Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: sobota, 27.07.2018
Pa je kljub petim dnem nenehne metalizacije prezgodaj prišel še zadnji dan festivala, ki se bo zaradi čudovite atmosfere, vrhunske organizacije in zelo dobrega nabora nastopajočih v zgodovino zapisal kot ena najboljših in najbolj prijetnih izvedb Metaldays do sedaj. Po zadnjih namakanjih v Soči so zgodaj popoldne na Boško Bursać vabili švicarski melodični black metalci Tyrmfar. V pol ure so ponudili dozo korektno izvedenega black metala oplemenitenega z nalezljivimi, epskimi melodijami. Kaj pretirano pretresljivega Tyrmfar niso ponudili so bili pa za miganje z glavo ob prehranjevanju z zelo okusno pico ob drugem odru čisto zadovoljivi.
V podobnih žanrskih vodah so nadaljevali belgijski Thurisaz le, da so melodiko black metala Tyrmfar zamenjali za melanholično atmosfero učinkovito ujeto v zmes death in black metala. Thurisaz so belgijski veterani, ki v skoraj nespremenjeni postavi delujejo že dobrih dvajset let in to se jim konkretno pozna tudi na odru. Uigranost, suverenost in močna izvedba zaradi katere je debela atmosfera teme in depresije še boljše prišla do izraza. Nekoliko so se sicer v primerjavi z mogočnim grobim vokalom porazgubili čisti vokali, ki so bili sicer izvedeni čisto korektno, pa vendar.
Še prestavo višje so prestavili grški thrasherji Chronosphere, ki so v Tolminu pred leti že nastopili. Od takrat so hitro utonili v pozabo, tokrat pa so pustili nekoliko boljši vtis. Prepričali so predvsem z odlično odrsko energijo, saj so na odru eksplodirali kot Tsar bomba in navdušili z zares odlično odrsko energijo, ki se je prenesla tudi na publiko. Zaradi zgodnjega popoldneva in lepega vremena je bila ta sicer bolj maloštevilna, a so hitro nastali manjši mosh in circle piti. Nekoliko manj so Chronosphere navdušili glasbeno; čez izvedbo sicer ni nikakršnih pripomb, saj so fantje uigrani, rifi so tekoči, ritem sekcija rušilna, solaže pa tipično thrashesrke, a je vse skupaj zvenelo precej izpeto in generično. Chronosphere tako niso dosegli žanrskih sorodnikov Dust Bolt, ki so BB oder prvi dan skoraj razsuli, pomagal pa jim ni niti zgrešen videz z ujemajočimi se rdečimi hlačami. Vsekakor pa jim gre v plus posvetilo svojim rojakom. V Grčiji so namreč ravno med zadnjim dnevom Metaldays divjali hudi požari, ki so zahtevali tudi smrtne žrtve, Chronosphere pa so ves denar od prodanega merchandisea namenili za pomoč žrtvam.
Zadnji dan so na glavni oder kot prvi stopili Carrion. Štirje belgijski možje iz mesta Ghent so ovili prizorišče v death metalsko mračnino, za tiste zahtevnejše celo mučnino, saj delujejo njihovi riffi precej generično in že preizkušeno. Njihov drugi album »Time To Suffer« je bil fokus nastopa, z njega je bend med drugim urezal skladbo Ginger Grind, medtem ko se ni ognil niti materiala studijskega prvenca »Revelations of the Death«, ko je zaigral komad Revelations. Bend je kompakten, dovolj trden in uigran. Odrsko so Carrion suvereni, ostri in agresivni, le nekoliko preveč predvidljivi.
Z jedko kislino nabito ozračje pa je zgrabilo »gozdni oder«, ko so nanj stopili francoski Monarch, doma iz mesta Bayonne. Bend, ki deluje od leta 2002, je uprizoril pravo 40. minutno doom metalsko orgijo in brezhibno pogrebno mašo. Bolj črno od tega skoraj ne gre. Bend se izdatno opira na izkoriščanje raznoraznih oscilacij, mikrofonij. Kup dodatnega škripanja, »okrasnega šundra« in brnenja torej! Nosijo drone karizmo, obenem pa razvijajo tudi trenutke, ki dišijo po sludgeu. Precej čudaška kombinacija. Težki in počasni riffi, absolutna hipnoza pogube. Ekscentrični ženski vokal, ki zlovešče vrešči in se neverjetno spretno podaja skozi markantno plejado najrazličnejših vokalnih vlog. Efektirano seveda! Če iščete besedo »podzemlje«, so Monarch definitivno izredno posrečena personifikacija glasbenega podtalja. Bend, ki natanko ve kaj hoče, razvija sebi lastno glasbeno podobo, ob tem pa vseskozi niza novo glasbo. V žepu imajo tako že osem studijskih albumov in številne EPje ter »deljene« mini albume. Bend, ki je torej do obisti poseben.
