Lokacija: San Francisco / Chase Center / Združene države Amerike
Datum: petek, 17. 12. 2021 in nedelja 19. 12. 2021
Pisalo se je leto 1981. Ljubitelje hard rocka so razveseljevali albumi kot so AC/DC – For Those About to Rock, Black Sabbath – Mob Rules, Iron Maiden – Killers, Saxon – Denim & Leather in drugi… In ravno tistega usodnega leta, je danski tenisač in ljubiteljski bobnar v Los Angelesu oddal oglas, da išče glasbenike za heavy metal skupino, na katerega se je javil James Hetfield. Skupina se je uradno formirala 28. oktobra 1981.
V začetku 1982 je skupina za kompilacijo Metal Massacre 1 posnela svojo prvo skladbo ‘Hit the Lights’. Konec leta sta Ulrich in Hetfield obiskala koncert skupine Trauma, kjer ju je s svojim mojstrstvom na basu presunil Cliff Burton. Fanta sta bas virtuoza seveda hotela v svoji skupini, ta pa jima je odvrnil, da sprejme članstvo v Metallici pod pogojem, da se skupina preseli v San Francisco, kjer je marca 1983 v klubu The Stone, skupina odigrala svoj prvi koncert z Burtonom. Kmalu po tem koncertu se je skupina odločila iz skupine odsloviti Dave Mustainea, zaradi neresnosti kot posledice drogiranja in pijančevanja, njegovo mesto solo kitarista pa je zasedel Kirk Hammett iz Exodus. Klasična zasedba je bila rojena.
Hiter preskok v 2021. Topli junijski večer v Mariboru, moja malenkost s klubskimi kolegi na večerji, ko mi prične zvoniti telefon. Klic mojega prijatelja iz Norveške preko WhatsAppa. Verjetno se je zmotil? Začudeno se oglasim, on pa meni “Hej stari, bi šel z mano decembra v San Francisco na Metallico – praznovanje 40. obletnice na dveh unikatnih koncertih? Rabim vedeti takoj!”
Spomnim se samo, da sem zajecljal in se pogodil za 24 ur odloga odločitve. Je le treba naštudirati kaj bo na to rekla doma družina, pa dobiti dopust, pa ugotoviti kako je s potovanjem v ZDA v koronskih časih, dobavljivost letalskih kart in njih cena itn. Seveda, je naslednjega dne bil odgovor DA. Take ponudbe človek ne dobi ravno vsak dan. In možnosti dobiti karte za tak dogodek, katere so bile na voljo zgolj za člane Metallicinega fan cluba in to po sistemu žreba, so bile male. A kaj kmalu po tem, ko sva se že vse dogovorila, ugotoviva da trenutno (poletje 2021) imajo ZDA zaprte meje za turiste. In ko sem v glavi koncerte že popolnoma odmislil, pride sredi oktobra novica, da se z 8. novembrom, ZDA ponovno odpirajo turistom. Hitra akcija rezervacij letalskih kart in stanovanja in vse kar je še preostalo je bilo čakanje na sredo decembra in upanju, da se koronska situacija ne poslabša prehitro in privede do novih omejitev. In 16. december je končno prispel, hiter skok iz Brnika do Frankfurta nato pa še z legendarnim jumbo-jetom čez polarni krog do San Francisca.
Ko sem dospel v center San Francisca in se napotil proti apartmaju, mi je v trenutku postalo jasno, kje sem. Mesto je bilo namreč preplavljeno z majicami, puolverji, jaknami, kapami,…. Metallice. Skupina je namreč organizirala tako imenovani “MetallicA takes over San Francisco”, v sklopu katerega je bilo en kup dogajanj po celem mestu – od koncertov cover bandov, do razstav fotografij, filmskih projekcij, poizkušanj Blackened whiskeya,… Cca. 18.000 najbolj zagretih oboževalcev, pa je dodobra okupiralo to karizmatično kalifornijsko mesto.
In končno je prispel petkov večer in prvi od dveh koncertov. Le-ta se je odvijal v športni dvorani domače NBA ekipe Golden State Warriors, imenovani Chase Center. Na tisoče obiskovalcev se je zgrinjalo na trg pred dvorano vendar je preverjanje cepilnih certifikatov, varnostni pregled preko roentgenskih naprav in samo preverjane vstopnic potekalo tekoče in brez zapletov. Je pa prvi šok sledil, ko sem si želel kupiti kako majico za spomin – dve stojnici z majicami in ostalim na vsakem koncu, cca 50m narazen, in vzporedni koloni, ki sta segali praktično po celi dolžini od ene stojnice do druge. A spet, brez prerivanj ali česa podobnega, kulturno in posledično relativno hitro. Večji šok je sledil, ko je prijatelj prinesel dve pivi in pojamral, kako dragi sta bili. Ko ti Norvežan pojamra, da je drago pivo, potem veš, da je hudič vzel šalo – 18$ za 0.4L lagerja oz 20$ za IPA.
Opremljena z merchom in preDRAGOcenim pivom, sva se malo po osmi uri le odpravila proti svojim sediščom na tribuni. Med osmo in deveto sta zbrane v dvorani zabavala stand-up komik Dean Delray in DJ Lord, ki se je na DJ način lotil rockovskih hitov preteklih desetletij. Malo pred deveto pa se ugasnejo luči, tehniki pa pridni kot mravljice prično odstranjevati DJ oder in razkrijejo Larsove bobne, medtem ko kitarski tehniki še zadnjič preverijo nabor kitar. Malo po deveti se na ogromnih videoekranih, ki visijo nad odrom, prikažejo slike AC/DC, iz ozvočenja pa zadoni ‘It’s a long way to the top if you wanna rock’n’roll’. AC/DC kaj kmalu na videu zamenjajo podobe Metallice skozi vsa štiri desetletja, medtem ko publika nori na ritme avstralskih legend. Seveda, vsak pravi koncert Metallice se mora pričeti z Morriconejevo ‘Ecstasy of Gold’ in tudi ta se je. Da so šle kocine še dodatno pokonci pa je poskrbel nagovor filmskega igralca Jasona Momoe, ki je pričakovanja dvignil na 200%.
