbenik od publike poslovil v izjemnem slogu ‘izvedbenega naskoka’. Zanimivo, da Bolton v tokratni repertoar ni vpel priredbe Georgia On My Mind, vsekakor pa v prvem delu koncerta, ki je bil nabit s priredbami, ni manjkal baladni avtorski hit Said I Loved You … But I Lied.

Bolton te preprosto prevzame z vokalno karizmo. Z interpretacijo in vsemi strastmi ter emocijami, ki jih tako intenzivno izžarevajo verzi katerih se loteva. Z vokalom oživijo in te pretresejo. Možakar je pretežno precej statičen na odru (v slogu pravega šansonjerja), a posebnega tekanja njegova prezenca niti ne potrebuje. Vse postori z vokalom. Res da se v verze ne zaganja več tako silovito kot pred leti, saj je nedolgo tega naložil na pleča svoj osmi križ, je pa neizpodbitno nekaj. Kot interpret ostaja s svojim polnim in slikovitim vokalom na svetovnem zemljevidu edinstven. Tudi zapeljivec in šarmer. In tega mu ne more vzeti nihče. Tudi po debelih letih, ki so se od njegove zadnje večje uspešnice, naglo in ekspresno odvrtela. Prevzetna izkušnja, ki ob živem kontaktu s tem glasbenikom še vedno nezmanjšano presune in pretrese, pri čemer se Michael Bolton (vokalno in fizično) še naprej odlično drži.

Novi Boltonov album “Spark Of Light” pa izide torej pojutrišnjem, 14. 7. 2023. Bomo videli koliko koncertne realizacije bo deležen v prihodnjem letu. Tudi na evropskih tleh.

besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik (št. 1 – 21) & Edita Klemen (št. 22 – 25)

Setlista:
1. Go the Distance (intro)
2. Stand by Me (orig. Ben E. King)
3. To Love Somebody (orig. Bee Gees)
4. (Sittin’ On) The Dock of the Bay (orig. Otis Redding)
5. Said I Loved You…but I Lied
6. You Don’t Know Me (orig. Eddy Arnold)
7. That’s Life (orig. Marion Montgomery)
8. Make You Feel My Love (orig. Bob Dylan)
9. How Am I Supposed to Live Without You
10. Check Please
11. Missing You Now / When I’m Back On My Feet Again
12. When a Man Loves a Woman (orig. Percy Sledge)
13. How Can We Be Lovers
14. Steel Bars
15. Time, Love and Tenderness
—dodatek—
16. Lean on Me (orig. Bill Withers)
17. Soul Provider

---