Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 25.07.2013
Četrti dan festivala so načeli italijanski folk metalci iz Benetk Vallorch. Septet, ki ne prinaša v glasbenem oziru nikakršne revolucije, pač pa previdno stopa po že osmišljenih in ustvarjenih dejanjih tega žanra, je proti koncu nastopa pripravil publiko celo do izvedbe »wall of death«! Ker pa je bil nastop nastavljen na čas vse hujše pripeke in so se mimo drugega odra v trumah sprehajali kopalci, namenjeni do sotočja Tolminke in Soče (z vsemi mogočimi napihljivimi rekviziti seveda), je bilo mogoče ugledati zanimiv prizor med koncertom. Crowd surfing z gumijastim čolnom. Zabaven pričetek dogodkov četrtega dne festivala, ni kaj!
Mehiški melodični death metalci Imperium niso ponudili drugega, kot omehčano različico te veje žanra, če jih tja sploh lahko uvrstimo. Precej čistih vokalov, precej že prežvečenih fraz, zlasti pa monotonega in predvidljivega razvoja dogodkov. Podobno nadaljevanje je sledilo, ko so oder zavojevali baskovski Ravenblood. Z orkestralnimi aranžmaji okrancljani kitarski riffi, epskost in bombastika ter zraven grčanje. Vključevanje koračniških galop ritmov na kotaljenju dvojne bas boben noge, pa sodi bolj kot ne v izročilo power metala. Znova brez pravega učinka agresije. Do Meta-stasis. Ti odbiti psiho alienski mračnjaki iz Velike Britanije so na oder zanesli pravo grindovsko praznoverje in imponirali z odlično kemijo med brutalno ekstremnim ekspozejem in uigranostjo. Vokali grčavega terorja, kot da bi prihajali iz trohnečih trupel! Brezmilostni masaker. Pet odrskih pacientov rakave diagnoze oziroma pet trohnečih bitij, ki so se z mutacijami polagoma spreminjala v kreature zmagovito ostudne gnusobe, kot jih poznajo najbolj bolestni scenariji znanstveno fantastičnih filmov človeške ere.
Če so prejšnji dan ob pol štirih popoldan na oder stopili Ciprčani Stormcast, je naslednjega dne ta čast doletela njihove ciprske rojake Blynd. Podobnost in sorodnost je očitna. Ciprski melodični death metal na pohodu torej. Lepo igranje, lepa usklajenost, a bolj kot ne replika replike. Tega je MetalDays, navkljub nekaj zelo zanimivih skupin, ki so nastopile na festivalu, ponujal prav tako v izobilju. Žal. Postavlja se vprašanje, kje je plafon in koliko repliciranja lahko melodični death metal na trgu sploh še prenese? Podobnih bendov, kot so Blynd je danes v Evropi vse polno. Igrajo lepo, a znova v prvi vrsti nezanimivo in generično.
Belgijski Herfst so zanesli na drugi oder znova nekaj več pravega kemizma in pristnih občutij. Kvintet imenuje svojo glasbo kot »nekromantični« metal. Na oder stopijo obarvani v bele in rdeče »kremne« barve. Rdeča je kri in bela namiguje na žive mrliče (zombije). Herfst hodijo nekako po dveh žanrskih vzmetnicah in združujejo elemente black metala ter death metala. Ekstremni vokal se poslužuje občasnih čistih napevov. Bend je zelo natančno uigran in čuti se, da je za ekipo že lepa koncertna kilometrina. Petnajst let kljubovanja na sceni. Najbolj zanimiv med skvadronom belgijskih neotesancev in nekromanijakov je bil desni kitarist, ki se je z rdečo barvi tako »spretno« načičkal po obrazu, da je deloval, kot, da se ves čas smeji. Zagotovo je kak Jokerjev sorodnik!
