Potrebujete morda nasvet o vzgoji otrok, ki si zaželijo, da bi igrali v metal skupini? Naj vas pot vodi v Medvode, kjer vam bodo vse pomisleke v hipu odpihnili starši četverice zdaj odraslih mladeničev in mladenke, ki so pred dvajsetimi leti ustanovili skupino Metalsteel, ko je število svečk na njihovi rojstnodnevni torti le za las preseglo okroglih deset. Vse ostalo je zgodovina.
Navadno na vprašanja za medije odgovarja Rok, tokrat pa smo dali besedo tisti, ki so jo fantje po samo dveh tednih bližnjega srečevanja z bobni prepričali, da se jim pridruži. Od takrat so skupaj nanizali zavidljivo število albumov, nastopov doma in tujini, predvsem pa s hvaležnostjo zbirali izkušnje, ki jih je zaznamovala metal glasba. Letos praznujejo 20 let delovanja skupine in upajo, da jim jo uspe proslaviti tako, kot je treba – z vrnitvijo na oder, kjer bodo znova zaigrali pred domačo publiko in predstavili tudi nov, že sedmi studijski album.
Da bi vsaj malo pregnali dolgčas in se spomnili starih dobrih žurov, pa so pripravili večer Metalsteel livestream show – tribute to legends, na katerem bodo v petek, 14. maja 2021, z začetkom ob 20.00, poleg njih nastopili še gostje Aleks Škofljanec (Negligence, ex Metalsteel), Mario Murgič, Jan Leščanec (SkyEye), Aleksandra Josić (King Foo), Frenk Stritar (Hangar 55) in Igor Zonta (Cowboys from hell). Poleg livestreama na FB Kluba Jedro Medvode in Radia Bob bo koncert v živo tudi v etru Radia Bob – 100 % rock: FM 87,6 MHz (Ljubljana z okolico), DAB+ 215,072 MHz, blok 10D (vsa Slovenija), spletni stream, ter mobilne aplikacije (TuneIN Radio ipd.).
Več pa v spodnjih vrsticah, Daša Trampuš, ki v Metalsteel včasih udari tudi po mizi, predvsem pa po bobnih.
RockLine: Menda se spodobi začeti na začetku, zato … Kako se spominjaš svoje pridružitve skupini? Kako so te fantje sprejeli?
Daša: Vse se je odvilo zelo hitro. Za štirinajsti rojstni dan sem dobila bobne in kmalu po tem, ko praktično nisem znala še ničesar, so 17. 3. 2002 k meni prišli Alex, Rock, Matej in Beni. Takrat smo se že veliko družili, saj smo se v Medvodah »povohali« vsi, ki smo poslušali metal glasbo. Metalsteel sem že prej zvesto spremljala in občasno tudi obiskala njihove vaje. Na eni izmed slednjih sem v šestem razredu, pri trinajstih letih tudi prvič sedla za bobne.
Na tistem obisku so me fantje popolnoma šokirali z vprašanjem, ali bi se pridružila bendu. Bobne sem imela šele dva tedna, kar pomeni, da nisem znala zaigrati še ničesar, razen osnovnega ritma, ki sem se ga naučila leto prej na njihovih vajah. (smeh)
Bila sem precej sramežljiva, zato sem podvomila v njihovo odločitev. Oni so skupaj igrali že dve leti, sama pa sem bila še čisto na začetku. In čeprav se nisem marala javno izpostavljati, je bila želja po tem, da bi poizkusila, enostavno prevelika.
Skupino je tisto poletje čakalo kar nekaj koncertov, prvič pa sem z njimi nastopila junija. To pomeni, da sem se morala v treh mesecih naučiti njihovo set listo, ki je takrat obsegala približno 35 komadov (avtorskih in priredb). Predlagali so, da bi me učil in pripravil na nastop Benijev oče Franci, ki je tudi sam odličen bobnar, in tako sva imela priprave vsak petek v naši garaži.
Za očetov rojstni dan smo naredili »predpremierni« koncert v starem moto klubu v Medvodah, da bi videla, kako je igrati pred publiko in biti na odru, ter nekako prebila tisti prvi občutek treme. Kasneje je, seveda, šlo zares in očitno sem se kar dobro izkazala. (smeh)
RockLine: Takrat ste bili vsi skoraj še otroci, so vam odrasli kaj pomagali pri preboju na sceno, kako so na vašo glasbeno pot gledali doma, so vas starši podpirali?
