Metaldays 2015 (prvi dan) – orel pristal v Tolminu!

Ja, obstajajo festivali, ki imajo večji renome, z boljšim naborom nastopajočih, večjim proračunom in še marsičem, kar Metaldays nima, a Metaldays je le en in vrnitev v Tolmin je vsako leto kot vrnitev domov. Leto se je hitro obrnilo in domov se je znova vrnila dvanajst tisoč glava množica, ki jih je pričakalo okrog sto nastopajočih bendov, vročinski val in zaradi njega toliko bolj ljuba Soča. Teden dni headbanganja je preživela tudi naša ekipa, svoje vtise videnega in slišanega pa smo strnili v reportažah, ki jih boste lahko prebrali v naslednjih dneh, ob njih pa tudi o izboljšavah (pa tudi nekaj pomankljivostih) že dvanajste ponovitve največjega in najboljšega festivala na slovenskih tleh.

Dogajanje na glavnem odru Metaldays se je pričelo s švicarskimi thrash/death metalci Total Annihilation, ki so si očitno ime sposodili od legendarne strateške računalniške igre iz devetdesetih let. Švicarski kvintet se je sicer trudil očarati peščico obiskovalcev, ki so bili željni hitrejše in bolj agresivne godbe. Žal pa kaj pretirano zanimivega od Švicarjev ni bilo slišati.

Sledila je pomiritev z nemškimi stoner metalci Slomind, ki niso predstavljali nič novega, temveč šlo je zgolj za povzemanje riffov, ki so jih definirali Black Sabbath, Kyuss in podobni.

Malce več inovativnosti so pokazali Krokodil. Gre za novo skupino, ki so ustvarili bivši člani Sikth, Cry For Silence, Gallow idr. Skupina ima za seboj le prvenec, s katerega je predstavljala svoj repertoar, ki je deloval kot miks marsikaterega žanra, predvsem pa so tu izstopali elementi sludge metal in post-hardcora. Vsekakor gre za skupino, ki obeta, kar se bo pokazalo s kakšnim izdelkom več, s čimer bo skupina ustvarila svojo identiteto.

Prvo večje ime glavnega odra so bili nesmrtni Kanadčani Anvil, na katere je kljub temu, da so predstavljali pomemben vpliv na tako velike bende kot je Metallica, pred nekaj leti iz popolne obskurnosti spomnil šele odlični dokumentarec The Story of Anvil. Napačne poteze so bend, ki si je obetal veličino pred dobrimi dvajsetimi leti namesto tega popeljale v popolni underground kult, a Lips je živo utelešenje neusahljive vere v metal, ki ne umre tako zlahka. Anvil bodo leto izdali že svojo šestnajsto studijsko ploščo in čeprav zna kvaliteta njihovih studijskih izdelkov pošteno nihati, to nikakor ne velja za njihove odrske nastope. Neumorni trio je po nakovalu udaril z vso močjo ter nad Metaldays takoj za začetek poslal število zveri, 666, s kultnega Metal On Metal, nato pa kljub pošteni popoldanski pripeki Tolmin raztreščil z udarnim heavy metalom, ki je lomastil kot Godzilla po Mothri. Seveda ni manjkal tudi ta komad, verjetno najboljši trenutek koncerta Anvil, v katerega sta Lips in novi basist Chris Robertson (ki se je odrezal vrhunsko in do srca nasmejal s svojimi grimasami, ki prej kot na basista heavy metal benda spomnijo na nekaj z res nizkim IQjem po možnosti povlečenim iz ameriškega Juga) popeljala s teatralno, ultra »cheesy« uprizoritvijo. Karizma in otroška razposajenost Kudlowa je tako nalezljiva, da bi ga po koncertu najraje stisnil za lička, četudi stari pokvarjenec med zaključnim Metal On Metal po kitari še vedno drgne z dildom. Zakon!