Medtem, ko je bil drugi oder že kako uro in pol zelo živahen, so na glavnem kot prvi zaropotali italijanski power metalci From the Depth, ki so v lanskem letu nastopili na drugem odru »pokojnega« MetalCampa. Možje brcajo učinkovito in ne glede na to, da so generični kot sam vrag, so v sklopu nastopa že predstavili nekaj novih skladb, ki jih pripravljajo za novi album – ta naj bi izšel pozimi prihodnjega leta. Sicer pa so repertoar sestavljale skladbe albuma »Back To Life«. Kvintet je ambiciozen. V lanskem letu so odpirali po Italiji koncerte pred Rhapsody Of Fire ter švedskimi progresivnimi metalci Seventh Wonder. Težko prebavljivi hrvaški Cold Snap so hitro utonili v pozabo s svojo metal core mučilno napravo, oder pa so za njimi zavzeli islandski post metalci Solstafir. Izredna vročina ni odvrnila ljudi, da se ne bi zbrali v konkretnem številu in ponudili skupini kremenito podporo. Skupina, konkretno oborožena s plejado efektov, skompresiranega kitarskega zvoka, kolaži soundscape-sov so ležali drug na drugem. Počasen razvoj dogodkov. Atmosfera, ki zahteva odklop misli. Besedila v islandščini, uho parajoče visok vokal, občasno hlipav, a dovolj nadležen, sodil bi v kak new wave/post punk band osemdesetih let. Komadi v izmero dolgi okrog deset minut. Torej je bilo prostora ravno za štiri. Slišiš pet minut repertoarja, slišiš vse. Tako gre to v glasbi s predpono »post«.
Dvajset minut do pete popoldan so oder zasedli veterani srednjeveškega metala, pravzaprav prvi konjeniki tega »nenavadnega« žanra izumljenega v Nemčiji, Subway To Sally. Zasedba je izkušena in dolga kilometrina je za njo. Če bi bil MetalDays nemški festival, bi tej skupini definitivna pripadla vloga glavnega nosilca večera. Skupina je za svoj nastop dobila eno uro časa. Zakaj so igrali sredi dne, ni znano, nemara so sami prosili za takšno uro, ker jim je tak časovni razpored ustrezal. Subway To Sally so svoj šov, kot po običaju, teatralno nadgradili s salvami dimnih zaves, prasketanjem isker ter ognjenimi izbruhi. Odeti v usnjena oblačila srednjeveške konfekcije in opremljeni s tradicionalnimi instrumenti. Frontman Eric Fish je prevzel glavnino odrske predstave z rutinirano igro ter premišljenim odrskim teatrom, v katerem si je posebno mesto znova izborila violinistka Silke “Frau Schmitt” Volland, brez katere pravega Subway To Sally nastopa ne bi bilo. Izreden nastop. Poln! Čuti se, da je skupina resnično prekaljena. Po pravici povedano, bi morali Subway To Sally nastopati prav ob koncu programa glavnega odra.
Ker se s prejšnjim stavkom nikakor ne morem strinjati, pravzaprav bi morali zakonsko prepovedati siljenje folka v metal, mi je bil nadaljnji četrtkov program pisan na kožo. Četrtkov spored je pravzaprav ponudil kar več headlinerjev, katerih pozicija na glavnem odru bi se zlahka tudi obrnila. Še pred trojčkom največjih pa je bil glavni oder za dobro uro v upravljanje prepuščen Norvežanom. In to kar dvojim. Najprej so na oder stopili progresivni metalci Leprous, ki jih bomo lahko jeseni videli v Orto baru, bolj vznemirljivo pa je bilo nadaljevanje, ko se jim je pridružil nekdanji Emperor mastermind, danes pa genialni solo glasbenik, Vegard Svere Tveitan – Ihsahn. V svoji karieri po koncu Emperor je Ihsahn nanizal že štiri solo plošče, briljantne primerke drznega, če hočete avantgardnega progresivnega metala. Njegov nastop je bil v četrtek težko pričakovan, a Ihsahnu le-tega ni uspelo povsem uresničiti. Verjetno je k temu doprinesla huda vročina, slab zvok, ki je nagajal mogočnemu, masivnemu zvoku osem strunskih kitar, ter nekoliko nerodno izbrana setlista. Večina komadov, ki jih je Ihsahn odigral s pomočjo Leprous, je bilo namreč počasnejših, resnična kompleksnost njegove glasbe pa je bila za žgoč četrtek očitno preveč.
