V torek ni rasla le temperatura ozračja (hči planin je bila zato še toliko bolj krasna), temveč tudi temperatura na prizorišču, saj se je višalo število videnih, dobrih koncertov. Čeprav je bil, roko na srce, letošnji nabor nastopajočih sprva videti precej ubogo, pa se je kljub temu našlo kar nekaj zadev, ki se jih je splačalo preveriti.
Za začetek drugega dne smo si privoščili nekaj lahkotnega NWOTHM-a s švedskimi mladci Kairos, ki prihajajo iz Gothenburga, sicer zibelke melodičnega death metala. Švedi so dodobra razgreli zgodnje popoldne z udarnim in energičnim heavy metalom, ki sicer ni ponudil čisto nič, česar še ne bi slišali, tudi vokal Toma Hamstroma v primerjavi s sorodnimi vokalisti precej šepa, a se je bend odkupil s suvereno in našpičeno predstavo in modernejše zvenečim heavy metalom. Kairos so v dobre pol ure predstavili pravkar izdani drugi album Queen of the Hill in vratne mišice solidno ogreli za nadaljevanje dneva.
Na New Forces oder smo se zatem odpravili na kozarček ruma in nemške The Privateer, ki oživljajo zgodovinsko tradicijo nemških piratov (čutite sarkazem?). Že ime folk/power metalcev iz Freiburga jasno kaže na to, da punca in fantje preveč poslušajo Alestorm in gledajo Pirate s Karibov, saj so boleče očitno zajahali val (pun intended) popularnosti Alestorm in piratsko zvenečega klišejskega power folk metala, ki mu v živo odigrana violina simpatične violinistke ne pomaga kaj dosti. Pretežno nemška publika pod odrom je uživala, še bolj ko je bend mednje razdelil napihljive sablje in jim dovolil, da na tleh prizorišča zaveslajo. Za fene Alestorm najbrž dobro, za tiste druga pa The Privateer zvenijo prav tako zanič kot Alestorm. Eni in edini pravi metal pirati so in ostajajo Running Wild. Pika.
Kot tretja skupina so na glavni oder stopili Infected Rain. Gre za moldavijsko skupino, ki s svojim stilom spominja na Jinjer. Skupina je v zadnjih letih opozorila nase predvsem zaradi divje pevke Elene Catarge, ki s svojim glasom lahko servira brutalne krike ali prijetne melodije. Vredni pohvale so Infected Rain tudi v tem, da so dali vse od sebe v izredni vročini. Očitno ima skupina dovolj izkušenj, da je lahko izpeljala svoj nastop. V grobem Infected Rain igrajo metalcore, a zazna se tudi elemente nu metala, kar je presenetljivo, da danes še kdo poseže po tem žanru.
New Forces oder je v torek zaključila death/thrash metal mašina Esodic, izmed videnih brez dvoma eden boljših bendov tega odra. Četverka osnovana v Amanu je tekom svojega delovanja izkusila, kako je biti metalec v arabski državi in bila deležna preganjanja s strani represivnih organov, zgolj zaradi svojega videza in glasbe, ki jo je poslušala in izvajala. Tudi zato so se člani raztepli na vse konce sveta in se po več letih združili za nastop na Metaldays. Skupina je nastopila kot trio v postavi Zed Amarin (bobni), Marwan Kayyali (kitara) in John Sawicki (bas, vokal) in v dobrih štiridesetih minutah v celoti odigrala po mukah izdani prvenec Mirrors of Disgrace (2018). Čeprav so Esodic v osnovi bend z dvema kitara so tudi kot trio zveneli odlično zavoljo tekočega in lepega igranja Kayyalija, ki je lepo pokril prostor obeh kitar, tako da se je le na trenutke opazil manjko druge. Svoje sta vrhunsko opravila tudi rušilno Amarinovo bobnanje in surov vokal in rožljanje basa Johna Sawickija. Če se je v prvem odigranem komadu še slišalo malce treme in nekaj manjših napak je bend do konca set odpeljal naravnost viharno, presenetil s pestro (in ne ceneno!) zvenečimi orientalskimi vloži, Sawicki pa je spretno (čeprav klišejsko) enega izmed osrednjih komadov skupine, Jordanian Heart, preimenoval v Metal Heart in ga posvetil vsem prisotnim pod odrom, ti pa so skupini namenili nekaj moshanja in celo manjši wall of death.