Daša: Seveda, brez podpore naših staršev nikakor ne bi šlo! Velikokrat se pogovarjamo o tem in se zavedamo, kakšno srečo imamo, saj so nam prav oni omogočili najlepša otroštvo in mladostništvo, ki ju brez njihove stoodstotne podpore ne bi mogli izkusiti. Čeprav so se tudi sami soočali z raznimi očitki o naši vzgoji, so nam vedno stali ob strani! Predvsem pa smo se drug od drugega veliko naučili in prav vsaka pot na koncert je bila zgodba in dogodivščina zase. (smeh)
RockLine: Ni ravno navada, da skupine vztrajajo tako dolgo, sploh v praktično enaki zasedbi. Vi zelo dobro delujete že celi dve desetletji. V čem je skrivnost?
Daša: V prvi vrsti smo bili vedno dobri prijatelji, ki nas je od začetka družila ljubezen do metal glasbe. Verjetno je skrivnost prav v tem, da smo od majhnih nog skupaj, praktično smo skupaj odrasli.
RockLine: V vsem tem času ste dali skozi ogromno, tako kot bend in kot posamezniki. Kakšen je tvoj pogled na to prehojeno pot? Kako se je skupina razvijala?
Daša: Skupina se je razvijala letom primerno. Od enajstega, kolikor so jih fantje šteli ob nastanku Metalsteel, pa do danes se to sliši tudi v glasbi in besedilih, ki so kot nekakšen »glasbeni« dnevnik naše prehojene poti in različnih obdobij. Kot že rečeno, nam je glasba omogočila in še vedno omogoča najlepše občutke in izkušnje.
RockLine: Se kdaj iskreno nasmejite ob spominih na kakšne prigode, se nakremžite ob kakšnem ‘tega nam res ni bilo treba’ spominu? Lahko kakšnega deliš z nami?
Daša: Ufff, spomini in debate o njih so redno na sporedu in seveda nastajajo tudi novi! V dvajsetih letih se je nabralo veliko tega in v določenih segmentih predstavljajo del našega vsakdana, pri načinu izražanja in »internih forah«. Vsakdo, ki je kakorkoli bil in je še del Metalsteel benda, je imel in ima svojo vlogo, svoj karakter in res je težko izpostaviti samo en spomin.
Ampak recimo … Spanja v samostanu sredi Belgije, kjer nas je deset metalcev ob štirih zjutraj pričakala nuna in nas pospremila v prostore, kjer smo spali – opremljene samostanu primerno, seveda -, ne bom nikoli pozabila. Zgodba za tem je veliko bogatejša, prostora pa, žal, premalo. (smeh)
Tisti manj prijetni spomini tudi morajo biti, a jih ni veliko. Ničesar pa ne obžalujemo, saj tudi ne bi imelo smisla.
RockLine: Na splošno so se ženske že davno uspešno zasidrale v rock/metal glasbi, a pri nas ste še vedno bolj kot ne redkost. Sploh bobnarke. Kaj je tebe poneslo na bobnarski stolček?
Daša: Bobni so me že od nekdaj privlačili in kot otrok sem velikokrat sanjarila o tem, da igram na odru z bendom. Na bobnarski stolček pa me je poneslo tisti dan v šestem razredu, na vajah Metalsteel. Takoj zatem sem doma izrazila željo, da bi igrala bobne, in v strahu prosila starša, če je možno, da bi mi jih kupila. Bila sem šokirana nad pritrdilnim odgovorom. Dobila sem jih v manj kot letu dni.
RockLine: Si morda imela kakšno vzornico, po kateri se zgleduješ?
Daša: Ne, nikogar nimam za največjo vzornico oziroma vzornika! Glasbenikov, ki jih zelo spoštujem, je ogromno, pa tudi nisem oseba, ki bi se lahko odločila samo za enega.