Bolje so jo istočasno na malem odru odnesli britanski nihilisti Anaal Nathrakh, žal pa je bilo njihovo prekrivanje z Ihsahnom eno nerodnejših in tečnejših celotnega festivala. A se eden najbolj mizantropičnih bendov sploh, britanska zasedbo pod vodstvo dvojice V.I.T.R.I.O.L. (Dave Hunt) in Irrumator (Mick Kenney) požvižga na to, na vse standarde in dogme in se obenem poščije in poserje na človeštvo kot tako. Kakšne izprijene, kaotične, demonične in nihilistične zvoke iz najglobljih in najbolj gnijočih ter umazanih človeških lastnosti izvabljajo Anaal Nathrakh, je neverjetno! A ne gre le za tipični metalski »fuck off« odnos, saj sta mizantropija in nihilizem pri Anaal Nathrakh podprta s filozofskimi doktrinami in nietzschejanskim razmišljanjem. Žal je tokrat glasba, ki bo gotovo igrala ob koncu sveta in potopu človeštva, zaradi slabega, resnično kaotičnega zvoka, izpadla nekoliko neprepričljivo. Ves čas so se namreč v zvočni sliki izgubljali tako Huntov psihotični vokal kot zlovešče grind/black metal kitarske linije. A jebi ga, očitno se je pošastnosti Anaal Nathrakh ustrašil še zvok in vse skupaj je nastopu Anaal Nathrakh dalo poseben čar. Če lahko besedo kot je čar pač uporabiš v navezi z Anaal Nathrakh. Angleži so publiko zbrcali v krvavo brozgo, predvsem zaradi neverjetnega Hunta, ki je eksplodiral po celem odru. Kakšno energijo ima ta človek! In povrh tega še nehuman, boleče ogaben (v karseda pozitivnem smislu) krulež, demonično visoke krike in obenem fantastičen čist vokal za epske refrene, ki povejo kako ničvredni smo v resnici ljudje ter noro povezovanje programa in vzpodbujanje publike. Energično, odfukano, iskreno, psihopatsko in glasno!
Časa za počitek pa ni bilo prav dosti, saj je veliki oder že vabil predse z eno večjih atrakcij letošnjega festivala! Čas je bil za napad strupenega kanadskega thrash metala, ki ga je nestrpno čakalo kar lepo število ljudi. S petnajst minutno zamudo so z novostjo Smear Campaign (s prihajajoče štirinajste studijske plošče Feast) naša ušesa z odličnim thrash metalom blagoslovile kanadske legende Annihilator. Band, ki je s svojima prvima dvema albumoma Alice in Hell (1989) in Never, Neverland (1990), ki sodita med najsvetlejše trenutke thrash metala, nakazal vzpon na prestol thrasha, s svojimi kasnejšimi izdajami žal ni uresničil velikih pričakovanj in upov in počasi tonil v pozabo. A časi se tudi za Annihilator očitno končno le spreminjajo in če si kdo to zasluži, je to eden najbolj delavnih metalcev Jeff Waters. S predlanskim albumom Annihilator je dokazal, da mu sape in zagona še ni zmanjkalo, odlomki nove plošča pa prav tako veliko obetajo. Annihilator so dokazali, da so v živo thrashersko strupeno nastrojeni in ena najboljših koncertnih zasedb sploh! Vodja in edini preostali originalni član zasedbe, veliki Jeff Waters (po novem znova obritoglavi), je energično vodil skozi celoten tričetrturni set, skakal sem in tja, ter publiko ves čas spodbujal in podžigal s tem, da je stopil povsem na rob odra in s svojo klasično rdečo lepotico v stilu Steva Harrisa postreljal publiko. Tudi Dave Padden, fant videza člana kakega boy-benda se je v živo izkazal, njegov vokal je dozorel in se odlično obnese tudi v komadih Rampage/Pharr/Randall ere, izdatno pa s prepričljivimi back vokali pomaga eden in edini Jeff Waters. Žal je bil zaradi začetnih tehničnih težav set Annihilator skrajšan za debelih petnajst minut in bend takega kova bi si zaslužil občutno daljšo minutažo. Med zaključnima klasikama The Fun Palace in Alison Hell so nas šele dobro začeli boleti vratovi, pa je bilo že vsega konec. Škoda, vendar pa Annihilator v živo še vedno brcajo s polno močjo! “Listen to Annihilator, eh!”
Žal je bilo zaradi nerodnih prekrivanj potrebno nekaj tečnega izbiranja in računanja, kaj se bolj splača videti, a so bili obliž na rano odlični koncerti na velikem odru (vseeno pa žal na račun Lock Up in Onslaught na malem odru).
