Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 24.07.2017
Prvi uradni dan Metaldays 2017 smo pozdravili z domačimi Hellcrawler, ki so na novo poimenovanem Boško Bursać odru (v čast lani umrlemu legendarnemu tonskemu mojstru) zarohneli s švedsko zvenečimi HM-2 kitarami našpičenimi na 11. Goričani so v dobri luči predstavili oba studijska izdelka in publiko pahnili v postapokaliptični svet, ki mu vladajo nemrtvi lačni človeškega mesa in jukeboxu iz katerih rohni odličen black/crust/death’n’roll.
Kmalu zatem pa je Tolminu prizaneslo še drugo hujše neurje dneva, ki je z Lemmy odra odplaknilo irske folk metalce Na Cruithne, a so bili ozračju mnogo bolj primerni tako ali tako britanski The Crawling na drugem odru, ki so že tako moreče vzdušje uspešno še bolj zamorili s konkretnim udarom death/doom metala. Ta je predvsem v počasnejših delih in zaradi vokala, ki je spomnil na Aarona Stainthorpea, The Crawling precej približal rojakom My Dying Bride. Kar seveda ne more biti slabo. The Crawling so tako v dobri luči predstavili svoj letos izdani prvenec Anatomy of Loss in nase opozorili ravno toliko, da se bo nanje splačalo biti pozoren.
Kot že omenjeno, bi morala dejanja na prizorišču glavnega odra ravno dobro zaživeti, ko so se nanj povzpeli irski folk metalci Na Cruithne doma iz mesta Galway. Mešani, se pravi moško ženski sekstet, opremljen z bouzukijem in piščaljo, je ravno dobro pričel razgaljati esenco svoje glasbene vizije ter kreativnosti, ki je mešanica ekstremnih glasbenih zvrst (back metal) v katere vpenjajo elemente tradicionalne škotske, irske pa tudi bretonske glasbe, ko se je utrgal oblak in je neusmiljeno pljusknilo po prizorišču festivala. Ljudje so se množično razbežali in razkropili, bend pa jo je nič manj vedro in naglo ucvrl z odra. Ta je tako znova oživel šele ob deveti uri zvečer, ko so nanj stopili Iced Earth. Kdor je ljubitelje kožuhovine z Irske tokrat vzel resno in si želel ogledati polnokrvni nastop, pa mu je načrte sfižilo vreme, bo moral poiskati za to drugo priložnost, tisti, ki pa ste skupino v družbi zanimivih Mongolcev Nine Treasures ter slovenskih upov Halcyon Era nemara ujeli v Orto baru sredi letošnjega junija, pa so v tem našli nemara vsaj kanček tolažbe.
Hudo neurje žal ni prizaneslo niti drugim nastopajočim na velikemu odru, saj so bili po že pred tem odpadli Xandriiveliki osmoljenci tudi finski thrasherji Lost Society, katerih nastop je bil odpovedan, z velikega odra pa so bili na drugega prestavljeni japonski heavy metal veterani Loudness.
K sreči se je vreme za silo umirilo pred nastopom novopečene nizozemske senzacije Dool, ki jo med drugim sestavlja nekdanja The Devil’s Blood ritem sekcija Micha Haring (bobni) in Job van de Zande (bas), Gold kitarist Nick Polak, poveljuje pa ji karizmatična vokalistka in kitaristka Ryanne von Dorst. Dool nekako logično nadaljujejo zgodbo The Devil’s Blood, ki so propadli po samomoru idejnega vodje Selima Lemouchija, a v svoji glasbi morda še bolj spretno mešajo vplive hard rocka, heavy metala, popa in psihadelije, vse skupaj spretno zavito v nihilistično atmosfero black metala. Tako hudičevo dobre energije kot so je od sebe dali Dool na odru nisem videl že lep čas in Ryanne je s svojim »au naturelle« androgenim videzom (punca pač ne mara depilacije, jebi ga) resnično odlična vodja in vokalistka. Dool so odigrali večji del svojega prvenca Here Now, There Then, žal pa se je ravno sredi njihovega nastopa, med katarzičnim Oweynagat, nebo spet apokaliptično odprlo in dodobra namočilo publiko pod odrom. Je pa očiščevalna narava vode vsemu skupaj dala še večjo težo.
