Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: sreda, 23.07.2014
V sredo se nas je vreme končno vendarle nekoliko usmililo, zato je bila ohladitev ob Sotočju z mrzlim pivom v roki in med občinstvom topless badmintona še kako primerna rešitev. Idealna rešitev za zalogo mrzlega piva pa je bil letos tudi Mercator šotor na samem prizorišču. Ob objavi novice je ta sprožila nemalo polemik, a se je ideja izkazala za odlično in se bo gotovo, v koliko se obdrži, v prihodnje še razvila in nadgradila. Tudi ponudba na plaži se je s smoothie štantom razširila, za vegije pa je bilo prav tako znova lepo poskrbljeno, ne le s kioskom na plaži temveč tudi indijsko hrano, ki ji je nasproti ob malem odru letos družbo delala še mehiška.
Med njima so na drugi oder kot prvi v sredo stopili domači Cordura, ki so si mesto na festivalu izborili z zmago na glasovanju na Facebooku. Cordura so nastopili tudi na uradnem warmup partyju v Orto baru, kjer so jih pestile tehnične težave, ki so se žal ponovile tudi tokrat. Večino koncerta so fantje spet odigrali brez druge kitare, a jim je kljub temu uspelo ohraniti rdečo nit do konca. Tehnični death/thrash metal, ki ga igrajo Cordura za poslušanje vsekakor ni lahek zalogaj, a je fantom uspelo doseči, da je publika ohranila pozornost. Čeprav jim manjka še ogromno kilometrine Corduro odlikuje nadrkano Timovo soliranje, pestra in razgibana ritem sekcija ter vedno boljši Nejčev vokal, ki se dobro znajde tako v growlu kot čistem petju.
Čast odpreti dogajanje na glavnem odru tretjega festivalskega dne je pripadla slovenskim power metalskim žrebcem Space Unicorn On Fire. Treba jim je čestitati, da so si izborili nastop na glavnem odru zavoljo marljive prodaje festivalskih vstopnic. Fantje ki so v lanskem letu že nastopali v sklopu Metaldays festivala na malem odru, naj bi praviloma z novim nastopom dostavili nadgradnjo odrske prezence, ki jih je v lanskem letu predstavila v obetavni luči. A jih je to pot gigantka odrska struktura dobesedno pogoltnila. Niso se najbolje znašli na njej, čeprav bi jim to od srca privoščili. To se je iskrilo v šepavem zaznavanju ekipe na odru, zlasti pri petju vokalnih harmonij, ki so vseskozi rahlo vijugale levo in desno od osnovne melodije. Zavidljivo število firbcev je pričakalo zasedbo pred odrom in bend je imel resnično lepo priložnost, da se s polnim zamahom predstavi svetu v malem in pridobi nove simpatije. Element lucidnosti, ki ga stalno nekako vključujejo v svoje nastope nikakor ni prišel do izraza. Deloval je prej v napoto, kot da bi koristil. Navkljub neslutenim glasbenim talentom posameznikov ekipe, prave odrske kemije med izvedbo nastopa torej ni bilo čutiti. Žal. Verjamemo da bo naslednjič bolje. Le malo več vadbe, kot tudi odrskih izkušenj treba vknjižiti h kilometrini.
Kako se streže pravi lucidni noti ali noti sarkazma z britjem norca iz samega sebe, so lahko Space Unicorn of Fire iskreno izkusili ko je za njimi nasledila oder četa vrtnih palčkov, pardon brenčavih kosmatincev imenovanih kot Valient Thorr. Vtis vrtnega palčka je vzbujal dejansko le pevec, zavoljo živo rdečih »plesnih« gležnarjev, ki jih je poveznil preko oprijetih črnih pajkic, s čimer je le dodatno prilil olja na ogenj teatralnemu spakovanju skupine. Seveda je vsa ta usekana orgija, za katero je z tekanjem po odru, metanjem na kolena ter trkanjem po obilni pivski popkovini, zadolžen šegavi vokalist v polne odmerku opravičljiva. Valient Thorr so namreč pravi naslov za osupljivo otipljivo izvedbeno mašo pristnega rock’n’ roll vrveža, ki je izdatno dozirana z noto pankrtske umazanije. Bend je sklenil svoj, daleč prekratek nastop poln izjemnega rock ‘n’ roll pobalinstva s skladbo Tough Customer, oziroma skladbo rock ‘n’ roll žganice, ki uvodoma vleče na kitico AC/DC klasike Dirty Deeds Done Dirt Cheap. S pogledi naravnost v žgoče sonce so Valient Thorr priredili enega vrhuncev tretjega dne festivala, toliko energije so sporducirali s svojim šovom. Predstava, ki izvablja malho srčne zabave genialnega smisla za humor teh skrajno ubrisanih ameriških »grmičkarjev«.
