Lokacija: Tolmin, Sotočje, Slovenija
Datum: 26.07.2013
Hrvati Rising Dream iz Zadra so sceno konkretno prevetrili leta 2008, ko so izdali svoj studijski prvenec »Failed Apocalypse«. Takrat so nastopili celo kot predskupina Iron Maiden v Splitu! Čas neusmiljeno beži, Rising Dream pa so se v tem obdobju do nastopa pet let kasneje v Tolminu tudi stilsko precej spremenili. Na vokalu imajo po novem pevko Ines. In Ines je lahko prava bestialna figura, saj njena intepretacija, poleg čiste melodične, prevzema tudi pravo death metalsko grčanje, ki so ga Rising Dream kremenito vgradili v svojo izvorno power metalsko melodičnost. Novi Rising Dream so znatno bolj nabrušeni in zvenijo mnogo bolj ekstremno! Prav tako je skupina naklonjena kompleksnim figuram, zato se v njihovi glasbi kreše mnogo riffovskih in ritmičnih figur, ki izhajajo iz thrash metala. Seveda pa primesi melodičnega death metal ni več mogoče oklestiti. A predodrje povsem prazno. Deset do petnajst ljudi, še to verjetno prijateljev, ki so prišli s Hrvaške. Skupina obljublja v letošnjem letu novi studijski album z naslovom »System Corrupt«. Hrvaški Arch Enemy? Brez skrbi. Niti slučajno ne!
Slovenski Last Day Here, ki so v dneh pred MetalDays festivalom povili svoj drugi studijski album »A New Begining«, veljajo za eno zanimivejših skupin, ki so se v zadnjih letih pojavile na naših tleh. Tisto vroče petkovo popoldne so Last Day Here znova dokazovali, da skladno s svojim sloganom vsak dan (in koncert) živijo kot da je njihov zadnji. Termin ob pol tretji uri popoldne je bil milo rečeno brutalen – močno sonce, temperature preko trideset stopinj celzija in samo male zaplate sence okoli glavnega odra so botrovale temu, da si je njihov nastop ogledala le peščica obiskovalcev. A vsem nevšečnostim navkljub so fantje dali vse od sebe. Izjemno energičen nastop z mešanico skladb z obeh albumov nas ni pustil ravnodušnih. Če nas je ob pričetku koncerta ob njihovi predstavi uživalo kakih petdeset, se je do konca koncerta število podvojilo, omembe vredna pa je tudi udeležeba Stu Block-a (Iced Earth) med občinstvom, ki je vidno užival v glasbeni energiji, ki je vela z odra. Poraja se le vprašanje, ali bi bilo mogoče bolje, da se band takega kova pojavi v večernih urah na manjšem odru, ali pa mogoče še bolje, da se ga uvrsti kot domačega predstavnika med zvenečejša imena večernih nastopov.
Britanski death metalci Bloodshot Dawn so s svojim masakrom predstavili odlično ritem sekcijo, razgibano in tehnično konkretizirano. Zaključna Godless je v izhodnem delu ponudila pravo žanrsko zmes od keltskih harmonij podkrepljenih z modernimi »breakdowni«, kar je alarmantno dišalo po modernih špurah kakšnih rojakov Bullet For My Valentine. Skratka, Bloodshot Dawn so odlično uigran kvartet, ki je brez slehernega pompa prišel, odsekal svoj material in korenito podkuril sicer maloštevilno občinstvo pod odrom, ki pa ob zaključku nastopa ni pozabilo zahtevati dodatek.