Drugi oder so v nadaljevanju zavojevali grški thrash metal revitalisti Suicidal Angels doma iz nič manj grških Aten. Bend je v lanskem letu izdal aktualni studijski album »Division of Blood« in temu primerno podredil tudi repertoar, v katerem je bil poudarek na preigravanju novih skladb. Pri Suicidal Angels ni slepomišenja. Dobiš natanko to kar vidiš. In skozi leta ne odstopajo mnogo od svoje začrtane glasbene usmeritve. V njihovih kompozicijah se izdatno čuti vpliv thrash metal titanov Slayer. In bend je udaril na plano s kar tremi skladbami albuma »Divison Of Blood«, ki so jih zaigrali zapovrstjo. Začenši v svojem slogu. Uničujoče in brezkompromisno. »Samomorilsko«. Capitals Of War, Divison of Blood in Image of the Serpent so se kotalili druga za drugo, medtem pa so obiskovalci hitro našli premnogo simpatij z agresijo in bljuvanjem ognja, ki je prihajalo z odra ter tako soustvarili izredno kemično interakcijo s sicer skrajno podivjano skupino. Edino kar moti pri Suicidal Angels je štorasta raba Angleščine in na trenutke kronična doza generičnosti, ki občasno zaveje iz njihovih kitarskih fraz. Bend je na odru predstavil tudi novega kitarista Gusa Draxxa, ki je v lanskem letu zamenjal Chrisa Tsitsisa. Suicidal Angels so sicer izredno dobro uigrana skupina. Več kot očitno je, da redno nastopa na odrih Evrope in sveta. Če ni vključena v turnejski paket s po več skupin, se pojavlja redno na poletnih evropskih festivalih. Natrpan urnik velikih garačev iz vrst grškega thrash metal revitalizma torej. Bend je v štiridesetih minutah »veseloigre« natresel še Beggar of Scorn, Bleeding Holocaust, Reborn in Violence, Bloodbath, Mooshing Crew ter Apokathilosis.
Kultni ameriški black oz. kot si pravijo sami »mythological occult« metalci Absu so bili velik »dolžnik« slovenske publike. Pred dobrega pol leta so namreč, pa ne po svoji krivdi, v Šiški odigrali vsega pol urice na samem koncu že tako dolgega večera. Bržda so tudi zaradi tega tokrat od sebe dali zares vse. Legendarni Proscriptor McGovern je po bobnih spet tolkel kot Animal iz mupetkov ob tem pa še renčal in kričal kot stekla lisica. Še mnogo bolje vse skupaj izpade, ko Proscriptorja za bobni zamenja roadie in se bobnar prelevi v frontmena odetega v rdeč plašček s kožuščkom ter, med prej omenjenim renčanjem seveda, izvaja najbolj kul plesne gibe, kretnje in grimase v black metalu, ki jim parira morda le še Abbath. Teksaška trojica sicer na odru deluje kot dobro naoljena mašina in upam, da njihova vnovična koncertna aktivacija pomeni, da bo album Abzu, star že šest let, kmalu dobil svojega naslednika.
Zaradi premešanega urnika so bili za Absu vrinjeni Loudness, sam sem se odločil, da si v celoti raje ogledam Iced Earth, že prave veterane tolminskega festivala. Legendarni Američani so na oder stopili z akademsko zamudo in publiko pozdravili z novotarijo s pravkar izdane studijske plošče Incorruptible, odo vikinških hordam Great Heathen Army, ki se je v živo obnesla bolje kot na albumu. Žal pa je bil vse od prvega pa do zadnjega komada zvok obupen, kar pa gre najbrž pripisati tehničnih težavam z opremo zaradi obilice dežja. Zvok se je iz komada v komad sicer boljšal, a je bil odločno prepotiho, slabo ozvočeni pa so bili na trenutke tudi posamični inštrumenti. Iced Earth se sicer niso dali kaj prida motiti in so pravzaprav z izjemno setlisto pripravili eno lepših presenečenj festivala. Natresli so namreč kup nepričakovanih klasik, začenši z Burning Times, skoraj polovico odigrane kultne plošče The Dark Saga (Dark Saga, I Died For You, Vengeance Is Mine in zaključni ep The Hunter) ter se z vrhunskim Pure Evil vrnili celo na Night of the Stormrider. Ves čas je, kljub slabemu zvoku, z odlično vokalno formo navduševal izven serijski Stu Block, Schafferjeva desnica je bila zanesljiva kot vedno, Jake Dreyer je solaže izvedel nadvse zanesljivo (preverite njegov matični bend Witherfall!), za bobni pa je bilo čudovito po daljšem času spet videti Brenta Smedleya. Kolena so se znova zašibila ob vedno čudoviti Watching Over Me, bend pa se je poslovil z nepozabno The Hunter. Edina slabost Iced Earth špila poleg slabega zvoka? Žal za kakšnih petnajst minut skrajšan set.