Kanadsko okupacijo Tolmina je po Anvil (»And the good people of Tokyo«) nadaljeval glasbeni čudodelnik Devin Townsend, ki se je na slovenske odre vrnil prvič po njegovem slovenskem debiju decembra 2012 v Kinu Šiška (hecno, tudi takrat v družbi Fear Factory). Townsendova kariera je pred nekaj leti eksplodirala in je še kar v vzponu. Le kdo bi si mislil, da bo nekoč nori SYL Devin (»waka, waka, waka«) danes igral v tako prestižnih dvoranah kot je londonski Royal Albert Hall? A če si kdo zasluži tak status je to Devin, saj je bolj garaškega človeka v glasbi danes težko najti, povrh vsega pa so njegovi koncertni nastopi popolna kombinacija čistega glasbenega užitka, odtrganega humorja in obilice pozitivne energije. Devin, Ryan, Beardhead, Mike in Beavis so Metaldays pozdravili z Rejoice in Tolmin je v hipu preplavila ena sama radost. Z izvrstno zvočno podobo, vrhunskim vokalom in nezmotljivimi inštrumentalijami so Devin in njegovi bradati kanadski gozdarji (odštevši Ryana so fantje celo Devina prepričali, da naj si med tokratno turnejo pusti rasti brado, a je vse kar je uspel pridelati pubertetniški puhek, hehe) Metaldays zavrteli v zanimivo setlisto, ki ni bila ravno festivalska (a so bili med drugimi odigrani Night, Deadhead in celo nepozabni Bastard ter k sreči izpuščen že prežvečeni Lucky Animals), a je s tem Devin ponovno potrdil, da v prvi vrsti ostaja zvest sam sebi. Res je sicer, da bi pod vročim soncem sedlo kaj bolj plesnega z Addicted!, a kaj bi šele bilo, če bi odigrali nekaj takšnega kot je The Death of Music, hehe. Devin je v slabi uri navrgel še prgišče šal, vse od tega da ima majhnega, pa do tega, da fino, če se ti žena kdaj pa kdaj usede na penis, med publiko pa se je predvsem med March of the Poozers dvignilo celo nekaj plišastih Ziltoidov. Devy radi te imamo. Tudi, če imaš majhnega.

Legendarni Queensryche bi lahko glede na svoj renome festivale kot je Metaldays zlahka »headlineali«, a je usoda hotela, da je ta kultni bend nekje po izdaji precej spregledane Promised Land padel daleč, daleč od svojega nekdanjega slovesa. Serija povprečnih in čedalje slabših studijskih izdelkov, v glavnem zaradi snobovskega vihanja nosu vokalista Geoffa Tatea nad metalom, so nazadnje pripeljala do tega, da je Tate leta 2012 letel iz benda (sledila je seveda obvezna drama z tožarjenjem zaradi pravic do imena Queensryche), originalna trojica Michael Wilton, Eddie Jackson in Scott Rockenfield pa je pot nadaljevala s kitaristom Parkerjem Lundgrenom in izjemnim vokalistom po imenu Todd La Torre, ki se je kot popolna neznanka pred tem izkazal v Crimson Glory. Glede na vokalne sposobnosti La Torrea je bilo jasno, da se bo bend zlahka lahko vrnil k svojim koreninam progresivnega heavy metala, kar je potrdil pred dvema letoma izdani zelo solidni album Queensryche in fantje se niso izneverili visokim pričakovanjem, saj so po začetni Anarchy-X iz rokavov stresali klasiko za klasiko. »Novi« Queensryche so namreč, ironično, najboljše česar so bili sposobni »stari« Queensryche, publiki je bilo namreč postreženo predvsem s kultnim četverčkom Queensryche (EP)-The Warning-Rage For Order-Operation: Mindcrime, z njih pa vrhunsko odigrane, še bolj pa s strani La Torrea odpete kultne himne kot so En Force, Warning, Queen of the Reich in Eyes of a Stranger. Queensryche bi lahko zaradi povratka v preteklost izpadli kot slab nostalgični poskus, a fantje stvari odigrajo tako, da zvenijo relevantno in prepričljivo, kitarska dvojica Wilton/Lundgren skrbi za vražje soliranje, sicer precej statični nastop pa nadgrajuje zares vrhunski La Torre. Piko na i so Queensryche pritisnili z novim komadom Arrow of Time s prihajajoče plošče Condition Human, ki zveni na moč obetavno in kaže na to, da bend še ni rekel zadnje.

Zaradi križanja s Queensryche smo na drugem odru ujeli še dobrih deset minut nastopa švicarskih psihičev Blutmond, ki so s svojo shizofreno zvočno kakofonijo dokazali, da jim lahko v tem smislu blizu pridejo le norveški norci Shining. Energična predstava benda je z odra bruhala kot vulkan, ki je publiko prelil kot magma v obliki rohnečih sedemstrunskih kitaram, odtrganih vokalov in psihotičnih zvokov saksofona.

Po nenavadnih Blutmond je bil čas za krepko spremembo. Na oder so stopili angleški Malevolence, ki so nastopili v Sloveniji že dvakrat. Skupina je predstavljala skladbe z albuma Reign of Suffering, ki je priznan kot nekaj svežega v sceni hardcora, kjer se redko pojavi kaj novega.  Skupina namreč ob hardcore riffih vpleta elemente death metala, kar daje vsemu skupaj več pristnosti in originalnosti. Resda gre za preverjene zadeve, a obenem predstavlja nekaj, kar ni tako predvidljivo kot pri ostalih hardcore zasedbah.