In potem so bili Gravewrom. Tolklo je sonce v čelo. Neusmiljeno in brezobzirno. Rogovilil pa so tudi Graveworm. Južni Tirolci so dostavili svoj obraz simfoničnega black metala, ki rad prehaja v death metalsko »melodiciranje«. Skupina, doma iz Brunecka, je znova naletela na precej razpacan zvok, kitare so brnele kot čebelice in vokal jih je konkretno prekrival. Začetek koncerta se je odprl s silno dinamično The World Will Die In Flames, potem pa so skozi skladbe I – The Machine in Legions Unleashed Graveworm vse bolj in bolj neusmiljeno privijali svoje žeblje na krstah. »Kratko« so (samoumevno) potegnile v zvoku tudi klaviature. A nič ne de. Skupina se je držala korektno, s profesionalnim odnosom in čeprav je bilo po večini prikovanih pred oder kar lep sveženj firbcev, so zagotovo osrečili peščico vročekrvnih navijačev, ki so jih vzpodbujali med koncertom. Žal kup veselega brnenja. Dejstvo je, da Graveworm v svojih avtorskih stvaritvah ne zapustijo konkretne glasbene prepoznavnosti.
Eden izmed najbolj težko pričakovanih nastopov je bil zagotovo nastop ameriških heavy metalcev stare obrti in šole Metal Church. Pravo malo »sladostrastje« za vse gurmane prvinskega izročila heavy metala. Brez kiča, lišpa, odrskih scen. Pri Metal Church je od nekdaj štel le kitarski riff. Moč ekspresije le tega! In ta je vselej posedovala karizmo in grabežljivost. Ekipa v postavi Kurdt Vanderhoof (kitara) Ronnie Munroe (vokal), Steve Unger (bas kitara), Rick Van Zandt (kitara) in Jeff Plate (bobni, ex-Savatage), je stopila na oder v najhujši dnevni pripeki. Usekala je naravnost v zobe s popadljivim rušilcem Ton Of Bricks. Ronnie Munroe se je izkazal za izjemnega vokalista, ki z lahkoto vrši re-kreacijo vzdušja klasičnih Metal Church koncertov, ko je pri njih prepeval še pokojni Dave Wayne. Odlična odrska eksekucija. Od prve do zadnje sekunde koncerta. Žal pa je pripeka vplivala na samo razpoloženje skupine. Med njihovim nastopom so na oder prinesli celo kaloriferje. Najbolj med vsemi je vidno trpel šef skupine Kurdt Vanderhoof, ki se je vseskozi nesrečno kremžil, saj mu je znoj v nalivih prelival obraz. Navkljub odličnemu setu, ki je vključeval izvedbo Gods Of Wrath, Watch the Children Pray, A Light In The Dark, Start the Fire, Fake Healer, Beloynd the Black, je zasedba zaključila z nastopom nekoliko prej kot je bilo pričakovano. Tako ni izvedla komada Metal Church, ki mora biti načeloma prisoten na vsakem izmed njihovih koncertov. Navkljub vsemu, smo bili deležni prave pravcate pesti dinamita naravnost v obraz izpod režije legendarne skupine, ki je odsekala nekaj nepozabnih riffov, kateri so onkraj luže krojili zgodnjo zgodovino metala. Resnično eden najbolj zanimivih koncertov na festivalu. Nasploh za tiste, ki se radi udeležujemo raritetnih koncertov. Tisti ki posedujete »bootleg« iz leta 1986 z naslovom »Live!«, ki je izšel preko založbe SPV Records leta 1998, ste morali doživeti pravo malo reprizo tega koncerta, ko so Metal Church sredi Tolmina valili klasiko za klasiko. Za Metal Church je bila prihodnost do nedavna zapečatena. Bend se je namreč uradno upokojil leta 2009, potem pa se v lanskem letu znova združil ter uradno naznanil, da snema novi album. Upajmo, da jih promocija le tega nemara zanese na klubski koncert v Ljubljano!