Legende japonskega hard rocka Loudness bi morali zaigrati na glavnem odru malo preko pete popoldan. A so jih zavoljo hude nevihte prestavili na drugi oder, čas ki je ostal na razpolago pa izkoristili za to, da na glavnem odru do potankosti pripravijo vse potrebno za nastop Iced Earth. Nastop Loudness se je tako zamaknil na pol deseto zvečer, nastop pa se je posledično prekrival z nastopom Iced Earth. Ti šment. in Tokrat je bilo treba žrtvovati dve tretjini ogleda izvrstnih ameriških heavy metalcev, saj je vprašanje, če bomo Loudness sploh lahko še kdaj videli širom Evrope, kaj šele na odrih Slovenije .Torej je nastop Loudness obveljal za eno prvovrstnih atrakcij letošnje izdaje tolminskega Metaldays festivala, reč torej, ki se je nikakor ni smelo zamuditi. Nasploh pa ne, v kolikor ste mahnjeni na staro šolo. Ob uvodnih težavah, ko je kitaristu Akiri Takasakiju crknil jack na kitari, se je bend le sestavil skupaj in pričel s koncertom pet minut kasneje..V Loudness so danes trije originalni člani, ki sobivajo skupaj že od leta 1981, ko je bila skupina ustanovljena,. Poleg izjemnega kitarskega virtuoza Akire Takaskija, sta to še vokalist Minoru Niihara in basist Masayoshi Yamashita, medtem ko igra bobne Masayuki Suzuki, ki je leta 2009 nadomestil v ekipi pokojnega (in originalnega bobnarja) Munetaka Higuchija. Z izjemo na trenutke preglasne kitare, lahko nastop skupine ocenimo z besedo izvrstno. Res je, da Minoru ne premore takšne eksplozivnosti na vokalu kot nekoč, pa vseeno. S svojim specifičnim vokalnim pristopom, kjer pač vzameš v zakup, da večkrat ni jasno kaj v angleščini Minoru pravzaprav prepeva (a to je problem vseh japonskih zasedb, ko se lotevajo angleških verzov), se je možakar več, kot suvereno držal skozi minutažo nastopa. Bend je udaril po pričakovanju s klasiko Crazy Nights s kultnega »Thunder in the East« albuma in ostal pri omenjenem albumu še za naslednje dve skladbi ter tako nanizal uvodoma še Like Hell ter Heavy Chains. Loudness so v karieri izdali zadnji studijski album pred tremi leti. Naslovljen kot »The Sun Will Rise Again«, je tako skupno že 26. studijski album v njihovi dolgoživi karieri. Bend je s tega album predstavil v drugi polovici koncerta naslovno skladbo izredno spevnega in vžigajočega refrenskega napeva. Loudness so med koncertom sevali vedro razpoloženje in bili deležni konkretne podpore s strani publike, obenem pa se v vsej svoji (že kar pregovorni japonski) skromnosti ter vljudnosti, že kar pretirano zahvaljeval množici, ki jih je bodrila med nastopom. Takasaki ostaja mojster brez primere. Izjemen virtuoz. Neverjetne tehnike, ultrasonične hitrosti, pravi mali japonski Malmsteen, poln kitarskega neoklasicizma. Igranje kitare, ki jemlje sapo in dih. Glasba pa dolguje seveda navdihovanju nad Rainbow. Bend je sklenil koncert po pričakovanju s »Hurricane« klasiko S.D.I. nanizal pa še skladbe In the Mirror, Rock Shock ter Crazy Doctor. Nastop je bil intenziven, poln emocij. Legend japonskega hard rocka ne gledaš vsak dan! Bomba, nevihta, strela in še kaj! Z vzhoda torej. Upajmo, da se po kakšnem čudežu še kdaj srečamo z njimi.