Na glavni oder je nato vabila atrakcija pod imenom Sisters of Suffocation, nizozemska vseženska death metal zasedba. Skupini se je letos na bobnih sicer pridružila ena manj nekoliko manj privlačna članica z XY kromosomom, sicer pa punce obvladujejo tako strune kot vokal. Prav vokal Els Prins je naravnost osupljiv, saj ženska iz svojih glasilk spravi tako ultra globok growl kot visoke krike, ki sicer znajo malenkost najedati, saj zna na trenutke zveneti kot stekla čivava. Sisters of Suffocation na posnetkih, t.j. studijskem prvencu Anthology of Curiosities (2017) delujejo zelo solidno, zato so bila tudi pričakovanja precej velika. Žal pa je bila izvedba mestoma zelo površna ali pa jo je puncam zagodel precej slab zvok, ki je pogoltnil vse kitarske rife, v ospredje pa potisnil samo brnenje basa, bas boben in Elsin vokal. Tudi zaradi njene energične predstave in dobre animacije publike je nastop Nizozemk izpadel v lepši luči kot bi sicer, s čimer se je očitno strinjala tudi publika, ki se jo je pod odrom kljub vročini nabralo kar nekaj.
Mnogo, mnogo hitreje in v aritmiji pa je srček zaigral na BB odru, kjer so HM-2 pedale na enajst navili švedski death metalci Demonical, ki so glede na prikazano obveljali celo za eno lepših presenečenj dneva. Demonical sicer v švedskem death metalu ne odkrivajo čisto nič novega (kar jim niti ni treba, saj večino benda sestavljajo člani kultnih Centinex, eni izmed falange zgodnjih predstavnik švedske death metal scene), a to kar so ponudili na Metaldays je bilo hudičevo dobro in živi dokaz tega, kako mora zveneti death metal. Demonical so nič hudega slutečo publiko brez usmiljenja pregazili kot tankovske gosenice in tako na odru kot pod njim povzročili pravo vojno. Fantje so pravzaprav ružili komad za komadom, šus za šusom, a so pri tem zaradi pestre rifaže, potresne ritem sekcije, »kerrykingovskih« tremolo solaž ter mogočnega vokala ves čas ostajali sveži in relevantni in niti za trenutek enolični ali ponavljajoči se. Švedi so kar nekje polovico svojega seta namenili predstaviti aktualnega albuma Chaos Manifesto, kar je bila kar pravilna odločitev, saj je plošča odlična in s komadi kot so Towards Greater Gods, A Void Most Obscure in Unfold Thy Darkness vsebuje ravno pravšnjo zmes kitarske krožna-žaga-brutalnosti in minimalistične, a prefinjene melodike. Eden boljših death metal koncertov Metaldays 2018.
Po Bölzer je na letošnjem festivalu nastopil še en dvojec, nemški Mantar. Skupino oz. duet sestavljata gobici (mantar v turščini namreč pomeni goba) Erinc (bobni, vokal) in Hanno (vokal, kitara) igrata pa peklensko umazan sludge, ki kljub le dvema inštrumentoma zveni polno, mogočno in glasno. Čeprav sta na odru le dva človeka zadeva niti ni bila tako dolgočasna kot se morda sliši, predvsem zaradi Hanna, ki ga je bil oder zaradi živalske energije poln, postavitev glasbenikov drug proti drugemu pa ustvari zanimivo dinamiko, ki se jo na odrih redko vidi. Mantar sta v slabi uri odigrala set visokooktanske zmesi punka in uničujočega dooma z vokali, ki so zveneli enkrat sludgersko trpeči in drugič black metalsko rezajoče, dvojec, ki za svoj največji vpliv šteje Motörhead in Melvins pa je s tema referencama popolnoma zadel njuno bit. V nasprotju s pričakovanim sta Mantar odigrala koncert, ki se je vtisnil v spomin, predvsem zaradi adrenalinskih himn kot je Era Borealis z refrenom, ki kar noče in noče iz glave (»This is death über alles / This is era borealis«).