Irski posebneži Primordial so lahko povsem upravičeno za marsikoga predstavljali skupino petega dne festivala, ki so jo najtežje pričakali, da se pojavi na odru. Dostavili so namreč enega najboljših nastopov ne le zadnjega dne, pač pa kar celotnega festivala. Odlični veterani in ekstremni metalci, ki brcajo že od leta 1987 dalje, predstavljajo edinstveno glasbeno zmes, ki na eni strani izhaja iz zasnov black metala, temu pa dodaja tradicionalne elemente irske folk glasbe. To pa ne počne s frulicami, harmonikami in violinami, pač pa kar se da skozi svojo unikatno prizmo kaljenja zloveščega metalsko naostrenega zvoka, ki ne pušča za seboj ne živih, kaj šele zapornikov. Bend je odprl koncert okrog pete popoldan. In to s prvo skladbo aktualnega studijskega albuma »Redemption at the Puritan’s Hand« (2011), ki se imenuje No Grave Deep Enough. Po uvodnem sestavku torej nihče ni pričakoval koncert poln radosti in židane volje. Na MetalDays je za uro legla tema. Primordial so ukradli dan, pripravili nebesna telesa v sončni mrk. Samo še oblak bi se moral utrgati in mera bi bila polna. Vokalist Alan Averill (aka A.A. Nemtheanga), je izjemen vodja. Eden najboljših frontmaneov v metalu nasploh. Svoj odrski sceanrij nastopov in igro je privedel do maksimuma. Odrska igra in karizma spominja na še en vokalni lik, in sicer na Davida Bowesa iz NWOBHM zasedbe Hell. Arzenala za kreacijo drama momenta Allanu nikakor ne zmanjka. Strastno, vživeto in nepopustljivo. Izjemno prilagajanje vokalnih karakteristik, vezano na sporočilo verzov! Bend izjemen! V vseh karakteristikah! V najvišji prestavi so dostavili eno najboljših predstav na festivalu. Nastop, ki ti mine še preden se je začel in nastop, za katerega po koncu rečeš, da moraš skupno čimprej znova videti na odru!
Neverjetno pa je, kam so prilezli (nekoč pravi kičeraj kratkohlačniki) Powerwolf. To so power metalci, ki črpajo ideje za odrski špas teater in šemljenje iz legende o transilvanskem grofu Vladu II., ljubkovalno imenovanem Drakula. Povsem generična glasbena izpoved, a podkrepljena in zapakirana v pravljico o vampirjih. In to zadošča. Kup takšnih bendov je in to je edina pot, da preusmeriš publiko in jih odvrneš od tega, da bi se pretirano poglabljala v tvojo glasbo, da ne odkrije kako si pravzaprav generičen. Naj se narod raje ubada s spektakularnostjo tvojih nastopov. Ameriška logika se torej vse bolj zažira tudi v pore stare Evropske celine in izkrivlja zdravo evropsko miselnost in zdravo negovanje, skrb in občutek za umetnost. Žal. Zasedba je izdala komaj dober teden dni pred prihodom v Tolmin svoj novi studijski album »Preachers Of The Night«. Seveda je glavni lik odra pevec Attila Dorn, ki je v zadnjih nekaj letih osvojil izjemno odrsko samozavest in zato je med nastopom deloval silno prepričljivo. Narod je preprosto užival. Kruha in iger! Ni kaj. Spominjam se nastopa Powerwolf na Bang Your Head!! Festivalu leta 2009. Ura je bila deset zjutraj, skupina je imela 40 minut na razpolago. Bili so zeleni. Zelo zeleni. V kombinaciji z imeni nastopajočih tega dne, kot so med drugim bili Laaz Rockit, Cloven Hoof, Driver, Sacred Right, torej hipoma pogrešljivi. A fantom gre čestitati, da so v svojem kljubovanju prikrmilili svoja krmila tako daleč in pravzaprav visoko.