Tudi v nadaljevanju sredinega dne je bil oder obarvan v slovenske barve, saj so se po večmesečni koncertni neaktivnosti na odre znova vrnili heroji domačega heavy metala Black Diamond, ki še vedno letijo visoko na krilih fenomenalnega prvenca Last Man Standing, odlično sprejetega tako med kritiško srenjo kot feni. Black Diamond so se to pot predstavili v nekoliko prenovljeni zasedbi, saj je za bobni Klemna Marklja zamenjal profilirani Marko »Soki« Soršak (Elvis Jackson), na basu pa Urbana Mediča Primož Pavlin. Fantje so zaradi precej skopo odmerjenega časa (no, pa tudi zaradi epsko dolgih komadov seveda), odigrali zgolj štiri komade, trojčku s prvenca pa so dodali tudi novi single Endless Road. Fantom se sicer pozna relativno koncertno mrtvilo, saj je bilo nemalo napak in fušev (predvsem na področju sicer resda izjemno zapletenih prepletov kitarskih rifov in solaž), a so Black Diamond pomanjkljivosti odtehtali z dih jemajočim Žakovim vokalom, ki v živo blesti vsaj toliko kot na albumu, izjemno bobnarsko predstavo pa je razkazal Soki, ki je v precej kratkem času delovanju benda bobnarske poteze že povsem osvojil. Med epskimi refreni bend ni imel večjih težav pritegniti publike, ob zaključnem Dreams of Tomorrow pa so se predvsem med fantastičnimi refreni kocine dvigale same od sebe. Fantje, rabimo več vaših koncertov, upam pa tudi, da Endless Road pomeni napoved nove plošče!
Legendarni danski thrasherji Artillery so zgodaj znašli odru. No lanskoletni izdaji Bang You Head festivala v nemškem Balingenu, so nastopili reci in piši malo preko desete ure dopoldan. Torej učna ura skandinavskih veteranov evro thrash metala katerih vajeti držita še vedno trdno v rokah skupaj brata in kitarista Morten ter Michael Stützer. V ekipi se drži na bas kitari še vedno Peter Thorslund, ki se je skupini pridružil že leta 1989, ko je Morten presedlal iz igranja bas kitare na kitaro. Postavo zapolnjujeta mlajša člana ekipe in sicer bobnar Joshua Madsen ter vokalist Michael Bastholm Dahl, ki se je po nekaj rokadah zasedbe pri iskanju ustreznega vokalista, za Artillery izkazal naposled, kot mož iz pravega testa. To je Michael z odlično predstavo potrdil tudi v Tolminu! Novi album z naslovom »Legions« je izšel v lanskem novembru in bend je postregel množici sredi (ohoho!!!!) še vedno sončnega vremena z naslovno skladbo, nadalje otvoritveno Chill My Bones (Burn My Flesh) ter God Feather. Seveda so sladokusci prišli na svoj račun v nadaljevanju 50. minutne fantastične predstave, ko je bend postreljal nekaj klasičnih projektilov iz svoje konkretno otipljive diskografske zapuščine! V nadaljevanju smo uživali v ostrem, brezkompromisnem mitraljiranju, ko je bend divjal s skladbami 10.000 Devils, By Inheritance, When Death Comes, Khomaniac, The Challenge in sklenil (nekako pričakovano) nastop z razvpitima šrapneloma Terror Squad ter The Almighty. Strupeno in rušilno! Artillery ostaja tudi na zrela leta blazna beštija žejna krvi!