Nizozemski Death Alley so na sceno vnesli nekaj tistega revival groova, ki je zadnja leta precej aktualen. Sami sebi pravijo, da so v glasbenem oziru »New Wave of Dutch Loudness«, sicer pa jezdijo razvratno, starokopitno ošiljeno in udarno rock’n’rollersko, pri tem pa se odločno podajajo v psihadelična prostranstva. Razvratno in nebrzdano, s to nebrzdano pozo in izvedbeno silo, pa te pahnejo v čase, ko so svoj hedonizem stresali tudi kultni MC5. Torej je nekaj alternativne konotacije, bend pa bi znal biti zanimiv tudi za takšne poslušalce, ki se kurijo na The Cult. Na odru so Death Alley hkrati tudi dovolj »odsotni«, »zadetkarski«, pri čemer se kotalijo skozi tuleče riffe, ki razvijajo všečno zvočno masivo. Zvok, ki posnema tradicijo, je generiran iz instrumentov znamk Rickenbecker ter Gibson. Glavni magnet je vokalist, ki je v igri prevzel nekaj Roberta Planta, nekaj Paula Rodgersa. Rock’n’roll psihadelija. Zaključna Supernatural Predator, ambiciozno razvlečena kompozicija na skoraj petnajst minut, z mnogoterimi razpoloženjskimi stanji, je nemara celo najbolj posrečena skladba, ki okarakterizira podobo skupine. Zlasti se je v njeni izvedbi vtisnil v spomin hipnotično psihadelični jam benda v samem izhodnem delu nastopa, kjer so fantje resno potrdili, da gre za izredno odrsko zaznavanje in izvedbeno suverenost. Bend ima zunaj dva albuma, aktualni »Superbia« je izšel lani, bend je z njega odigral komade Murder Your Dreams, The Chain, Shake the Coil, ob njih pa še starejše Black Magic Boogieland, Over Under in The Fever, vzete s studijskega prvenca »Black Magic Boogieland« (2015).
In vendar, ko smo pri »podzemlju«… Obstaja tudi vrsta porno podzemlja! Žanrsko pestrost in sam teater razvoja dogodkov zadnjega dne festivala so namreč več kot zavidljivo in kar se da korenito dvignili nemški Gut. Gre za legendaren grindcore band, ki se potika po planetu že od 1991 dalje. Kvartet z bizarnim šovom, kot to pač sodi v »biti grind« oziroma v njihov t. i. pornogrind. Maske iz lateksa, kombinirano kruljenje bobnarja in vokalista. Na odru bič, prava porno folklora. Z izjemo basista je kvartet originalen. Še pred pričetkom se je vokalist Oliver Röder nacejal z vodo, da je pripravil glasilke na ustrezno delavno temperaturo, pa tudi med nastopom, je moral nekajkrat gasiti požar v grlu. Krulež in cvilež pač zahtevata svoj davek. So pa Gut ob vsej svoji teatralni bizarnosti in morbidi po drugi plati pravzaprav sila zabavni, najmanj zavoljo svoje izrazite grotesknosti in neobičajnosti. Člani skupine so si nadeli za povrhu vsega silno zabavna imena. Vokalist Oliver je sicer »Bukkake Boy«, tu so še ostali člani nadvse »sočnih imen« in sicer: basist »Pumpgun Messiah«, bobnar »Organic Masturbator of 1000 Splatter Whores« ter kitarist »Cuntshredding Electro Jesus«.