Ravno prav pa se je stemnilo in nad Tolminom so se pojavile nenavadne, nezemeljske luči. Glavni oder so namreč zasedli njegovi stari znanci, švedski velikani Hypocrisy pod večnim vodstom Petra »The Alien« Tägtgrena. Odrska priprava za njihov nastop je bila paša za oči predvsem zaradi gigantskega Horghovega (Immortal) podstavka za bobne, ki je res delovala kot kakšno pristajališča za neznane leteče predmete, a Hypocrisy je tokrat vizualno podobo uspelo še nadgraditi z glasbeno. Švedi so udarili z epsko naslovno skladbo nove plošče End of Disclosure in že s prvimi toni dokazali, da kljub nekoliko ponavljajočimi se studijski izdelki v živo še vedno brcajo na polno. Peter je resda potreboval nekaj verzov, da je ogrel vokal, a je nato kričal in krulil kot za stavo, bendu pa je šel na roke predvsem jasen in čist zvok, ki je zarezal v bobniče. Res je bilo lepo slišati Tägtgrena v odlični vokalni formi, krulil je izredno dobro, fantastični pa so bili predvsem zanj tipični visoki screami, ki jih Peter v komadih odlično poudari, predvsem se to izredno dobro izkaže z živalskim krikom v uvodu prej vojaške artiljerije Warpath. Komadi z novega albuma so se že lepo prijeli med fani in se čvrsto usidrali med ostale, še posebej pa so Hypocrisy tokrat navdušili z nekaj nepričakovanimi, in zato toliko slajšimi, presenečenji – Left To Rot s Penetralie, Necronomicon z Osculum Obscenum in Elastic Inverted Visions s Hypocrisy! Vav, pohvale vredno! V dodatku nista manjkala nesmrtna hita Roswell 47 in obvezni Eraser, še pred njima pa je bilo treba pobegniti na mali oder, na katerem so prvič v zgodovini festivala nastopili norveški veterani Enslaved.
In kakšen koncert so odigrali! Fenomenalen zvok, razpoložen bend, ki je z odra energijo kar bruhal in se jo je hitro nalezla tudi publika, čudovita igra luči in dober izbor komadov so bili popolna zmaga malega odra. Verjetno celo vseh dni! Enslaved, ki so tekom svoje kariere prehodili dolgo evolucijsko pot od čistokrvnega black metal benda pa do tega kar so danes – progresivni/psihedelični black/viking metal – so bili še pred nekaj leti pogosti obiskovalci slovenskih odrov, že lep čas pa je minil od njihovega zadnjega obiska. V tem času so Enslaved postali eno najbolj spoštovanih imen žanra, ali bolje rečeno, žanrov, še vedno pa navdušujejo z nenehnim razvojem in kvalitetnimi studijskimi ploščami. Norvežani so bili tako prepričljivi, da se je zdelo, kot da se je na oder spustil cel soj nordijskih božanstev in da je bendu blagoslov dal sam Asgard. Kristalno čiste kitare so tekle kot najčistejše reke, bobni doneli in bobneli kot najhujši srd narave, preplet grobih in čistih vokalov pa na ušesa deloval tako blagozvočno, da bi bilo lahko po Enslaved festivala tudi kar konec. Enslaved so nas v največji meri zavili v korenine aktualne plošče RIITIIR, manjkala pa ni niti zažigalna klasika As Fire Swept Clean the Earth in zaključna black metal mojstrovina Allfǫðr Oðinn. Vsemogočni oče Odin je temu koncertu vsekakor z odobravanjem prikimal in upam, da Enslaved Slovenijo kmalu spet napadejo s solo koncertom.
Na velikem odru pa je bil že pripravljen četrtkov headliner v pravem pomenu besede. Iced Earth jasno! Schaffer in njegovi fantje so zadnji nastop na MetalCampu kronali s tem, da so njegov posnetek umestili na koncertni DVD Festivals of the Wicked in s tem Slovenijo postavili na zemljevid koncertnih DVDjev, tokrat pa so se legendarni Američani vrnili z novo postavo in novim vokalistom, sijajnim Kanadčanom Stujem Blockom. Iced Earth so z novo ploščo Dystopia po dolgem času tavanja v temi spet našli luč, ki pomeni vrnitev h koreninam zasedbe – torej prvovrstnemu mešanju vplivov Iron Maiden in thrash metala, po čemer so Iced Earth sloveli vse od začetka svoje kariere. Prva sekira v med pa je Schafferju Stu Block, ki bo s takim delom lahko povsem zasenčil tako Matta Barlowa kot Tima »Ripperja« Owensa. Iced Earth so tako že v