»Thrasha ne moreš ustav’t« pravijo naši veterani Sarcasm in še kako prav imajo! Po norih Dancih Artillery so namreč mali oder v prah sesuli še ameriški Havok med nastopom katerih v nabito polnem avditoriju mosh in circle pitov ni in ni bilo videti konca, varnostniki pa so si z neštetimi crowd surferji še kako zaslužili plačilo. Američani so imenu primerno povzročili pravo thrash opustošenje, ko so brez usmiljenja drveli skozi rušilne thrash himne D.O.A., Covering Fire, Unnatural Selection, Give Me Liberty… Or Give Me Death, Point of No Return in Time Is Up. Zaradi odličnega zvoka so kitare rezale kot elise helikopterja, razgibana ritem sekcija rohnela kot motor reaktivnega letala, vokal Davida Sancheza pa renčal kot blazen. Če je thrash »revival« resda praktično mrtev pa bend kot je Havok daje upanje, da nosilci thrash gibanja ne bodo ostale samo starine kot so veliki štirje, temveč tudi mlada kri, ki je željna dokazovanja. In Havok to dokazujejo znova in znova. »Cry ‘Havoc!’, and let slip the dogs of war!«
Malo pred osmo zvečer je zasedla glavni oder kar osem članska zasedba imenovana Saltatio Mortis. Prevod imena skupine iz latinščine bi se glasil »ples smrti«. Že lahko, a osebna glasbena izkaznica skupine, je prej urezana na veselje, kot na žalovanje. Nemčija ponuja močno paleto zasedb, ki v metal vnašajo melodije srednjeveških trubadurjev, skoraj po pravilu pa k temu sodi vključevanje prastarih srednjeveških instrumentov, oblačenje v kilte, okrancljano usnje in drugo navlako žvenketave brončenosti in železnine. Saltatio Mortis uporabljajo kar dvoje dud v postavi, občasno se lahko na odru znajdejo celo tri dude. Plejada najrazličnejših piščali, kot tudi tamburica, spremljajo sicer klasično metalsko orožarno električnih kitar ter bas kitare in bobnov. Odlično razpoloženi frontman skupine Alea der Bescheidene, je vseskozi silno angažirano podžigal publiko. Pri tem je prebiral vztrajno in zelo učinkovito s plonkiča celo nekaj stavkov v Slovenščini, s čimer si je hipoma pridobil vse polno simpatij. Tudi s strani tistih, ki so nastop skupine spremljali bolj od daleč, zgolj iz mimobežne radovednosti. Sicer pa je plejada obiskovalcev v Saltatio Mortis našla pravega odrešitelja in alibi, da se našemi v vse mogoče arhaične maškare in privleče pred oder najbolj nore rekvizite, ki jih lahko sproducira človeška domišljija, da si maksimalno zakomplicira življenja. Bend igra odlično, zvok je bil strupeno skalibriran in vokal Alee je funkcioniral optimalno. Bend je dostavil zares optimalen nastop in korenito zapolnjeno prizorišče travnika pred odrom je s svojim igračami vred doživljalo pravi delirij. Pravzaprav ga v tem trenutku ni bilo nemškega državljana, ki je prispel v Tolmin na festival, da slučajno ne bi prisostvoval nastopu Saltatio Mortis. Bend je predstavil aktualni studijski album »Das Schwarze Einmaleins«! Koncertni večer je zategadelj odprla nova skladba Früher war alles besse, ki so jo nasledile še Idol, Satans Fall, Prometheus, Uns gehört die Welt, Eulenspiegel, Wachstum über alles, Nur ein Trau, Koma, Sündenfall, Falsche Freunde in zaključna Spielmannsschwur.
V depresijo in nihilizem so po bombi thrasha drugi oder ovili italijanski Forgotten Tomb, ki so dokaz, da se da tudi med Italijani najti odlične bende. Forgotten Tomb so v zamenjali v zadnjem trenutku žal odpadle Cattle Decapitation, kar se je izkazalo za odlično potezo. Ravno, ko se je znočilo so Italijani pod krošnjami dreves ustvarili mogočno atmosfero pogube, kar jim je perfektno uspelo z edinstvenim mešanjem black metala z elementi gothic in doom metala. V pravi trans so publiko spravili počasni, mogočni rifi in surov, trpeč vokal ustanovnega člana Herr Morbida, ki je Forgotten Tomb ustanovil kot one man projekt. To pot je govorila le glasba, saj atmosferičnega toka niso prekinjali nebulozni medgovori in Forgotten Tomb so kar številčno publiko (ciljam na to, da Italijani igrajo precej specifičen žanr, ki ne privablja mas) brez večji težav ovili v temo, osamo in depresijo.