Bržda najbolj neugodno prekrivanje se je zgodilo ravno na zadnji dan, ko je bilo treba izbrati med neworleanško black/thrash/death metal skupino Goatwhore in prav tako ameriško crossover mutantsko žurko Municipal Waste. Ker slednjih v naših koncih ni bilo že lep čas sem sam izbral slednje in ni mi bilo žal. Čeprav Municipal Waste studijsko že lep čas niso bili to kar so bili na prvih dveh albumih pa so v živo še vedno čisti šamar serviran od Toxic Avengerja. Američani so publiko navdušili še preden so prižgali ojačevalce. Huronsko navdušenje je iz publike namreč zavelo, ko so razgrnili backdrop s stripovsko risbo Trumpa, ki si je ravno odpihnil možgane in svet tako odrešil trupmizmov, ki so še hujši od bušizmov. Municipal Waste so nato pod vodstvom žurerske thrash mašine, vokalista Tonyja Foreste že s prvimi odigranimi notami prizorišče zavrteli v smrtonosni valček, ki ni ponehal vse do zaključne himne Born To Party. Ob odličnem zvoku so tako brez težav zasvetili pestra rifaža Ryana Wastea, rožljajoč bas Land Phila, bobnarsko pretepanje Davea Wittea in Forestovo lajanje. Municipal Waste so lepo stopnjevali intenziteto koncerta, navdušili predvsem z zimzelenimi komadi s Hazardous Mutation in dokazali, da »Municipal Waste is gonna fuck you up!« zares kar primerno opiše njihov koncert.
Goatwhore so bend, ki se zadnje čase relativno pogosto smuka blizu Slovenije, v Ljubljani pa je tudi že nastopal in v kolikor me moj spomin ne vara vsaj že dvakrat, to je v letih 2012 in 2014. Nadaljnje smo jih letos prestregli v Grazu pred Sepulturo, konec avgusta prihajajo znova k našim severnim sosedom, tokrat v Celovec kjer nastopajo na skupni turneji z Dying Fetus. Skratka bend, ki s preko 20 let obstoja in sedmimi studijskimi albumi v žepu ter nenehno odrsko aktivnostjo definitivno ni prišel zganjat turizma na Metaldays festival. »Kozja kurba« goji posebno, sebi lastno glasbeno mešanico black in death metala, nemalokrat pa vodijo komade dokaj elementarni, če ne kar rockerski ritmi, pa tudi riffi, ki se stikajo tudi s staro šolo thrasha, ali celo potegnejo sludgersko do rock’n’rollersko, kar zgolj potrjuje, da nosi bend v sebi zamočvirjen značaj neworleanških prostranstev. Bend je prinesel s seboj v Tolmin novi album »Vengeful Ascension« (2017), z njega med drugim zaigral naslovno skladbo, kot tudi Mankind Will Have No Mercy. Pred slednjim si je karizmatični in za dober štos vselej dobro »ošiljeni« vokalist Ben Falgoust domislil rešitve, kako spraviti publiko v še izdatnejše gibanje. Naščuval je konkretno bero občinstva, da postavi v sredino in medse napihnjeno skulpturo palme, ki je sicer »tavala« med publiko in da izpelje okrog nje circle pit. To se je tudi zgodilo, ko je bend udaril z omenjeno skladbo, ki velja za eno hitrejših skladb nove plošče in spravil publiko v strumno tekanje okrog palme. Ob koncu je bila uboga palma seveda do tal poteptana. Bend je odprl koncert s starejšo skladbo The Alchemy of the Black Sun, pristavil h koncertni izvedbi še elementarnejšo in z oktanskim gorenjem prelito Baring Teeth For Revolt, medtem ko je svojo afiniteto do black metalskega mračnjaštva izrazil z izvedbo skladbe Collapse In Eternal World. Kot celota so Goatwhore izredno složna in neverjetno ubrana ekipa. Izvrsten growl Bena, strupeni, domiselni in raznoliki riffi Sammyja ter izredno razgibana ritem sekcija Zacka in Jamesa. Da. Kvartet, ki še zdaleč ne potrebuje dveh kitar. Svojevrstna izkušnja in znova izredno dobra predstava. Vprašanje je, če bend, glede koncertnih nastopov, sploh kdaj prejme kakšno grajo!