Vloga glavnega nosilca festivala na glavnem odru prvega dne festivala je pripadla ikoni glasbene ekscentričnosti in šok provokacije. Marilyn Manson je mož, ki je skozi leta razvil izjemno mešanico prepoznavne in edinstvene art kulture. Unikatna zmes alternativnega rocka, alternativnega metala, v kateri obvezno zasedejo svoj prostor vplivi industriala, z lišpom teatrom in mračnjaštvom, pa se v vse to vpenjajo elementi »črnega«, če ne že »gotskega« glama. Izvrstno »izkrivljen« rock’n’roll poln sprijenih artističnih deviacij nizko in mastno uglašenih kitarskih fraz, podkrepljen z dodatnimi podritmičnim vzorčenjem, ki ustvarja hipnotično omamo v kateri publika praviloma, kot za šalo je iz rok karizmatičnemu liku pošastnega Mansona. No vse opisano, kar naj bi prinesel Brian Hugh Warner s svojo ekipo na tolminski Metaldays festival, pa tokrat ni bilo realizirano, kot gre sicer pričakovati (in zahtevati) od takšne glasbene institucije. Bend, ki je ravno izdal nov ter skupno že petnajsti studijski album z naslovom »Heaven Upside Down«, se je na odru v Tolminu predstavil v obliki seksteta. Mansonu delajo tako družbo v koncertni postavi »večni« Twiggy Ramirez, ki je za nove čase skupine presedlal s kitare na bas kitaro, novinca na kitarah Paul Wiley ter Tyler Bates, klaviaturist Daniel Fox ter bobnar Gil Sharone.
Že res, da so Marilyn Manson obveljali za absolutnega artističnega posebneža programa na letošnjem Metaldays festivalu in da izrazoslovno odstopajo na miljo od tistega, po kar prihaja velika večina obiskovalcev na ta festival, pa se skupini ne glede na medel povratni odziv sicer številčne publike, ki je spremljala koncert, tako zvezdniško, oholo in vzvišeno ne bi bilo treba vesti. Koncert se je namreč sklenil po dobri uri. Manson se je nekaj časa blago trudil s svojimi tipskimi prijemi zdramiti in prebuditi publiko, a zaman. Odziv je bil resnično medel, pa čeprav je publika sicer vidno uživala skozi koncert. Marilyn Manson je to medlost hitro začutil in se pričel vesti silno formalno. Ravno toliko, kolikor je potrebno, da »pospravi« v žep še en koncert in nekaj šelestečih zelencev. Z vzgibi gole profesionalne rutine. Scenografija je prinesla na oder orjaški prestol, po katerem je Manson oblastno plezal in se sprehajal, ob vsem tem ni izostalo vnovično »obračunavanje« s stojalom za mikrofon. Nastop, kot celota, ni bilo tisto kar smo od Mansona pričakovali. »Zvezdnik« ga je torej skrajšal. Potem, ko je sklenil regularni del z nadobvezno priredbo zasedbe Eurythmics Sweet Dreams, se je vrnil po obvezni dodatek odet v rdečo obleko in to za vsega en komad. Beautiful People. Po koncu le tega je brez besed naglo zapustil oder. To je storil tako nenadejano, da je zmedel celo svoje odrske sodelavce, ki so nekaj trenutkov stali nepremično na odru, šele potem pa dejansko dojeli, da se je njihov vodja permanentno podal v zakulisje. O korektnosti in suverenosti takšne poze do obiskovalcev tule ne bi razpredali, a mož si očitno takšne stvari lahko privošči. Koncert, ki bo hitro utonil v pozabo in nastop, ki je prinesel eno večjih razočaranj celotnega festivala. Jasno je, da lahko Marilyn Manson dostavijo več in boljše. A bo treba počakati na jesenski del turneje v sklopu katere obiščejo tudi avstrijski Dunaj. Več zabave in sreče torej drugič. Ob vsem tem ostaja Marilyn Manson, ki je po rehabilitaciji in očiščenju, pridobil konkreten sveženj odvečnih kilogramov, na moč poseben, markanten in karizmatičen umetnik, ki s svojim genijem in vizionarstvom, še naprej dostavlja izvrstno glasbeno provokacijo.
Za pravzaprav nedvomni vrhunec prvega dne so poskrbeli poljski misteriozni black metalci Batushka, kar potrjuje dejstvo, da so nastopili pred nabitim avditorijem drugega odra. Bojda si je poljske liturge ogledalo kar šest tisoč ljudi. A kljub skrivnostnim opravam, anonimnosti članov benda (po govoricah naj bi v skupini sicer igrali člani poljski bendov kot so Hate, Mgla in Behemoth) in navidezni nezdružljivosti ortodoksne ikonografije z black metalom so Batushka navdušili že letošnjega januarja v Cvetličarni, kjer so dokazali, da so več kot le »gimmick« bend. Tokrat so to le še potrdili, saj je moč njihovega black metala prepletenega s pravoslavnimi napevi pod odprtim nebom prišla še do večjega izraza. Batushku v prid je govoril tudi vrhunski zvok, predvsem zvok kitar je bil za vseh deset prstov oblizat. Če se ne motim je skupina odigrala tudi nekaj novega materiala, ki bo svoje mesto našel na prihajajoči studijski plošči, sicer pa so znova postregli z glavnino odigranega prvenca Litourgiya in pravoslavni black metal napevi so še dolgo v noč odmevali v ušesih številčne publike.