Večina Metaldays festivala pa je anksiozno pričakovala nastop finskih metalcev Amorphis. Mngo prišlekov na prizorišče, je prišlo na festival vsega za en dan in s temeljnim ciljem, da si ogledajo nastop Amorphis. Iz zgodnje death metalske formacije je zasedba z leti doživela korenito tranzicijo tako, da je vgradila v svoj glasbeni dosje pravo žanrsko fuzijo, ki danes poleg zadržane ekstremne veje v veliki meri nagiba tehtnico v prid prvinam simfoničnega power metala kot tudi tradicionalno izvornemu folk melosu ter celo progresivnemu metalu! Vse večja stopnja obče dostopne muzikaličnosti in kombiniranje grčanja s čistim petjem je razširilo bazo Amorphis fanov, zlasti po albumu »Skyforger« (2009). Glavni magnet odrske predstave Amorphis je seveda vokalist Tomi Joutsen, ki tokrat svoje »čudne naprave« načeloma imenovane mikrofon, ni imel nasajane na stojalu. Nekajkrat je ob pogledu na specifični aparat Tomi mimobežno deloval, kot bi si sušil lase s fenom. No šalo na stran. Mali divjak, ki mu štreni dreadlocks-ev visijo skoraj do tal, se je enkrat več izkazal za velikega frontmena. Zlasti zavoljo velike karizme in spretnega izkoriščanja prostranega odra po katerem je odlično razpoloženi vokalist teatralno tekal med koncertom. »Circle«, se pravi aktualni studijski album zasedbe je odprl koncert z introm in novo skladbo Shades of Gray, sicer pa je zasedba zgnetla repertoar iz kopice starejših skladb med izvedbo katerih so na svoj račun prišli tudi tisti, ki se radi spominjajo Amorphis, kot ene najbolj zanimiv death metal zasedb, ki so se pojavile na planetu, v letih kmalu po vzniku žanra (denimo izvedba skladbe Into Hiding takoj po nasnetem instrumentalu Thousand Lakes ter v samem zaključku Black Winter Day). Bend pri tem ni zaobšel niti albumskega prvenca, ko se je v drugi polovici nastopa lotil skladbe Vulgar Necrolatry, medtem ko je užiti v živo skladbo, kot je My Kantele iz albuma »Elegy« (1996), vselej znova enkratna izkušnja polna prave atmosferične popolnosti. Bend je v odlični formi. Čuti se da Amorphis vseskozi ogromno igrajo in nastopajo ter da imajo za seboj še eno izmed mnogih turnej, ki jo sklepa aktualna poletna festivalska. Tomiju je publika dobesedno jedla iz roke. Amorphis so zapustili oder v soji izjemne izvedbene perfekcije. Glede na kasnejši debakl »Elvismetalcev« Volbeat, so pravzaprav Amorphis prevzeli status zmagovalca glavnega odra tretjega festivalskega dne.
Letošnji festival je bil malenkost bolj na kožo pisan death metalcem, saj smo do srede že uživali ob odlični nastopih Mephistophelian, Grave, Aborted, Immolation, Obituary in Vader, a zdelo se je da je pravi vrhunec death metala zares nastopil šele v sredo (in nato še v petek), ko sta mali oder po vrsti zasedli dve legendarni zasedbi. Za prvi šus so poskrbeli nizozemski death/doom veterani Asphyx, ki spadajo med enega prvih evropskih death metal bendov, saj grozo in smrt sejejo že od leta 1987. Zdele se je, da se je že s prvim tonom klasike The Quest of Absurdity nebo nad Tolminom obarvalo v grozeče rdeče obzorje vojne, učinek totalne vojne imajo namreč apokaliptični rifi, bolani vokali Martina Van Drunena (ki se je v zgodovino vpisal že z žgolenjem na prvih dveh kultnih albumih Pestilence) in topovsko rožljanje rušilne ritem sekcije. Bombe so padale na vse strani, ko so Asphyx nizali rušilca za uničujočim rušilcem, od klasik M.S. Bismarck, Asphyx (The Forgotten War)in Vermin pa do brutalnih koljačin z albuma Death… the Brutal Way, Scorbutics in naslovne skladbe ter ubijalcev z aktualne plošče Into the Timewaste in Deathhammer. Karizmatičnemu Van Drunenu je publika jedla iz roke in kaosu pod odrom ni bilo videti vse do zadnjega tona himne Last One On Earth. Nastop Asphyx ima nekakšno tak učinek kot, da bi stal sredi polja napalma. »This is true death metal you bastards!«
Po izvrstnem nastopu Amorphis, se je prostor pred glavnim odrom še dodatno zapolnil za sredinega headlinerja Volbeat. Dancem je v zadnjih letih uspel preboj med najbolj zaželjene skupine, tako da nastop na Metaldays ni bil presenečenje. A žal ni šlo vse po načrtih. Koncert so Volbeat pričeli z udarno Doc Holiday iz aktualnega albuma, nadaljevali pa v istem slogu s starejšima Hallelujah Goat ter Boa [JDM]. Sledila je plesna Lola Montez, kjer pa so se z pogostim pevčevim pokašljevanjem že zaslutile težave. Akustična kitara na odru je nato pomenila le eno – Cashov legendarni Ring of Fire z bučnim sodelovanjem množice pod odrom, kateremu je sledil prav Cashu posvečeni Sad Man’s Tongue, verjetno največja uspešnica te skupine. Žal pa se je tu pokazalo, da se Michael ni sposoben spustiti v vokalne globine, kot se le on zna, med Sad Man’s Tongue pa je celo izpuščal visoke dele, med kitarsko solažo pa odšel v zaodrje. Upanje, da bo vse v redu, je prižgal prihod Michaela nazaj na oder, a žal že po nekaj verzih Heaven nor Hell, je njegova podoba izginila z odra, preostali del pa je skladbo instrumentalno zaključil. Na odru se je razočarani množici namesto katerega od članov zasedbe, opravičil eden od organizatorjev, kar je pustilo še dodaten grenak priokus. Uradna izjava skupine pa je, da je Michael izgubil glas zaradi bakterijskega vnetja glasilk, ter da obljubljajo skorajšen povratek v Slovenijo.