Cannibal Corpse so legende death metala. To je pravzaprav prvi in edini bend festivala, ki je s svojim šundrom in deathmetalskim bogokletstvom, s katerim je v Tolminu brezbrižno hlastal in hrustal, ko je žrl živa telesa, tako uspešno izzival nebesne pojave, da je pričelo med njihovim nastopom deževati. Vreme se je namreč cel teden festivala izredno dobro držalo. Do nastopa »Corpsegrinderja« ter njegove tovarišije. A je prijetno kapljalo in ohlajalo sicer ekstremno razkurjeno prizorišče ter ob tem oborilo krepke salve prahu, ki so jih pred tem dvignili v nebo Municipal Waste. Old school! Do kosti. Odlična atmosfera. Bend je v celokupnem seštevku popravil vtis, ki so ga Cannibal Corpse, ob nekoliko rezerviranem oziroma medlem nastopu zapustili pred dvema letoma v Kinu Šiška. Kitarski dvojec je briljiral tako v izrednem odmerku brutalno nazobčanih, nižje uglašenih rifih, izredni skladnosti in preciznosti zaigranih prehodnih pasaž, kot tudi v »veseloigri« solo izletov sicer izvrstnega Pata O’Briena. Setlista je bila pričakovana. Predstavitev novega albuma, plus zimzeleni. Publiko so Cannibal Corpse pričeli odirati iz kož z zaporednim trojčkom novih skladb vzetih iz lani izdanega »Red Before Black« in sicer: Code Of Slashers (uvodna točka), Only One Will Die ter naslovno Red Before Black. V prvi polovici enournega nastopa so izvedli še četrto novo skladbo Scavenger Consuming Death. Druga polovica je nizala same klasike skupine, med katerimi je bend zaigral pričakovane Kill or Become, A Skull Full of Maggots, I Cum Blood, Make Them Suffer ter sklenil koncert povsem vratolomno, z »železno poroženelima« klasičnima favoritoma Stripped, Raped and Strangled ter Hammer Smashed Face. Znameniti George Fisher je učinkovito vetril oder s svojo znamenito masažo vratnih vretenc, ko je z rokama oprt na kolena (in občasno z nogo na monitorju), vzbujal asociacijo vetrne elektrarne (seveda ekstremno pospešene rotacije elis). Bend nastopa ogromno. Vseskozi. Rutine in izkušenj mu ne manjka. In to se je čutilo med nastopom. Je pa nekaj. Stara šola. Izrazno ter v oziru nadgradnje tehnične kompleksnosti (tu je zlasti v ritem sekciji, še dovolj prostora), se očitno tudi v prihodnje ne bodo več kaj dosti premaknili. Kreativnih premikov torej ne bomo pričakali in to kar slišiš pri Corpsih, to pač tudi vidiš in dobiš na odru. Konstanta, ki v zadnjih letih, zavoljo klasičnih let svojega delovanja in glasbenih inovacij, pač učinkovito zadržuje svoj častitljiv in cenjen staž na mednarodnem prizorišču ekstremnega metala.
Medtem, ko so na glavnem odru brutalizirali Cannibal Corpse se je nad Metaldays ravno spustil mrak, deležni pa smo bili edine pol ure dežja v celem tednu. Atmosfera je bila tako naravnost idealna, da BB oder zasede nemški King Diamond »worship« Attic. Če iščete v glasbi zgolj popolno originalnost se od Attic raje obrnite, če pa obožujete klasični heavy metal z vreščečimi vokali, orglami in grozljivimi, okultnimi, satanističnimi temami potem boste žolč kot Regan v Exorcistu bruhali kar sami od sebe. Kam kozel taco moli, je kazal že oder, ki so ga Attic odeli v sveče in samostansko izgledajoče ograje. Attic so v svoj klošter, kjer se nune še bolj zabavajo povabili z naslovnim rušilcem aktualnega albuma Sanctimonious, v corpse paint odeti vokalist Maister Cagliosto pa je že na samem začetku bobniče razparal z nečloveškimi falzetnimi kriki. Attic so takoj, pa čeprav je bilo prizorišče kar nekoliko osamelo, osvojili z vrhunskimi rifi, ubijalskimi solažami in vrhunskimi refreni. Žal je nastop Attic precej pokvaril slab zvok in kitarist, ki je imel očitno nekoliko slab dan, saj si je privoščil fuš ali dva. A so se Nemci le nekoliko odkupili, ko so svoj nastop zaključili s posvetilom pokojni legendi Warrelu Daneu (cmok v grlu) s korektno odigrano Sanctuary klasiko I Died For My Sins. S King Diamond vokali je zvenela sicer nekoliko čudno, a nič ne de, Attic so pokazali, kako se zabavajo nune, zamerim pa jim le, da niso odigrali najboljšega komada s Sanctimonious, Die Englemacherin.