V zgodovini festivala se še vsako leto najde kakšen ekskluziven nastop. Med letošnje vsekakor lahko štejemo nastop ekstremnih progresivnih metalcev Alkaloid. Skupino tvorijo izkušeni glasbeniki, ki so poprej igrali v Obscuri, Dark Fortress, Necrophagist idr. Skupina žal zaradi družinskih obveznosti ni mogla nastopiti s tretjimi kitaristom Dannyjem Tunkerjem (God Dethroned, Aborted), a kljub temu sta se kitarista Morean in Christian Muenzner znašla. Alkaloid so začeli umirjeno s skladbo Kernel Panic v stilu progresivnega rocka osemdesetih, nato je zadeva eksplodirala v death metal. Pevec Morean je tu pokazal izredne vokalne sposobnosti. Gre za odličen primer kombinacije globokega krulečega in čistega vokala. S skladbama Cthulhu in Azagthoth so Alkaloid poudarjali temačnost in morbidnost v stilu Morbid Angel. Ni še bilo tiste prave hitrosti, ki jo je moč slišati na albumu. A za to ni bilo potrebno dolgo nositi, ko je padla Alter Magnitudes, pri kateri je bobnar Hannes Grossmann blastal vsepovprek, kitarista pa sta servirala hitre neoklasične riffe. Najbolj kompleksno, kaotičnost in progresivno godbo je skupina pustila za konec, in sicer s skladbami Chaos Theory and Practice ter epsko Funeral For a Continent. Kratko, a sladko, a Alkaloid so dokazali, da jim ni para med današnjimi skupinami, katere so opisane kot progresivne.
Če prejšnji dan z Lucifer ni bilo dovolj retro rocka, je bilo možno zadovoljiti to potrebo z islandskimi The Vintage Caravan. V skupini delujejo trije mladci, ki hočejo obujati zlate čase Deep Purple, Led Zeppelin, Cream in še kakšno psihadelično rock zasedbo. Občutek nostalgije je bil pravšnji, a skladbe nimajo dovolj prepričljivosti, da bi izstopile iz povprečja. Pri The Vintage Caravan je delovalo, da so se prijeli trenda retro rocka, s katerim so izstopili Graveyard, Witchcraft, Kadavar, Rival Sons idr. Zvočno je skupina vsekakor prepričljiva, a njihove skladbe preprosto nimajo dovolj »jajc«, da bi jih lahko bolj izpostavili.
Naslednji nastopajoči na BB odru bi prej kot na Metaldays pasali na Punk Rock Holiday. Ritam Nereda so namreč srbske hc/punk/oi! staroste, ki neprekinjeno delujejo že vse od leta 1986. Iz nabora ostalih nastopajočih precej izstopajoča skupina je kljub temu v gibanje spravila kar lepo napolnjeno prizorišče in v živo prepričala.
S francosko zasedbo Rise of the Northstar so prišli na vrsto tisti, ki prisegajo na bolj udaren hardcore ali tudi crossover. Skupina je s svojim nastopom pokazala izjemen potencial, ki se je odražal predvsem z močnimi kitarami, dobrim zvokom in zelo dobro odrsko prezenco. V samem hardcoru nekaj novega izumit je zelo težko. Rise of the Northstar pa so vseeno presenetili poleg z glasbo tudi z opravami, s katerimi poveličujejo japonsko kulturo. S svojim repertoarjem so pokazali udarnost v stilu Hatebreed, agresivni hip hop vokali dajejo asociacijo na Biohazard. Skratka, zna se zgodit, da bo skupina čez par let predstavljala tudi glavno skupino na festivalih.
Domači velikani Noctiferia so imeli čast igrati ob zelo ugodnem času in uspeli pod oder privabiti kar lepo število ljudi. Kot je v zadnje času že v navadi se je skupino posvetila izključno poznejšemu obdobju ustvarjanja in igrala le komade od Slovenske Morbide dalje. Noctiferia se je tokrat predstavila v visoko kvalitetni luči, česar smo od fantov že navajeni, pozitivno pa je presenetil novi bobnar Urban Krč, ki je brez težav stopil v čevlje Matjaža Gergete in brez usmiljenja izmučil bobnarske opne. Ob izjemni igri odrskih luči je pridih eskluzivnosti dodalo dejstvo, da je Noctiferia premierno in v celoti odigrala prihajajoči album Reforma, na katerem so se lotili priredb Laibach. Te so na hitro, preoblečene v hrumenje Noctiferie, zvenele zelo zanimivo, povsem noctiferijansko se je obnesla predvsem Tanz mit Laibach, za poglobljeno mnenje pa bo potrebno poslušati album (na katerem gostujejo velika imena kot so David Vincent, Attila Csihar in Jorgen Munkeby), še bolje pa tega v živo slišati v primernejši in intimnejši dvoranski atmosferi.
