Založba: Nika Records
Datum izida: 21. 10. 2022
Produkcija: Metropolis
Dolžina albuma: 31.49 min
Zvrst: Rock ‘N’ Roll
Ocena: 8.5/10
Metropolis so rock’n’roll trio iz Ljubljane. Bend pozna danes v Sloveniji vsak, ki vsaj kanček spremlja rockovsko sceno. Gre za tri prekaljene mačke z neverjetno kilometrino na slovenski rock sceni. Skupina je po več kot dvajsetih letih čakanja svoj novi studijski album pravzaprav morala spraviti od sebe. Tudi če ne bi hotela, ga je morala. Metropolis so leta 2016 obnovili svoje koncertne aktivnosti. Leto prej je v njene vrste namreč vstopil Marko Čulajević ‘Čule’, sicer prav dobro znana figura slovenskih rock’n’roll nepridipravov The Sausages. S takšnim kitaristom na krovu sta Matjaž Hočevar ‘Hotschko’ in Anže Breskvar ‘BMD’ znova našla poln zalet in aktivirala vse strasti, ki ju od nekdaj vežejo na magijo rocka. Album Metropolis je bil tako pripravljen že pred dvema letoma. Potem je sledil dveletni ‘Covid-19 scenarij’ in z njim dveletni zamik albumskega izida.
Metropolis so od nekdaj močno navdahnjeni nad likom in delom Motörhead. Kdor je bil na njihovih koncertih prav dobro ve kako dobro jim gredo od rok tudi priredbe znamenitih klasik ene najbolj ikonskih skupin ere rocka. Ta večna obsesija z Motörhead se seveda prenaša na sam slog pisanja glasbe, pa tudi zvok oziroma produkcijo avtorskega materiala. ‘Hotschko’ je vokalno ravno dovolj posrečeno blizu, da vseskozi ‘všečno iritira’ poslušalca z asociacijami na Lemmyja. Njegov gromoglasni bas detonira in reže, kot bi bila na odru še ena kitara. Mož večkrat tolče polne kvinte in akorde s katerimi so fraze dodatno obtežene, medtem ko njegove rožljave bas linije z noto izrazitega kontrasta krušijo armirani beton. Podobno kot to velja za znameniti Lemmyjev Rickenbecker zvok. Možakar doda na bas kitari tudi solo izlet v Love Potion Nr. 5.
Čule je kitarist, ki ima mdr. v mezincu Lynyrd Skynyrd (obiskovalci The Sausages koncertov to dobro vedo). Že samo to je dovoljšen podatek, da postane takoj jasno kako vražje dober kitarist je Čule. In če vlečemo še naprej vzporednice z Motörhead tudi glede igre kitare, nas uči zgodovina, da so imeli v karieri (točneje med letoma 1977-2015) tri temeljne kitariste. Čuletu bi tako ob primerjavah in glede na to kar prikazuje v skladbah albuma “Metropolis”, pripadla dokaj posrečena asociacija na muhastega Škota Briana Robertsona. Je izjemno tehnično izpiljen in skladba, kot je ‘boogie izlet’ Bony Maronie (eden definitivnih avtorskih vrhuncev albuma), je še posebej slikovito prežeta z njegovim neustavljivim stampedom solističnih norij, ki ne le tej skladbi, pač pa vsem devetim, dodajajo tisti dodatni oktanski pogon primordialne, malodane instinktivno ustvarjene rock’n’roll narave. Trio je na tem izdelku vseskozi pri bistvu elementarnosti magije rock’n’rolla. Natanko to je tudi iskal. Zato »Metropolis« vseskozi fantastično grabi. Ne glede na asociacije z Motörhead je bistvena njegova embalaža. Odigran je z orjaškimi jajci, silovitim žarom in srčnostjo. Natanko to zadošča v tovrstni glasbeni zgodbi.