In nato bum! Začetek! Povsem na začetku s prvo skladbo Metallice nasploh – ‘Hit the Lights’. Čeprav je bilo mišljeno, da se na tribunah sedi, z gotovostjo trdim, da ga ni bilo sedeža, ki bi ga grela rit ta večer. Skupina je kronološko napredovala po svojem katalogu; sledil je album ‘Ride the Lightning’ in zelo popularna ‘Creeping Death’ ter bolj kot ne redkost ‘Trapped Under Ice’. In to je bila nekako nit večera – igranje popularnih kot tudi manj znanih ali izvajanih skladb iz bogatega repertoarja; prava poslastica za glasbene sladokusce. Tako sta iz ‘Master of Puppets’ zadonela ‘Sanatarium’, kot tudi bolj presenetljivi instrumental ‘Orion’, ‘And Justice For All’ pa sta zastopala ‘Shortest Straw’ ter ‘One’.
Na vsakih nekaj skladb, je sledil krajši video premor, v katerem so prikazovali raznorazne dogodke in posnetke oboževalcev iz celega sveta. A predahi so bili res kratki in sledil je istoimenski album, ki je bolj znan kot “the black album”. Tu se niso poslužili kakšnih bolj redkih skladb in šli v napad direktno s hitoma ‘Sad But True’ in ‘Nothing Else Matters’. Če si je skupina vzela več časa za skladbe iz svoje klasične dobe, pa so s preostnakom setliste nadaljevali precej hitreje. ‘Load’ so zastopali z ‘King Nothing’, Reload pa z še nikoli zaigranim v živo ‘Fixxxer’. Zanimivo se je skupina dotaknila tudi albuma priredb ‘Garage Inc.’, s katerega so zaigrali ‘Breadfan’ ter simfoničnega S&M, katerega je zastopal ‘No Leaf Clover’. K sreči se je skupina odločila izpustiti eksperimentalni album ‘Lulu’, a smo bili vseeno deležni ‘Frantic’ iz ne ravno bleščečega ‘St. Anger’.
Večer je skupina sklenila z izjemno izvedbo ‘The Day That Never Comes’ albuma ‘Death Magnetic’ ter ‘Spit Out The Bone’ iz še vedno aktualnega albuma ‘Hardwired … for Self-destruct’. Skupina se je nato več minut poslavljala od svojih oboževalcev, srečneže v parterju pa zasipala s stotinami trzalic.
Po doživetem v petek zvečer, so bila upravičeno pričakovanja za nedeljski koncert postavljena zelo visoko. Le-ta se je odvijal na podoben način z enako zasedbo pred koncertom, razlika je bila le v govoru, ki ga je namesto Momoe tokrat opravil Tom Morello. Metallica pa se je tokrat kronološko premikala nazaj proti začetku.
Zadnja dva albuma sta zastopali ‘Hardwired’ in ‘The End of the Line’, ‘St.Anger’ pa ‘Dirty Window’. Sledili sta presenečenji – single ‘I Disappear’, ki so ga posneli za film ‘Mission Impossible 2’ ter klasično in odlično izvedeno priredbo ‘Am I Evil?’ iz ‘Garage Inc.’, ki so jo nazadnje zaigrali ravno ob koncertu ob 30. letnici skupine.
Če so si na prvem koncertu vzeli nekoliko več časa za klasično obdobje, pa je bilo tokrat ravno obratno. ‘Reload’ sta zastopali odlična ‘The Memory Remains’, ki je razgrela glasilke celotne dvorane in pa instant uspešnica ‘Fuel’. ‘Load’ je bil prav tako zastopan z dvema skladbama – epsko ‘Bleeding Me’ in hitro “Wasting my Hate’. Črni album ponovno ni prinesel presenečenj, je pa zagrmelo z ‘Unforgiven’ in verjetno največjim hitom skupine ‘Enter Sandman’.
Čas se je počasi iztekal, za obdelati pa so bili še štrije albumi. ‘Justice’ je tokrat zagrmel v taktih ‘Harvester of Sorrow’, medtem ko je ‘Master’ zastopala kar istoimenska, verjetno najboljša skladba v zgodovini skupine. ‘Lightning’ je tokrat zaključila epska ‘Fade to Black’. Sledil je še ‘Whiplash’ in grmeči zaključek z legendarnim ‘Seek & Destroy’ in runde stoječih ovacij, ponovno stotine trzalic in zahval posameznih članov skupine. In kljub štiridesetim letom na sceni, skupina deluje še vedno izjemno uigrano, mogoče celo bolje kot kadarkoli. Če povzamem besede Larsa Ulricha: “Dolga pot je za nami, ampak mi smo šele začeli!”.
Metallica ni zgolj glasbena skupina; mirne duše lahko rečemo, da je institucija. Vpliv, ki so ga imeli na razvoj heavy metal glasbe je enormen. In ja, obisk takega dogodka ni bil poceni, a ni vse v denarju. In po dolgi koncertni suši je bil tole pravi balzam za mojo dušo. Se vidimo v San Franciscu za Abrahama!