Ko se je letošnji festival polagoma vzpenjal proti svojemu vrhuncu, sklepnim dejanjem in zaključku ter je na nebu mesec polagoma pridobival krvave barvne odtenke, so na oder krenili nizozemski simfonični power metalci Epica. Ti so naleteli na odličen obisk in v uro dolgem nastopu enkrat več potrdili, kako odlični so, ko gre za odrske nastope. Za uvod so se lotili kar predstavitve svojega zadnjega studijskega albuma »The Holographic Principle« (2016) ter odprli koncert s skladbo Edge of the Blade. Koncert spremlja izredna odrska dinamika skupine, ki med nastopom nikakor ne popušča. V središču vseh pozornosti se seveda nahaja izjemna mezzosopranistka Simone Simons, ki je znova prevzemala s svojimi vokalnimi čarodejstvi ter čutno pretanjenostjo. Preostali člani skupine so vseskozi menjali svoje pozicije s tekanjem z leve na desno itn… Pri vsem tem je znova glavnino pozornosti prevzel Coen Janssen na klaviaturah. Ne le, da je med koncertom preprijel v roko nekaj zanimivih kosov svojega instrumentarija, pač pa jih je za bobnarsko utrdbo bobnarja Ariëna van Weesenbeeka med koncertom dobesedno prevažal sem in tja ter se z njimi vred sukal. Člani so podžigali publiko tudi tako, da so se nekajkrat spravili z odra v foto pit in se rokovali s publiko prednjih vrst. Epsko bombastični drama šov teater je znova preverjeno vžigal. Ob vseh dodatnih odrskih kulisah in silno vnetem pristopu, so Epica delovali neverjetno angažirano in poletno. Izmed novih je bend zaigral še komad Beyond the Matrix, sicer pa koncertni repertoar, kar se diskografskega kataloga tiče, kar posrečeno uravnotežil, pri čemer ni manjkala Sancta Terra s kultnega »The Divine Conspiracy« (2007). Iz predhodnega albuma »The Quantum Enigma« je bend odigral Unchain Utopia ter The Essence Of Silence, prostor pa so na set listi našle še Storm the Sorrow (album »Requiem for the Indifferent«), na sredini zaigrana Cry for the Moon s studijskega prvenca »The Phantom Agony«, kar se je dobro vezalo na porajajoči se krvavi lunin mrk ter sklepna Consign to Oblivion, vzeta z drugega in istoimenskega studijskega albuma. Epica so preprosto preveč izkušeni, da bi lahko med nastopom ustrelili mimo. Bomba s Simone Simons na vrhu sadne kupe.
Za zadnji udar čistokrvnega black metala na Metaldays 2018 so poskrbeli kultni nemški black metalci Darkened Nocturn Slaughtercult, ki jih, kot edina še originalna članica, vodi pevka in kitaristka Onielar. To pa je bila pravzaprav tudi edina zanimiva stvar na bendu, ki igra popolnoma klasičen black metal, ki v ničemer ne odstopa od strogih smernic žanra in tudi zaradi tega hitro postane nekoliko enoličen. K temu tečen, kašljajoč Onielarin vokal ne pripomore kaj dosti, je pa res, da je bil bend zaradi njene pojave nekakšne pošastne krvave neveste, vizualno zelo privlačen.