RockLine: Naj ne zveni seksistično, ker ni mišljeno tako, ampak … Si se kot ženska, edina v bendu, bobnarka, kadarkoli soočila z drugačnim odnosom kot do tvojih kolegov – v pozitivnem ali negativnem smislu – ali v metal glasbi prevladuje enakopravnost med spoloma?
Daša: Nikoli, res ne! Ne samo v metal glasbi, ampak tudi nasploh! Prav zato temu nikoli nisem posvečala pozornosti.
RockLine: Izstopate tudi po snemalni aktivnosti. Za seboj imate kar šest studijskih in en live album. Kako ti nastajajo, gre za nekakšen spontan izbruh ustvarjalnosti, jih skrbno načrtujete, imate porazdeljene vloge, kaj bo kdo naredil ipd.?
Daša: Zagotovo bi rekla, da gre za spontan izbruh ustvarjalnosti … Na začetku, pri prvih štirih albumih, smo bili sicer vezani na približen datum izdaje in smo zato mogoče bili bolj dosledni, saj smo imeli tudi več časa. Kasneje, ko je prišlo tudi več obveznosti, smo se morali prepustiti izrazu ’bo, ko bo’ (smeh). Sicer pa večino komadov naredita Rock in Beni, potem pa vsi skupaj ustvarimo neko celoto oziroma aranžmaje, dokončno pa vse dodelamo še v studiu. Studio je res vedno lepa izkušnja!
RockLine: Oder ste si delili s skupinami, kot so Saxon, Helloween, Steve Lukather, W.A.S.P., Iced Earth …, prodrli pa ste tudi na mednarodne odre. Kako so se ti nastopi razlikovali od domačih, ste imeli kaj treme, kako ste jih vi doživeli?
Daša: Deliti oder s tako velikimi imeni v heavy metalu, je nekaj neprecenljivega in ti občutki so najlepše, kar lahko kot glasbenik doživiš, smo pa z večino teh imen dejansko igrali v Sloveniji (Helloween, WASP, Iced Earth, Saxon …).
Spomnim se, ko smo leta 2003 igrali na Rock otočcu s Primal Fear in Apocalyptico … Navadno pred koncertom več dni nisem spala zaradi navdušenja, tistega dne pa sem zjutraj in na poti do Rock Otočca od vznemirjenja bruhala žolč in nisem vedela, ali bom lahko izpeljala koncert – ki je bil takrat, seveda, moj najpomembnejši špil v življenju. Kasneje se je na srečo vse dobro izšlo!
Zanimivo pa je, da sem bila vedno manj nervozna, ko smo igrali v tujini. Sicer je bila za nas vedno najbolj pomembna domača publika, brez katere bi bend težko obstajal!
RockLine: Leta 2009 ste združili moči z legendarnim ameriškim pevcem Jamesom Rivero (Helstar, Malice, Seven Witches). Kako ste se ’našli’, za kakšno sodelovanje gre in ali še traja?
Daša: Sodelovanje z Jamesom je prav posebno poglavje v Metalsteel zgodbi in zdi se mi, da nam je prav on še bolj razširil glasbena obzorja!
Leta 2009, ko so Helstar igrali na našem kranjskem bazenu, je James iskal zasedbo za svoj projekt Sabbath Judas Sabbath, ki ga je želel razširiti po Evropi. Takrat mu je naša prijateljica predlagala, naj se obrne na nas, in to je tudi naredil. Ko nam je Rok sporočil, da želi James z nami zastaviti evropski projekt, me je skoraj kap. Sama sem namreč celo srednjo šolo preživela ob poslušanju Helstar in nisem mogla verjeti, kako je mogoče, da se nekomu iz Texasa porodi ideja o sodelovanju z bendom iz Slovenije.
Z Jamesom smo takoj postali res dobri prijatelji, turneje z njim pa so bile vedno prave avanture! Naše sodelovanje se dejansko ni nikoli zaključilo in upamo, da bomo lahko še kdaj skupaj na odru!
RockLine: Material za nov album je posnet. Kdaj je potekalo snemanje, kje, kdo vse je sodeloval pri njem?
Daša: Snemanje je potekalo poleti 2020, v RSL studiu z Bojanom Pahljino, ki nam je bil res v veliko pomoč in je tudi koproducent albuma. Za mix in mastering je poskrbel Beni, ki se je ponovno izkazal.