Nekaj skladb deluje, kot da bi jih Motörhead pozabili posneti in ki so čakale po »Another Perfect Day« (1983), da jih Lemmy, Philthy in Robbo spravijo na njegov naslednik pa do tega ni prišlo, saj Lemmy ni prav dolgo prenašal ‘baletnih piruet’ na takratnih Motörhead koncertih. Gre torej za tiste štiri albumske skladbe, ki so silno potentne klofute, prežete s prebitki testosterona, adrenalinske naglice in vretjem alkoholnih hlapov. Sem se uvrščajo: On The Road, Love Potion No. 5, Looking For Trouble in proti koncu albuma End Of Time. Lemmy bi ob dejanjih tria Metropolis na novi plošči gotovo privzdignil vsaj eno obrv ter s polnim odobravanjem pozdravil album.
Metropolis pa so ob vseh primerjavah z Motörhead tudi svoja štorija. Tu je porogljiva Dancing King, v kateri Hotschko znova hlastavo lovi nedolžna dekleta po zakajenih prostorih nočnih klubov. V tej skladbi imponira tudi pretkano potaknjen ‘honky tonk’ klavir, kot tudi nova briljantna solaža Čuleta nabita z erotogeno voltažo. Ob omenjeni Bony Maronie, je Dancing King še en albumski odklon, ki opozarja, da se poslušanje glasbe pri Metropolis ne začne in konča z Motörhead. Ob osmih avtorskih točkah sta tu še dve počasnejši točki. Gone To Hell in Good Night (kitarska solaža je zabeljena tudi s ‘slide’ manevri). Tudi ti dve prinašata hvaležna dinamična odklona od preostalega materiala. Glede na obči drn in strn, rešetanje in vseskozi porogljiv zalet nesvete malopridnosti treh odpadnikov rock ‘n’ rolla – kar pooseblja glavnina skladb albuma, so takšne deviacije zaželene. Trio natanko ve kako se stvarem streže, da grabi album takoj. Metropolis obvladujejo aksiom svete rock’n’roll preproščine z neverjetno spretnostjo. Skladbe grizejo in napadajo s prve. Kot grabežljive klofute prvinske rock’n’rol branže, ki v trenutku spravijo kvišku vsakogar. Vokalne linije prežete z alkoholnimi hlapi, surov in hripav a močan in potresen vokal Matjaža Hočevarja, je definitivno element, ki pritegne poslušalca v hipu. In ga drži vseskozi čvrsto ob sebi.
Album »Metropolis« je iskren album. Je živ in prijemlje organsko. Posnet po vzoru koncertnega nastopa tria v studiu. Vezi med člani tria so izredno koherentne in prepletene. Generirajo odlično zaznavanje in sporazumevanje v kreaciji zvoka in sloga, ki pooseblja album. Skupino Metropolis se obvezno posluša na koncertih. Na rep albuma je dodana še ZZ Top priredba Beer Drinkers & Hell Raisers. V (novi) brezgrajni eksekuciji. In veste zakaj je trio izbral ta komad? Ker so Hotschko, Čule in BMD natanko to o čemer priča naslov komada. Album »Metropolis« nosi pomenljiv naslov. Skupina se je s tem albumom na nek način rodila znova. Re-afirmirala svoje poslanstvo. In album je peklensko prijeten. Odlično prečisti sluhovode in požene kri po telesu. Z žgečkljivim učinkom. Vse tja do nabrekljivih delov moške intime. To je tudi elementarno poslanstvo vsakega dobrega rock’n’roll albuma v režiji pravih pesjanskih ‘mamojebcev’. In verjemite. »Metropolis« je natanko to. Po napovedih skupine se je nova Metropolis era z njim šele začela, saj obljublja trio v kratkem času nove studijske aktivnosti. Prvo dejanje je torej trio opravil kar se da prepričljivo. S pravo mačo ošabnostjo!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. On the Road
2. Dancing King
3. Love Potion No.5
4. Bony Maronie
5. Lookin’ For Trouble
6. Gone to Hell
7. End of Time
8. Good Night
9. Beer Drinkers & Hell Raisers
Zasedba:
Matjaž Hočevar ‘Hotschko’ – vokal, bas kitara
Marko Čulajević ‘Čule’ – kitara
Anže Breskvar ‘BMD’ – bobni