Dogajanje na glavnem odru se je bližalo koncu, kot predzadnji pa so na oder stopili Fear Factory, legende industrial metala. Od same originalne zasedba sta v skupini ostala vokalist Burton C. Bell ter kitarist Dino Cazares. Za bas kitaro skrbi izkušeni Tony Campos (Static-X, Ministry, Soulfly), za bobne pa Mike Heller, ki je s skupino posnel tudi zadnji album Genexus, ki je tik pred izidom. Skupina je v dobri uri povzela hite svoje diskografije, svoj set pa je odprla s skladbo Shock z albuma Obsolete (1998), ki je ob skladbi Demanufacture nedvomno najboljša otvoritvena skladba. Sama forma skupine je solidna, ritmika ne peša. Natančnost Cazaresa, Hellerja in Camposa je zelo izrazita in močna. Glavna težava ostaja vokalist Burton C. Bell, ki še vedno ne premore normalno peti. Njegovo stanje se je sicer izboljšalo od zadnjega obiska v Sloveniji, a še vedno ne moremo trditi, da je njegova forma vrhunska. Če odmislimo stanje Bella, se lahko potrdi, da je skupina imela v svojem repertoarju kar nekaj presenečenj. Odigrani sta bili tudi dve noviteti z novega albuma Genexus, a skupina ni pozabila niti na prvenec Soul of the New Machine, s katerega je igrala Martyr in celo Scapegoat. Za konec pa je skupina udarila z legendarnimi skladbami z albuma Demanufacture, ki je letos dopolnil 20 let. Z zaključnimi skladbami Demanufacture, Zero Signal ter seveda Replica je skupina tudi publiki Metaldaysa pokazala, da je ustvarila nekaj brezčasnega in zelo pomemben mejnik v metal sceni. Če potegnemo črto, se Fear Factory nedvomno splača preveriti, odmisliti je treba le šibko stanje Bellovega spevnega vokala.

Med glavne akterje prvega dneva na drugem odru so bili najavljeni Dark Fortress, ki so se nekajkrat že dokazali v Sloveniji. Skupina je predstavljala lanskoletni izdelek Venereal Dawn, ki je znova dokazal, da so Dark Fortress posebneži v black metalski sceni. Skupina sicer uporablja tipične hitre black metalske prijeme na bolj melodični podlagi, a s počasnimi uvodniki in vmesnimi pasažami uspe narediti atmosfero toliko bolj prepričljivo. Obenem pa tudi imajo smisel za strukturo skladbe, kar je predvsem posledica kitarista V. Santure, ki je obenem tudi producent. Veliko pozornosti je dobil tudi vokalist Morean, ki ne uporablja le kričečega vokala, temveč še mnoge druge vokale tehnike, s čimer dela Dark Fortress še bolj posebne. Prepričljiva je bila tudi ritem sekcija, za bobne je namreč skrbel nori Hannes Grossmann (Alkaloid, Obscura), ki je s svojo preciznostjo dal ponovno vedeti, da je bobnar svetovnega kova. Dark Fortress so bili prava poslastica, čeprav s svojim receptom odstopajo od nihilističnih form black metala.

Čast zaključiti prvi dan festivala je na glavnem odru edino pravilno pripadla legendarnim metal bojevnikom Saxon, ki zemljo s svojim heavy metalom tresejo že skoraj neverjetna štiri desetletja, v kratkem pa bodo izdali Battering Ram, že svojo enaindvajseto studijsko ploščo! Veliki frontmen Biff Byford je ves čas koncerta ponavljal, da je večina odigranih komadov starejšega datuma od precejšnjega številka obiskovalcev, a to sploh ni važno, saj je Saxon bend, ki zna združiti stare in mlade. Gospodje od katerih že večina na svojih plečih nosi spoštljivih šest križev prav vsakič prepriča in preseneti s svojo mladostniško in neumorno energijo, so tudi tokrat odigrali koncert vreden statusa nosilcev prvega dne festivala. Bend je v odlični, tako vokalni kot inštrumentalni, formi odigral izjemen, klasičen Saxon set v katerem ni manjkalo nesmrtnih himen, od Power and the Glory, Heavy Metal Thunder, Crusader, Princess of the Night pa vse do zaključnega železnega hita Denim And Leather. Malo me sicer jezi, da Saxon festivalske setliste niso nekoliko bolj pretresli in ponudili kaj v stilu (osebnega favorita) Killing Ground, a kaj češ, z enaindvajsetimi studijskimi albumi je preprosto nemogoče osrečiti vsakogar. Veterani so brez posebnih težav poskrbeli, da je heavy metal zaživel v tolminsko noč, tako kot že lep čas ne.

Za lahko noč so z ognjenim pirotehničnim spektaklom, ki pritiče aktualni plošči Pax, poskrbeli domači veterani Noctiferia, pred lepo napolnjenim prizoriščem.

Besedilo Total Annihilation, Slomind, Krokodil, Malevolence, Fear Factory, Dark Fortress: Primož Novak
Besedilo Anvil, Devin Townsend Project, Queensryche, Blutmond, Saxon, Noctiferia: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad & Aleš Podbrežnik