Lunin mrk je krenil v svoj zenit, luna je krvavela vse bolj in bolj, pod njo je bil jasno viden tudi krvavi Mars. No, na odru pa so stali finski Children of Bodom, ki so si nadeli ime po nič manj krvavem dogodku. Nosilci zadnjega dne festivala torej, ki so tako izvedli na Lemmy odru sklepno dejanje. Bend, ki v letošnjem letu obhaja že krepostnih 25 let delovanja, je priredil šov z izvrstno set listo v kateri so dominirale klasike vzete z najbolj cenjenih albumov zgodnejše ere delovanja. Divji poveljnik skupine Alexi Laiho, sicer tršat in droben kakor je, še vedno daje videz porednega pobalinskega dečka. In ostaja neverjeten. Ne le v sami interpretaciji, ki v igri kitare prekipeva od perfekcionizma. Neverjetno, kako izpopolnjen glasbenik je Laiho. Še vedno mu njegov vokalni growl izredno dobro služi, kitaro igra več kot fantastično. Ko ga gledaš se čudiš, kako to da ob kombiniranju z vokalom ter ekstremno hitri izvedbi (soliranje, pasaže), ne zgreši niti enega samcatega tona, niti note. Vražje solo točke in občasno vključevanje v ognjevito navezo z izjemnim klaviaturistom Janne Wirmanom, je znova jemala sapo. Klasično šolana glasbenika, ki razvijata v neoklasičnih, to je baročno okrancljanih figureskah, peklensko hitrost. Pri tem je tudi novi kitarist Daniel Freyberg prav tako dobil priložnost, da se vključi v eni izmed pasaž v »trojno« harmoniziranje in tako opozori na svoj talent, čeprav je jasno, da mora v dani situaciji pač zavzemati podrejeni položaj. Le koliko neoklasičnih vložkov nameravata še vtkati v kompozicije Laiho in Wirman? Bend pa igra na odrih že tako hitro zasnovane skladbe še hitreje. Noro zaznavanje obeh glasbenikov. Kemija med njima polnokrvno teče. Ob vsej tej hitrosti nikakor ne gre preskočiti bobnarja Jaske Raatikainena, brez katerega česa takšnega Children of Bodom na odru še zdaleč ne bi udejanjali. Children of Bodom delujejo kot celota, neprebojno. Uvodni del koncerta je pripadel kar trojčku albuma »Are You Dead Yet?« (naslovna skladba, In Your Face, Living Dead Beat), v nadaljevanju so izvedli še I Worship Chaos ter Blooddrunk, potem pa je do konca koncerta sledil vrtiljak s skladbami albumov »Hate Crew Deathroll« (Angels Don’t Kill, Hate Crew Deathroll, Needled 24/7), »Hatebreeder« (Bed of Razors, Downfall, Towards Dead End, Warheart) in »Follow the Reaper« (Bodom After Midnight, Everytime I Die, Follow the Reaper, Hate Me!).
V prvem delu koncerta je med enim izmed Wirmanovih uvodnih vložkov prišlo do mikrofonije in Laiho je v tistem trenutku prav jezno zalučal trzalico ob tla, besno pljunil predse ter vidno izgubil živce: »What the fuck is going on…!?!?«, potem pa strumno odkrevsal v zakulisje pogledat, kaj za vraga se dogaja ter nakuril svojega kitarskega tehnika. Ne dolgo za tem se je pomirjeno vrnil, koncert se je uspešno nadaljeval. Hatecrew Deathroll je zaključila regularni del koncerta, bend pa se je vrnil za dodatek in spravil koncertno atmosfero do vrelišča s kultnima Bodom After Midnight ter Towards Dead End. Laiho in kompanija ostajajo neverjetni. S takšno izvrstno set listo in vso zagrizenostjo s katero so vskočili na prizorišče, jim ni bilo težko pokoriti glavnega festivalskega odra. Ljudem se je bliskalo in vsa festivalska folklora, ki sicer pooseblja Metaldays, je tako še zadnjič polno zasijala v Tolminu.
Za čisto zadnje slovo od Metaldays 2018 so poskrbeli irski veterani Primordial in kakšno slovo je to bilo! Priznam, glede na lanskoletni izjemni zaključek s hudičevo dobrimi Death Angel sem bil skeptičen, če bo Primordial uspelo kaj podobnega. Njihova glasba je za povprečnega poslušalca le nekoliko bolj zahtevna kot, sicer vrhunski, thrash Death Angel. Kako sem vesel, da sem se motil. Irci so namreč zaključek leta 2017 z Death Angel vsaj dosegli. Verjetno največji irski metalski izvozni produkt je na Metaldays že nastopil, a v precej neugodnih svetlih trenutkih dneva, v katerih niso prišli povsem do izraza. Tokrat sta bila noč in BB oder povsem njihova in Primordial so prikazal njihov najboljši koncert, kar sem jih do sedaj uspel videti. Irci so v Tolmin tokrat prispeli z novim albumom, Exile Amongst the Ruins in lepo napolnjeno prizorišče pogumno pozdravili kar z devet minutnim uvodnim komadom album Nail Their Tounges. Jezikov nam ravno niso pribili se je pa ob izjemni izvedbi čeljusti skoraj pobiralo s tal. Zvok kot iz škatlice je omogočil, da so na plano lepo prišla unikatna akordna zaporedja keltsko navdahnjenih kitarskih potez dvojca MacUiliam/O’Flinn, vso pozornost pa je znova ukradel energični in karizmatični Alan Nemtheanga, ki je navdušil z izredno vokalno predstavo med katero je izustil celo nekaj krikov, ki so ponesli celo tja nazaj na black metalske začetke z Imrama in A Journey’s End. Primordial so ob nepozabnih No Grave Deep Enough, Gods to the Godless, »disko« poskočnici To Hell or the Hangman, pa zaključnih The Coffin Ships in vsakič jebeno epski himni propadu imperijev Empire Falls, zveneli naravnost magično in katarzično in bili tako popoln zaključen pravzaprav popolnega tedna. Slovo s himnično Heathen Tribes je tako prišlo še prehitro.