Wintersun so bili težko pričakovani bend dneva. S strani večine, ki je letos prišla na festival. Prav ves vesoljni MetalDays festival se je natlačil pred pročelje glavnega odra. Vse lepo in zaigra nam nasneti uvod. Prva minuta je šla mimo. Vse lepo. Vse normalno. A kaj, ko se zasliši »pok«! »Pa« crkne! Luči crknejo, vse crkne. Publika odžvižga svoje, festival obnemi. Kar lep kos časa je preteklo, kakih 15 minut, da so reči porihtali in skupina je naposled lahko pričela s koncertom. A ni dolgo trajalo. Nemara dvajset minut, ko se je zgodba še enkrat ponovila. In znova se je čakalo in čakalo in narod je bil žalosten in nejevoljen. Dejansko so Wintersun vroči in hrustljavi. Kot žemljice. Metalci, ki so po izpovedi nemara v osnovi melodični death metal, v vse to pa mešajo prav vse možne metalske podžanre, od power metala, do folk metala, nekateri jim dodajajo celo predznak progresivni metal. Skratka, šest komadov so Wintesun dostavili publiki na MetalDays festivalu in ob tem pokazali vso srčnost in veliko voljo ter spoštovanje do svojih fanov, ki jih nikakor niso hoteli pustiti na cedilu. Včasih se zgodi tudi »najboljšim«. No upajmo, da se Wintersun kmalu odkupijo z novo turnejo vsem oboževalcem, ki so sestradani njihove glasbe zapuščali prizorišče glavnega odra!
In za finale veliki povratnik, veliki dolžnik in v tem oziru eno najslajših presenečenj letošnjega leta. Izgubljeni in najdeni zlovešči sin metala in snovalec najsrhljivejših pripovedi. King Diamond. King Diamond se ni spremenil niti za ped. Vse ostaja enako. Od odrske kulise, do znamenite obrazne poslikave. Pred pričetkom nastopa je v zraku vladala prava pravcata napetost. Občutek je bil, kot da je ljudem popolnoma vseeno, kaj bo ušpičil na odru King, pomembno je bilo le nekaj. Da nastopi. Da se pojavi na odru. Tak ali drugačen. Res smo ga pogrešali! Dejansko je kar nekaj let vladalo prepričanje, da se je možakar upokojil in da sploh ne namerava več nastopati, niti izdajati albumov. Sploh potem, ko je napočil november 2010. Prav v dneh, ko je njegov basist Hal Patino pomagal na turneji svojim danskim rojakom in kolegom Pretty Maids, ki so predstavljali po Evropi album »Pandemonium!«, je skoraj izgledalo, da bomo ostali brez Kinga Diamonda. Doživel je nekaj zaporednih infarktov, pa so mu s srečno operacijo izvedli kar trojni »by pass« in mu rešili življenje! In King Diamond je tako k sreči prinesel sebe in s seboj grozo. Ne pa tudi urokov. Ali pač?
King Diamond ostaja King Diamond. Vokalno je superioren. Kot na ploščah! Njegov na miljo prepoznavni falset je med nastopom učinkoval v polnem iztržku. Na njegovi levi vselej zvesti podanik Andsy La Roque, na njegovi desni sprva basist Hal Patino in naprej Mike Wead ter zadaj za bobnarsko utrdbo Mad Thompson!