prvih trenutkih dokazali, da so spet polni jeze in agresije na eni strani ter nepozabne epskosti, ki v trenutku zleze pod kožo na drugi, poleg tega pa jim je Stu dal še kako potrebno brco nebrzdane mladostniške energije. Iced Earth so velik del setliste namenili aktualnemu albumu Dystopia in z naslovnim komadom aktualnega albuma so nas tudi sprejeli med svoje uporniške vrste. Fantje so v prvih trenutkih upravičili velikanska pričakovanja, saj bend tako razpoloženo že lep čas ni deloval! Nekoliko se je lovil le novi bobnar Raphael Saini, ki je v skupini pred kratkim zamenjal Brenta Smedleya, a so tudi njegovi (malenkostni) kiksi zbledeli ob mogočni Stujevi vokalni predstavi. Ko je Stu odprl svoje glasilke, si lahko zlahka pozabil tudi to, da na odru ne bo več Matta Barlowa. Stu je blestel od prve do zadnje vokalne linije, briljantno odvozil tudi emocionalno najtežje komade, tehnično gledano pa odpihnil vse dvomljivce z globokim baritonom in visokimi falzeti, s katerimi prekaša celo Ripperja. Povrh vsega pa je v Iced Earth vrnil lik pravega frontmena, ki bi lahko Ripperja naučil pravega odrskega nastopa. Iced Earth so na krilih Stujevega mladostniškega entuziazma in neusahljivega vrelca leteli visoko, brez nizkega padca. Tokrat je med izvedbo klasike I Died For You skupina dobila pomoč v obliki malega Jadrana, ki je na Beach stageu na karaokah cel teden neumorno, suvereno in samozavestno gulil to skladbo (poleg tega pa še Enter Sandman in Sweet Child O’ Mine), opazili so ga tudi člani zasedbe in ga povabili na oder. Lep, spontan trenutek. Vrhunsko pa so v nadaljevanju izpadli predvsem V, A Question of Heaven, Dracula, Prophecy ter vedno magično čutna balada Watching Over Me, ob kateri se vsakdo zlahka spomne svojih dragih, ki jih ni več. Fantje tokrat svojega seta niso končali s klasično himno Iced Earth temveč so morali ustreči zahtevam nenasitne publike, ki je hotela še. In za konec smo dobili še sijajni My Own Savior! V distopični družbi Iced Earth tako ni kontrole Big Brotherja, ni totalitarne represije, ni pranja možganov, ni odvisnosti od tehnologije in ni občutka, da je človeško življenje vredno le toliko, kot mu to prizna distopična oblast. Ne! V državi Iced Earth so pomembni le žagajoči riffi, fenomenalni in nepozabni refreni ter topovska ritem sekcija! Nepozaben zaključek četrtkovega dne, pa čeprav so sledili še Legion of the Damned in Shining.
avtor: Rok Klemše
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nina Grad
fotografije: Jerneja Jerak
SOLSTAFIR:
1. Ljos i Stormi
2. Svartir Sandar
3. Fjara
4. Goddess of the Ages
ANAAL NATHRAKH:
1. Drug-Fucking Abomination
2. The Blood-Dimmed Tide
3. In the Constellation of the Black Widow
4. In Coelo Quies, Tout Finis Ici Bas
5. Of Fire, and Fucking Pigs
6. More of Fire Than Blood
7. The Lucifer Effect
8. Todos Somos Humanos
9. Between Shit And Piss We Are Born
10. Volenti Non Fit Iniuria
11. The Destroying Angel
12. Forging Towards the Sunset
IHSAHN:
1. On the Shores
2. Arrival
3. The Paranoid
4. Frozen Lakes On Mars
5. The Barren Lands
6. A Grave Inversed
7. The Grave
ANNIHILATOR:
1. King of the Kill
2. Clown Parade
3. No Way Out
4. Set the World On Fire
5. W.T.Y.D.
5. The Fun Palace
6. Alison Hell
HYPOCRISY:
1. End of Disclosure
2. Tales of Thy Spineless
3. Fractured Millennium
4. Left to Rot
5. The Eye
6. Fire In the Sky
7. Necronomicon
8. 44 Double Zero
9. Elastic Inverted Visions
10. Warpath
— dodatek —
11. The Gathering/Roswell 47
12. Adjusting the Sun
13. Eraser
ENSLAVED:
1. Riitiir
2. Ruun
3. The Watcher
4. Roots of the Mountain
5. Thoughts Like Hammers
6. Convoys to Nothingness
7. As Fire Swept Clean the Earth
8. Allfaðr Oðinn
ICED EARTH:
1. Dystopia
2. Dark Saga
3. Pure Evil
4. Burning Times
5. I Died For You
6. V
7. A Question of Heaven
8. Dracula
9. Prophecy
10. Anthem
— dodatek 1 —
11. Boiling Point
12. Watching Over Me
13. Iced Earth
— dodatek 2 —
14. My Own Savior
