Zlata sredina se je tokrat izkazala za peklensko sredino, saj smo v Tolminu doživeli najbrž enega hujših vročinskih valov letošnjega poletja. A najlepše festivalsko prizorišče na svetu se lahko pohvali s Sočo, ki poskrbi za ohladitev vročih glav, številna obfestivalska dogajanja na plaži (nisem še čisto prepričan ali je jutranja joga oz. razgibavanje s plesno koreografijo na metal nekaj najbolj neumnega ali nekaj najboljšega pod soncem), širokim izborom piva v Slovenski vasi in sploh čudovito sproščenim vzdušjem. A resnično ne zavidam bendom, ki so morali stopiti v pekel Lemmy odra v popoldanski pripeki.
Domači grind buldožer Glista je imel tako precejšnjo srečo, da je nastopil na BB odru v relativnem zavetju sence krošenj dreves. Če že narava ni poskrbel še za piš vetra pa so za pravi orkan z odra poskrbeli Glista. Fantje so kljub rahlo okajenemu stanju pripravili pravi grind šus. Ta zvrst na BB odru vedno naleti na zelo dober odziv publike in tudi tokrat ni bilo nič drugače, saj se je pod odrom nabralo kar lepo število ljudi, Glista pa jim je brez usmiljenja servirala komade s prvenca Death Machinery. Tokratni koncert je bil zadnji z bobnarjem Teglo, ki je svoje delo opravil izvrstno, za ostalo četverko pa držimo pesti, da čimprej najde ustrezno zamenjavo. Disco fever!
Nadaljevanje je bilo precej bolj enolično, saj so oder zasedli katalonski black/death Atrexial, ki so lansko leto nastopili na Winterdays of Metal in že takrat dali vedeti, da so boleče očitni klon poljskih mogotcev Behemoth. Tako smo bili deležni neštetih blast beatov, rifovskega šusiranja, kvazi epskih vložkov s čistimi vokali in komadov, ki so si bili podobni kot jajce jajcu. Zato se je raje preverili temperaturo pred Lemmy odrov, ki ni bila človeška, še za nekaj stopinj pa so jo uspešno dvignili irski metalcorovci Dead Label. Žanr, ki ga preigravajo mi osebno ni ravno pisan na kožo, a Irci so dodobra razmigali vratne mišice, saj med breakdown uspešno vnašajo mastne groove elemente, ki jih precej približajo razpadlim Chimaira in Sepulturi Roots ere. Poleg energičnega vokalista, ki je prepričal z raznolikim in močnim vokalom ter nekaj razgibanih pa je najbolj presenetila drobna Claire Percival, ki je po bobnih v najhujši popoldanski pripeki mlatila brez usmiljenja.
Na BB odru je bil medtem čas za lekcijo brutalnega death metala, za kar so poskrbeli izkušeni italijanski Hour of Penance, ki so nekajkrat že nastopili v Sloveniji. Od skupine se ne pričakuje drugega kot hitre riffe, hitre pedale in blast beate z bobnarske strani ter tudi kakšen tehnično zahteven vložek. Temu primeren je bil tudi vokal kitarista Paola Pierija, ki je inštrumentalno brutalizacijo podkrepil s kruležem. Kljub uigrani ekipi se je nastop Hour of Penance zdel enoličen. Z izjemo kakšen skladbe je vse baziralo na hitrosti, kar rezultira v pomanjkanju raznolikosti. Soliden nastop, ki je pihal na dušo predvsem ljubiteljem brutalne godbe.
Medtem se je pri Lemmy odru čakalo nekaj za nežnejše death metal duše, saj je bilo moč po dolgih letih na odru spet ujeti finske melodične death/power metalce Kalmah, ki so se po petletni studijski suši med žive lani vrnili s ploščo Palo. Finci so v začetku svoje kariere dvignili kar nekaj prahu s prvim četverčkom kvalitetnih studijskih albumov (Swamplord, They Will Return, Swampsong, The Black Waltz), nato pa bolj ali manj utonili v pozabo. Kalmah so tokrat pripravili zelo solidno predstavo, ki za razliko od sonarodnjakov v melodično death metal osnovo skorajda ne vnaša tipične finske melanholije, kaj več od tega pa nismo doživeli. Publiko so na noge še najbolj dvignili komadi z »močvirskih« albumov, sicer pa so Kalmah zadovoljili nezahtevne apetite po melodičnem death metalu.