O nastopu ne gre izgubljati besed. Improvizirano hišno preddverje z ograjo, postavljeno povsem na robu odra – torej si moral gledati cel Kingov teater skozi rešetke. Tu je od časa do časa pomolila med rešetkami Kingova glava z opletajočim jezikom. Kot vselej z mikrofonom, pritrjenim na dveh prekrižanih kosteh. Prizorišče oživi ob uvodni klasiki The Candle (»The Fatal Portret«, 1985), kaj kmalu pa se je na oder prizibala tudi kremenita babica v vozičku (Saxon bi zavpili v en glas: »She’s got Wheeels, Wheels of Steel!!!«), ko udari zasedba dalje z Welcome Home (»Them«, 1987). Špas teater se je hitro odvijal. Koncert je predstavljal nekakšen sprehod skozi King Diamondovo diskografijo! Pravzaprav zaradi nenehne menjave kulis, kadrov,.. so se dogodki hitro odvijali in minute hitro tekle. Načeloma je improvizirano stopnišče z leve in desne ter balkon izkoriščal King Diamond, ostali so se povzpeli na stopnišče in balkon le občasno. La Roque je med koncertom storil nemara dva koraka levo in desno od svoje osnovne lege na odru, v nasprotju z njim pa je oder po dolgem in počez prelazil hiperaktivni Hal Patino. Odlična uigranost Weada in La Roquea se je iskrila v nekaj nepozabnih riffih King Diamondove kariere. Set lista je bila odlična, pravzaprav sestavljena iz skladb, na podlagi katerih si je King Diamond v zlatih osemdesetih zgradil kultni spomenik. Po pričakovanju in na veliko navdušenje občinstva je zasedba urezala tudi dve Mercyful Fate klasiki (Come to the Sabbath, Evil). Edina »mlajša« skladba je bila Shapes Of Black z zadnjega albuma »Give Me Your Soul« (2007), King Diamond pa je relativno hitro pripeljal regularni set h koncu, ko je zaključil skladb The Eye Of The Witch (»The Eye«, 1990). King nas je z ekipo popeljal v intenzivni zaključek ob dveh »Abigail« klasikah ter zasolil obvezni dodatek po okusu vseh s komadom Evil z Mercyful Fate prvenca »Melissa« (1983).
Nekoliko kratek set in vmesna bobnarska solaža nakazujeta, da King Diamond ni tako svež kot je bil nekoč. Vseeno pa je z vokalom in odrskim teatrom ustvaril natanko tisto, po kar smo prišli. Seveda ob odlični igri svojih zvestih uslužbencev. Kiksov med nastopom ni bilo čutiti, le nekaj varčevanja z energijo in najmanj za 15 minut prekratek repertoar. Novi studijski album je v nastajanju. Potem pa čakamo na novo turnejo. Lahko zaključim, da je King Diamondov koncert ob opazki varčevanja z energijo, opravičil pričakovanja enega vrhuncev MetalDays 2013 festivala.
Glavni nosilci večera na drugem odru, pa so bili Švedski doom metalci Candlemass. Originalna člana Leif Edling (bas kitara) in Mats Björkman (kitara), ob Janu Lindhu (bobni), kitaristu Larsu Johanssonu in najnovejši pridobitvi, vokalistu Matsu Levenu, držita vajeti v rokah, kot šesti član pa Candlemass na koncertih pomaga klaviaturist Per Wiberg (ex-Opeth). Candlemass ne popuščajo in so na festivalu dostavili zagotovo enega najboljših koncertov v celem tednu. Pravšnja izbira za pravi bend, ki mu je namenjena čast, da sklene festival! V lanskem letu so Candlemass izdali novi studijski album »Psalms For The Dead« (2012) in večer odprli z prvo skladbo albuma, imenovano Prophet!