Kdor je užil energetsko skopost tokratnega Mansonovega šova in ga tudi nastop Batoushke še ni do kraja potešil, si je moral obvezno privoščiti ogled starošolskih NWOBHM zvočnih teroristov Venom Inc. Da. To so Venom »z napako« v imenu in vendar Venom. V tem času obstajata namreč dve skupini Venom, v obeh pa se nahajajo ustanovni in originalni člani skupine, ki so tudi soavtorji kultnih klasik te skupine. Medtem ko vodi Venom Conrad Lant znan kot Kronos, se drugi Venom imenujejo Venom Inc, v ekipi slednjih, pa sta od izvirnih Venom članov kitarist Jeff Dunn a ka Mantas in bobnar Anthony Bray a ka Abaddon. Tretji »grešnik« te ekipe je prav tisti, ki je za tri albume skupine Venom leta 1989 zamenjal v skupini na položaju basista in pevca Kronosa.To je Tony Dolan a ka The Demolition Man. In ta trio je res dostavil bravurozno in vrhunsko zaključno koncertno poslastico prvega dne festivala. Od prve do zadnje sekunde so mikastili klasiko za klasiko zasedbe Venom. Dolan ostaja izvrstni Kronosov približek. Glede na odrsko gibanje, gestikulacije, obrazne grimase (spakovanje), ki jih poka na koncertu, vključujoč nenehno iztegovanje jezika, do seveda neverjetnega vokalnega približka Kronosu, polnega grlenosti ter ne nazadnje izvrstne opasanosti s pristnim črnim humorjem, kakršnega srečaš le na britanskem otočju. Trio je bil odet tudi v starošolski odrski »outfit« in sam nastop je odstrelil prizorišče dejansko v začetek osemdesetih let, ko je bil metal mlad otrok glasbenega univerzuma. Pristneje od tega skorajda ni šlo.
Seveda so fantje rezali klasike prvih dveh albumov Black Metal (Leave Me in Hell, Black Metal, Don’t Burn The Witch, Buried Alive, Countless Bathory) in Welcome To Hell (Sons Of Satan, Live Like an Angel (Die Like a Devil), In League With Satan, Witching Hour), k temu pa dodali kar nekaj drugih sladostrastij, kot je bila uvodna Rip Ride s tretjega albuma »At War With Satan« ter izgubljeni klasiki iz obdobja ustvarjanja omenjenega albuma, to sta Warhead pa Seven Gates Of Hell, kot tudi obe strani singla »Bloodlust« izdanega leta 1982 (Bloodlust, In Nomine Satanas). Skupina, ki bo 11.08.2017 izdala svoj studijski album z naslovom »Ave«, je tako predstavila tudi povsem novo skladbo Ave Satanas. Pakt s hudičem torej drži in te krvne ter bratske zaveze se ne oprijema niti kanček starostne rje ali plesni. Trio razvija smrtonosno odrsko strupenost. Izvrsten starošolski zvok. Briljantna komunikacija. Tesno sodelovanje publike s triom. Do zadnje sekunde nastopa. Publika je zasedbo priklicala kar trikrat nazaj na oder in noč je delovala, kot da je ne bo nikoli konec. Lepšega zaključka prvega dne Metaldays festivala 2017, si skoraj ne bi mogli zaželeti. Nasploh branitelji tradicionalnih pridobitev starošolske in danes v oziru opuisa skupine Venom, kar kultne metalske obrti. Naj živita pekel in satan!
Nina Grad (foto): The Crawling, Dool, Suicidal Angels, Absu, Iced Earth, Marilyn Manson Batushka
Rok Klemše: Hellcrawler, The Crawling, Dool, Absu, Batushka, Iced Earth
Aleš Podbrežnik: Na Cruithne, Suicidal Angels, Loudness, Marilyn Manson, Venom Inc.
Klemen Udovč (foto): Avven, Vasectomy