Hardcora na festivalu letos res ni manjkalo. A tokrat je šlo za malce drugačni hardcore. Na BB oder je stopil sekstet pod imenom Une Misere. Islandska skupina je predstavila udaren hardcore, ki je imel precejšnjo emocionalno noto. S tremi kitarami je skupina poskrbela, da se jih je močno slišalo. Ne gre sicer za odkrivanje tople vode, vendar skupina z bolj emocionalnim pristopom in močnim zvokom daje neko specifiko. Skupina za seboj nima veliko materiala, a vendar neki potencial je, da nastane nekaj več iz tega.
Nekaj drugačnega je čakalo na velikem odru na katerega so prvič v zgodovini festivala priletele norveške sovice Kvelertak, ki sicer niso tujka naših odrov, saj so v Ljubljani nastopili že (vsaj) dvakrat. Norvežani so lansko leto oboževalce šokirali z novico, da skupino zapušča ikonični in originalni vokalist Erlend Hjelvik. Pevec, znan po sovjem pokrivalu in zverinskem divjanju po odru zgoraj brez, je bila prava maskota benda in z veliko skepso se je sprejelo novega vokalista Ivarja Nikolaisena. A norveški black ‘n rollerji so vedeli kaj izbrati in Ivar je že po inštrumentalnem uvodu v Apenbaring dal vedeti, da je samosvoja zver, ki sicer bolj kot pijani norveški gozdar zgleda kot nekaj iz MTV-jevih resničnostih šovov, a nič ne de. Kvelertak so z eno najbolj energičnih in pozitivnih predstav festivala publiko zlahka pridobili na svojo stran in navdušili z odlično izvedbo hitov Bruane Brenn, Blodtørst, Berserkr, Mjød in zaključno himno Kvelertak, ki tudi po tem, ko so Norvežani že pomahali v slovo, kar ni in ni hotela iz ušes.
Pri Stoned Jesus se je prizorišče pod BB odrom konkretno napolnilo. V ozračju se je vohalo, da si je veliko obiskovalcev prižgalo zvitek »travce«. Verjetno ime skupine že vse pove tu. Očitno se je Stoned Jesus poplačal trud. Še pred leti je skupina igrala na Metelkovi v Gromki, sedaj pa je imela polno prizorišče pred odrom Boška Bursača. Ukrajinski trio igra precej povprečen stoner metal. Riffi se počasi razvijajo, skladbe so dolge in preden godba postane malo hitrejša, traja kar lep čas. Za sam stoner nič pretresljivega. In tudi pri Stoned Jesus je delovalo, da so mnogokrat reciklirali Black Sabbath riffe. Očitno je to formula, kateri se ni mogoče izognit. A nekaj je moglo le biti na Stoned Jesus, da so pritegnili tako veliko občinstva.
Med obiskovalci festivala je bilo, zanimivo, čutiti, da so bili ena najtežje pričakovanih skupin grški black metal mogotci Rotting Christ, sploh potem, ko so morali zamenjati sprva eno bolj zvenečih imen Metaldays 2019, kasneje odpadlega, Phila Anselma & The Illegals. Grki so svoje poslanstvo vzeli hudičevo resno, oder zasedli kot kralji in publiko za dobro uro spravili v stanje absolutnega transa. Karizmatični Sakis Tolis je že med prvim komadom, sicer nekoliko enoličnim Hallowed Be Thy Name, publiko stisnil v svojo pest iz katere je ni izpustil vse do zadnjega diha himne Non Serviam. Monolitna Sakisova silhueta je na trenutke zgledala kot znani kip Baphometa, vrhunska izvedba celotnega benda pa je ob odlični igri luči in pirotehničnih vložkih začarala do konca. Škoda le za nekoliko (pre)kratek set, ki je vseboval večinoma komade novejšega datuma z izjemo prastarega The Forest of N’Gai in zaključnega Non Serviam. Vrhunsko!
Na BB oder je medtem že stopila danska doom metal zasedba Saturnus, ki naj bi po opisu preigravali tudi sludge metal, za kar se je izkazalo, da niti malo ne drži. Skupina je pričela počasi, kot recimo kakšen funeral doom. Malce neobetavno, a sledil je zasuk. Z naslednjo skladbo se je tempo povečal, v ospredje je prišla melodična kitara, ki kar ni in ni imela predaha. Saturnus so skozi celotni koncert plavali v melanholičnih melodijah. Vse je delovalo na mestu, a prav melodičnost jih dela posebne. Vsekakor presenečenje festivala, obenem dokaz, kako pester je lahko doom/death metal. Upa se, da bo skupina kmalu izdala novi album, ker zadnji je izšel leta 2012. Saturnus si glede na nastop zaslužijo vsekakor več veljave.