Za popoln zaključek tretjega dne so po debaklu Volbeat (zaradi njega so organizatorji poskrbeli za lepo gesto in kupcem sredinih vstopnic njihovo veljavnost podaljšali še za en dan) poskrbeli legendarni Possessed, verjetno največja poslastica letošnjega festivala. Possessed je zasedba, ustanovljena leta 1983, ki se je v zgodovino za vedno zapisala s kultnim prvencem Seven Churches. Na legendarnem prvencu je tudi komad, ki je dal ime celemu žanru. Death Metal! Kar so Venom za black metal so Possessed za death metal, saj mu je spoštovanje izrazil med koncertom Asphyx izrazil tudi Van Drunen, poleg njega pa jih za svoj vpliv naštevajo imena kot so Chuck Schuldiner in Death, David Vincent in Morbid Angel, Cannibal Corpse in številni drugi. Possessed so za časa svojega delovanja izdali še album Beyond the Gates (1986) in EP The Eyes of Horror (1987), nato pa leta 1987 razpadli. Člani so odšli svojo pot (kitarist Larry LaLonde danes na primer igra v Primus), leta 1990 pa je bil vokalist Jeff Beccera ustreljen in je od takrat paraliziran od pasu navzdol. Kljub temu je Jeff leta 2007 zbral neverjeten pogum in železno volj ter znova zagnal Possessed mašino s prijatelji iz kalifornijskega death metal benda Sadistic Intent. Possessed so kult in temu primerno je bilo prizorišče pod drugim odrom nabito polno, publika pa je prvič eksplodirala že med zloveščim introm. Obsedeni so ponudili dobro uro in pol zlobnega, okultnega in satanističnega death metala na prav peklenskih nivojih glasnosti, šusa pravega death metala pa ni bilo konec do zadnje sekunde izjemnega nastopa, ki mu je kraljeval predvsem Beccera kot zgled neverjetne volje in optimizma, s katerim Jeff navdihne tudi med pogovorom (intervju z njim boste lahko videli kmalu). Jeff ni dokazal le odlično ohranjenega vokala, ki je še vedno brutalen in surov, temveč je publiko ves čas spodbujal, sam pa ves čas čupal in oder izkoristil kolikor ga je lahko. Bend je skozi nesmrtne klasike Pentagram, Evil Warriors, Seven Churches, Twisted minds, Evil Warriors, The Heretic, Tribulation, My Belief in The Eyes of Horror trgal in drvel kot Kerber, kot posebni gost je za bobni živalsko rušil nihče drug kot Nick Barker, predstavili pa so tudi nov komad The Crimson Spike, ki se bo nahajal tudi na prihajajoči come back plošči. Brez dvoma eden najboljših (in hkrati najbolj iskrenih) nastopov letošnjega Metaldays, ki je lahko zgled za vse večje bende, ki so s svojim obnašanjem izgubili stik s svojimi feni in s samim bistvom metala. Possessed so lahko svoj nastop zaključili le na en način, ki je bil hkrati tudi popoln zaključek dneva – Death Metal!
Nina Grad (fotografije): Cordura, Valient Thorr, Black Diamond, Artillery, Havok, Saltatio Mortis, Forgotten Tomb, Asphyx, Possessed
Sebastijan Videc (fotografije, videi, besedilo Volbeat): Space Unicorn on Fire, Amorphis, Volbeat
Aleš Podbrežnik (besedilo): Space Unicorn on Fire, Valient Thorr, Artillery, Saltatio Mortis, Amorphis, Volbeat
Rok Klemše (besedilo): Cordura, Black Diamond, Havok, Forgotten Tomb, Asphyx, Possessed