Naslovnico za album je ustvaril Mark Jordan, s katerim sodelujemo že od albuma This is your revelation naprej. Design za booklet je delo Mihaele Žitko (sicer tudi bobnarke pri bendu Mist), slike pa Maxa Petača (Max Visuals). Z vsemi seveda odlično sodelujemo že nekaj let!
RockLine: Prinaša album kaj novega v primerjavi s prejšnjimi, kakšen je njegov koncept, katere teme so vas navdihnile?
Daša: To bo že naš sedmi studijski album in mislim, da smo z njim morda šli nekoliko nazaj v tisti malo bolj pristen heavy metal. Koncept oz. skupna točka glasbe in besedil so življenjske teme, s katerimi se srečujemo in se verjetno na neki točki o njih vsi sprašujemo. Najbrž je posebnost tudi ta, da smo tokrat pri določenih komadih malo bolj eksperimentirali tudi z drugimi inštrumenti.
RockLine: V enem intervjuju je Rok navdušeno povedal, da si prispevala besedilo za dve skladbi, češ da zadnjih 15 let vse piše sam. Kako to, da si se lotila pisanja in za kakšni skladbi gre? Se boš avtorsko udejstvovala tudi v prihodnje?
Daša: Res je, Rok je bil vedno pisec besedil pri Metalsteel. Ostali nekako nismo kazali zanimanja, pa je vse padlo nanj. (smeh) Sama sem sicer od majhnega kar naprej nekaj pisarila, ampak nikoli se mi ni zdelo dovolj dobro za javnost, hkrati pa mi ni uspelo napisati besedila v celoti.
Besedili, ki sem ju napisala, sta nastali čisto spontano – nisem šla zavestno v pisanje. Besede za prvo so se mi kar naprej pojavljale v mislih, predvsem po smrti našega prijatelja – kateremu smo posvetili tudi skladbo Fallen Brother, ki jo je v celoti napisal Rok – in neko jutro sem vse končno spravila tudi na papir.
Seveda se bom avtorsko udejstvovala tudi v prihodnje, če bo navdih priplaval na površje, na silo pri meni ne gre.
RockLine: Nedavno ste predstavili tretji singel s prihajajočega albuma, kakšen je odziv?
Daša: Skladbo Death = life je napisal Rok in skoraj je ne bi bilo na albumu, ker smo med njegovim ustvarjanjem nanjo čisto pozabili. (smeh) Odločitev za njeno izdajo kot tretjega singla pa je bila sprejeta s pomočjo prijateljev glasbenikov, ki smo jih vključili v proces in jih prosili za pomoč. Prejeli smo odlične odzive tako iz Slovenije, kot tudi tujine, kjer imamo večji del podpornikov predvsem v Južni Ameriki.
RockLine: Kdaj bo novi izdelek uradno zunaj in ali že lahko načrtujete njegovo promocijo?
Daša: Če ne bi bilo te situacije s korono, bi bil album verjetno že zunaj, tako pa lahko samo čakamo in upamo, da se razmere čim hitreje umirijo in bomo kmalu vsaj delno lahko spet zaživeli in ob tem seveda naredili promocijo za album. Trenutno se prilagajamo razmeram, upamo pa, da bomo album izdali septembra.
RockLine: Če nam bo letošnje leto vrnilo koncerte v živo, še ne vemo, a kljub temu … Boste obeležili 20. obletnico delovanja skupine?
Daša: Če bodo razmere dopuščale, bomo seveda dali vse od sebe, da bomo 20. obletnico lahko izpeljali v živo! Mislim, da si tega že vsi močno želimo!
RockLine: Naj bo konec v bolj šaljivem odtenku … Te fantje kaj poslušajo? Moraš kdaj tudi udariti po mizi? Je morda tudi to skrivnost dolgoletnega obstoja skupine?
Daša: Hehe, ’udarjanje po mizi’ gre pri nas kar izmenično, včasih jaz, včasih ostali!
Avtor: Nataša Fajon
Promocijske fotografije: Max Petač (Max Visuals)
Koncertna galerija: Aleš Podbrežnik (koncert Helstar & Metalsteel 21. 2. 2017, Orto bar Ljubljana – recenzija koncerta!)