Tretji dan je bil glavni oder rezerviran za Dream Theater, t.i. pionirje progresivnega metala. Skupina je letos izdala novi album Distance Over Time, ki je sodeč po kritikah mnogo boljši od polomije, imenovane The Astonishing. Logično je bil poudarek aktualnem izdelku, a pretirano dobrega repertoarja Dream Theater niso predstavili. Izpustili so celo legendarni album Images & Words. Z albuma Scenes from a Memory, ki letos obeležuje 20 let pa je bil odigran le Dance of Eternity. Dream Theater odigrajo še vedno korektno. John Petrucci pokaže v skrajšanem repertoarju malo morje vragolij. Ritem sekcija John Myung/Mike Mangini je suverena. Klaviaturist Jordan Rudess še vedno ostaja virtuoz, a pri uporabi določenih klaviatur njegov vložek kvari celotno zvočno sliko in jo dela kičasto oz. primerno za Walt Disney risanko. Kar je pri Dream Theater postalo zadnja leta izredno moteče, je vokal. James Labrie že zdavnaj ni več v pravi formi. Barva glasu reže v ušesa, visoki vokali pa so naravnost obupni. Tudi pri sami glasbi ni bili čutiti, da želijo Dream Theater pokazati kaj pretirano progresivnega. Z izborom je bolj delovalo, da skupina želi pokazati svoje tehnične spretnosti. Pri dolgih solo predelih je delovalo, da člani med seboj izvajajo jam kot na vaji. Bile so vmes tudi svetle točke, kot je skladba Lie z albuma Awake ter zaključna As I Am z albuma Train of Thought. A da bi se jih lahko umestilo med najboljše nastope festivala pa ni bilo dovolj. Da se lahko opraviči pričakovanja, bo treba Dream Theater dati priložnost na samostojnem koncertu. Konec koncev imajo za naslednje leto najavljeno turnejo, na kateri bodo odigrali celotni album Scenes from a Memory.
Po Labriejevem cviljenju so bile za zaključek tretjega dne britanske progresivne black/death metal staroste Akercocke pravi balzam za ušesa. Kultna londonska zasedba se je v zgodovino vpisala predvsem z legendarnima albumoma Choronzon in Words That Go Unspoken, Deeds That Go Undone, unikatnim pristopom do žanra, erotično satanistično tematiko in nastopanjem v pravih smokingih. Akercocke so leta 2012 prenehali z delovanjem in se pred tremi leti presenetljivo vrnili med žive v originalni postavi, povrh vsega pa lani izdali še vrhunski povratniški album Renaissance in Extremis. Kdor je pred njihovim nastopom na Metaldays gledal njihove žive nastopa se je lahko upravičeno bal o kvaliteti njihove predstave, a so Jason Mendonca in druščina sleherni dvom zatrli že v kali. Akercocke so se namreč izkazali v izjemni luči; vrhunska uigranost, zloben, glasen zvok in zverinski vokal Mendonce, ki je ultra globoke growl potegnil naravnost iz devetega kroga pekla, presenetil pa tudi z odlično izvedenimi čistimi vokali. Brez dvoma eden izmed najboljših pet nastopov letošnjega festivala, upam, da dvojec, ki je kriv za nastopajoče na BB odru Akercocke pripelje še na kakšen dvoranski koncert in da v prihodnje poskrbi še za kakšen britanski kult na Metaldays, kot so denimo Mithras. Odličen zaključek tretjega dne!
Fotografije Glista, Atrexial, Dead Label, Hour of Penance, Kalmah, Kvelertak, Rotting Christ, Dream Theater: Nina Grad
Fotografije Une Misere, Stoned Jesus, Saturnus, Dream Theater, Akercocke: Sebastijan Videc
Video: Sebastijan Videc
Besedilo Dream Theater, Hour of Penance, Une Misere, Stoned Jesus, Saturnus: Primož Novak
Besedilo Dead Label, Kalmah, Kvelertak, Rotting Christ, Glista, Atrexial, Akercocke: Rok Klemše