Na glavni oder so v drugačne, polka ritme vabili finski humppa metalci Finntroll, ki so pod oder privabili številčno publiko. Finci so na oder prikorakali okrašeni s trolskimi ušesi, nato pa Tolmin zavili v plesne ritme finske polke. Presenetljivo je bend odigral kar precej nekoliko bolj black metalsko naravnanih komadov, sicer pa največjo eksplozijo na prizorišču povzročil s klasiko Trollhammaren. Čez vpad finskih trolov ni kaj reči, njihov nastop je bil nadvse solidne, a moje uho folk metal precej težko prebavlja in se je raje odpravilo na gotsko grozo švedskih Tribulation na BB oder. Švedska četverka je že dober znanec slovenskih odrov, nazadnje so pri nas nastopili lanskega marca s takrat še svežo ploščo Down Below, zato je bilo pričakovano, da bodo švedski mračnjaki znova odigrali koncert kot se zagre. Točno to so tudi naredili in pripravili najbrž najboljši koncert drugega dne festivala. Na roke jim je šel tako zvok, kot za atmosfero gotske groze primerna osvetljava. Na trenutke je sicer že kar nekoliko težko gledati poženščeno zviranje kitarista Jonathana Hultena, a se to hitro pozabi ob vrhunski izvedbi in gromkem vokalu vodje benda Johannesa Anderssona. Tribulation so glavnino odigranih skladb namenili še aktualnemu albumu iz katerega je prednjačil epski Nightbound z rifom, ki pod kožo zleze kot čekani Bele Lugosija, manjkala pa ni seveda niti kozmična Strange Gateways Beckon. Odlično!
Kot zadnji nastopajoči na Lemmy odru so drugi uradni dan bili najavljeni angleški Architects, ki bi morali nastopiti že pred leti, a so morali nastop odpovedati zaradi bolezni pokojnega kitarista Toma Searla. Naposled so Architects le prišli in suvereno predstavili svoje skladbe. Skupina se je lahko pohvalila z močnim zvokom, ki je posebej prišel do izraza pri breakdownih in tudi z izdelanim nastopom. Architects so predvsem pokazali, kake razsežnosti pravzaprav ima metalcore. S skladbo Naysayer vpeljejo celo kaotičen hardcore. Predvsem pa pristopajo k stvari precej tehnično, tako da se jim poznavanje ritmike ne more očitat. A po drugi strani je veliko emocionalnosti, ki se kaže z uporabo čistih vokalov pevca Sama Carterja. S svojim repertoarjem se je skupina usmerila na bolj novejše zadeve, tako da prvi albumi tu ne pridejo v poštev. Med odigranimi so bili Holy Hell, These Colors Don’t Run, Gone With the Wind, Doomsday idr. Predvsem je bilo zaznati, da skupina želi pokazati nekaj več kot le kaos in emocionalnost. Pri zadnjih izdelkih je vedno več klaviatur, kar bogati zvočno sliko in dela Architects toliko bolj pompozne. Nedvomno so se Architects izkazali, očitno se jim je trud skozi vsak leta le poplačal.
Torek se je, imenu benda primerno, zaključil na »gozdnem« BB odru, na katerega so prvič stopili norveški progresivni black metalci In the Woods… Kultna zasedba je razpadla na prelomu tisočletja in se ponovno združila leta 2014, od takrat pa izdala dva kvalitetna studijska albuma. Z zadnjega, Cease the Day, so odigrali levji delež svojega dobro uro dolgega nastopa, vmes pa se na kultni prvenec vrnili le z … In the Woods. Glede na to, da je benda v živo kar težko ujeti blizu našim koncertnim odrom se ni točno vedelo kaj pričakovati, a so Norvežani prepričali in očarali že v prvih trenutkih. Njihovega glasba je valovala med black metala surovostjo in meditativnimi »folky« momenti, zaradi številnih nepričakovanih zasukov pa glasbi In the Woods… ni težko nadeti tudi pridevnika avantgarden. Nastop Norvežanov je ponudil veliko in je bil primeren zaključek drugega dne festivala.
Fotografije Kairos, The Privateer, Esodic, Ritam Nereda, Rise of the North Star, Noctiferia, Tribulation: Nina Grad
Fotografije Infected Rain, Alkaloid, Finntroll, Architects, In the Woods: Sebastijan Videc
Video: Sebastijan Videc
Besedilo Infected Rain, The Vintage Caravan, Rise of the Northstar, Architects, Alkaloid: Primož Novak
Besedilo The Privateer, Esodic, Kairos, Ritam nereda, Noctiferia, Tribulation, Finntroll, In the Woods…: Rok Klemše