Če torej pod celim tednom potegnemo črto. 5 dni (plus še dva ogrevalna) in približno 150 bendov na treh odrih. Izredna srečna z vremenom, ki skoraj ne bilo moglo biti bolj idealno. Odlična organizacija. Vse skupaj je pripeljalo do seštevka, da je bil Metaldays 2018 morda celo najboljši izmed vseh do sedaj. Celotno ekipo Metaldays gre pohvaliti najprej zaradi ekoloških prizadevanj zaradi katerih je festival eden najčistejših daleč naokoli. Prostovoljci so namreč nenehno, pridno kot mravljice, pobirali smeti, poskrbljeno pa je bilo tudi za to, da so bila prenosna stranišča praktično ves čas čista in opremljena s toaletnim papirjem. Za slovenske žepe nekoliko zmotijo visoke cene jedače in pijače, a tako je tudi na festivalih izza naših mej. Primerjava s Češko pač ni na mestu, če koga srbijo prsti, hehe. So bili pa jumbo 0,75 litrski cocktaili, kljub visoki ceni, čista zmaga. Pohvaliti gre tudi kulinarični izbor, predvsem pestrost hrane v slovenski vasi, odlična pa je bila predvsem pica na prizorišču Boško Bursać odra. Ko smo že pri tem odru, velika hvala leti na izjemno kvaliteten izbor nastopajočih na tem odru, kjer se je dalo tudi v zelo zgodnjih popoldanskih urah slišati marsikaj zanimivega, česar prejšnje leta nismo bili tako vajeni. Osebno pozdravljam tudi New Forces oder, bi pa bil dobrodošel zamik časovnice, da ne bi prihajalo do nerodnih prekrivanj z drugima dvema odroma. Svoje so letos povečini izvrstno oddelali tudi tonski mojstri, saj so bili večinoma bendi zvočno optimalni. Mnogo, mnogo boljše je bilo letos, v primerjavi z lanskim, celo festivalsko pivo Painkiller. Naj se obregnem še ob številne šeme in napihljive samoroge, flaminge in vem kaj še vse, ob katerih »true« metalci viha(j)(m)o nosove. Kaj hočemo, gre pač za metalske počitnice, kjer si ljudje dajo duška in nikogar ne motijo. Kar naj veslajo na Alestorm na velikem odru, me vsaj ne motijo, ko sem grim in kvlt pod BB odrom, hehe. Ja, se torej vsekakor vidimo na Metaldays 2019 za katerega so že potrjeni Dimmu Borgir, Hypocrisy, Soilwork, Korpiklaani, Rise of the Northstar, Impaled Nazarene, Gaahl’s Wyrd, Alkaloid in Dornenreich.
Nina Grad (foto): Tyrmfar, Chronosphere, Sisters of Suffocation, Demonical, Gut, Cannibal Corpse, Municipal Waste, Darkened Nocturn Slaughtercult
Sebastijan Videc (foto): Carrion, Death Alley, Monarch, Mantar, Attic, Epica, Children of Bodom, Primordial
Jure Olaj – fotografije iz zraka
Sebastijan Videc: video
Rok Klemše (besedilo): Tyrmfar, Thurisaz, Chronosphere, Sisters of Suffocation, Demonical, Mantar, Municipal Waste, Attic, Darkened Nocturn Slaughtercult, Primordial
Aleš Podbrežnik (besedilo): Carrion, Monarch, Death Alley, Gut, Goatwhore, Cannibal Corpse, Epica, Children of Bodom