Minimalizem odrske razsvetljave je silno godil naravi zasedbe. Še bolj je godil ambient. Gozdič. Nasploh ko so usekali s skladbo Under the Oak, Mats Leven žal ne bo nikoli Messiah Marcolin, vseeno pa je njegovo petje odlično povzelo zgodbo o atmosferi, ki jo skreirajo le Candlemass. Leven je prekaljen mož. Z Björkmanom je sodeloval že v skupini Krux, obenem pa v mezincu poseduje poanto teatralnosti. Pred tem je namreč sodeloval s Therion. Izkušen umetnik torej. Seveda je karizma njegove odrske pojave skvašena iz povsem drugega testa kot Marcolinova, pa vendar v prvi vrsti šteje eksekucija. In Švedi so na odru resnični v svojih dejanjih in perfektni v eksekuciji! Manifest pravega skandinavskega perfekcionizma je nekje v podtalju seval iskreno strast glasbenikov, ki so nepopustljivo obračunali z riffi repertoarja. Tako tistimi, ki pripadajo najnovejšim (Prophet, Waterwitch, Psalms For The Dead, Black As Time), kot tudi s tistimi, najteže pričakovanim, ki so ponudili porogljive »očenaše« izvedb klasik Emperor of the Void, At The Gallows End, Bewitched, Dark Reflections, Crystal Ball in v zaključku pričakovano Solitude. Nastop na MetalDays 2013 festivalu je zasenčil Balingenski nastop skupne v sklopu ogrevalnega dne Bang Your Head!!! festivala. Preprosto zaradi ambienta, v katerem so Candlemass nastopili v Tolminu. Odlično so se počutili. Sevali so še več sproščenosti in še več komunikativnosti oziroma odprtosti do publike, ki je zapolnila prav sleherni kotiček prostora pred odrom. Bil je namreč zadnji nastop na festivalu, ki je tiho in počasi ugašal. In s Candlemass, kako priročno ime skupine, je ugasnila tudi zadnja festivalska sveča. Briljanca koncerta in atmosfere, kjer je kemija med publiko in skupno doživljala izredno homogenost in v kateri se je čutilo, da bo slovo težko. Slovo od letošnjega MetalDays festivala. Do naslednjega leta!
avtorja: Sebastijan Videc & Aleš Podbrežnik
fotografije: Nina Grad & Jerneja Jerak
Setliste:
METAL CHURCH:
1. Terminator 2 Main Title (intro)
2. Ton of Bricks
3. Start the Fire
4. A Light in the Dark
5. Fake Healer
6. Gods of Wrath
7. Badlands
8. Watch the Children Pray
9. Beyond the Black
SVART CROWN:
01. Intro
02. Apocalyptic Triumph
03. Into a Demential Sea
04. In Utero: A Place of Hatred and Threat
05. Nahash the Temptator
06. Profane
07. Ascetic Purification
08. Revelation: Down Here Stillborn
PRIMORDIAL:
01. No Grave Deep Enough
02. Gods to the Godless
03. Bloodied Yet Unbowed
04. As Rome Burns
05. Traitors Gate
06. The Coffin Ships
07. Empire Falls
POWERWOLF:
01. Lupus Daemonis (Intro)
02. Sanctified With Dynamite
03. We Drink Your Blood
04. Amen & Attack
05. Werewolves of Armenia
06. In the Name of God
07. Resurrection by Erection
08. Coleus Sanctus
09. All We Need Is Blood
10. Kreuzfeuer
11. Raise Your Fist, Evangelist
12. Lupus Dei
13. Wolves Against the World (outro)
WINTERSUN:
01. When Time Fades Away
02. Sons of Winter and Stars
03. Beautiful Death
04. Death and the Healing
05. Winter Madness
06. Starchild
AURA NOIR:
01. Upon the Dark Throne
02. Blood Unity
03. Abbadon
04. Hades Rise
05. Deep Tracts of Hell
06. Black Deluge Night
07. Hell’s Fire
08. Shadows of Death
09. The Stalker
10. Black Metal Jaw
11. Conqueror
12. Sons of Hades
KING DIAMOND:
01. The Candle
02. Welcome Home
03. At the Graves
04. Up from the Grave
05. Voodoo
06. Sleepless Nights
07. Drum Solo
08. Dreams
09. Come to the Sabbath
10. Shapes of Black
11. Eye of the Witch
—dodatek—
12. The Family Ghost
13. Evil
14. Black Horsemen
CANDLEMASS:
01. Marche Funebre (intro)
02. Prophet
03. Bewitched
04. Dark Reflections
05. Waterwitch
06. Emperor of the Void
07. Under the Oak
08. At the Gallows End
09. Psalms for the Dead
10. Black as Time
11. Crystal Ball
12. Solitude
