Lokacija: Tolmin (sotočje Tolminke in Soče) / Slovenija
Datum: 6. 8. 2012
Stokamo vsako leto in stokamo celo leto. (Upravičeno) se pritožujemo čez nabor bendov, ki izgleda kot »rooster« založbe Nuclear Blast in/ali agencije Rock the Nation, zastonjsko deljenje slovenskih potnih listov zasedbam kot so Amon Amarth, Eluveitie in Korpiklaani ter videzu, da gre za gasilsko veselico s harmonikami in frulicami na katero je ponesreči zatavalo nekaj tisoč metalcev. Ok, vsakemu svoje, a zahtevnejši metal fen je dejansko težko našel deset bendov, ki ne bi spadali v prej naštete kategorije. Letošnji Metalcamp je v tem oziru uspelo presenetiti z nekoliko bolj vznemirljivim naborom nastopajočih, izstopala sta predvsem headlinerja Machine Head ter At the Gates (poleg njiju tudi alternativni velikani Korn, ki pa po mojem mnenju na festival tipa Metalcamp pač ne sodijo), pa Testament in Sanctuary in mnogi drugi. In ne glede na vse nerganje skozi leto se je nepozabno potopiti v fantastično atmosfero, ki obdaja Metalcamp, užiti spektakularno naravo in s slastjo spiti mrzlo pivo ob še bolj mrzli Soči.
Letos je čas odpreti festival na velikem odru pripadla domači black/death metal zasedbi Morana, takoj za njimi pa z moje strani težko pričakovanim veteranom ameriškega power metala Vicious Rumors. Seveda sem imel to srečo, da sem zaradi službenih obveznosti ujelo točno zadnjih deset sekund zadnjega komada. Grenkobo je potolažilo mrzlo pivo, še bolj pa užitek ušesa namučiti ob nastopu kultnih kanadskih tehničnih death metalcev Gorguts, ki so se v Evropo vrnili po sedemnajstih letih odsotnosti. Gorguts bi morali festivalsko Evropo sicer napasti že lansko leto pa smo ostali polnih mošenj, z uradno razlago, da fantje snemajo novo ploščo (o kateri trenutno še vedno ni ne duha ne sluha). Kakorkoli že, vodja in mastermind benda, kitarist in vokalist Luc Lemay je ob sebi zbral povsem novo zasedbo, ki jo poleg njega sestavljajo basist Colin Marston (Behold… the Arctopus), bobnar John Longstreth (Origin) in kitarist Kevin Hufnagel (Dysrhythmia) in fantje so v slabi uri izvedli fenomenalen tehnični death metal masaker s klasikami bolnega, izprijenega, nezemeljskega death metala albumov The Erosion of Sanity in Obscura. Razpoloženi Lemay je poskrbel za brutalno vokalno predstavo ter s trojico inštrumentalnih čarovnikov/psihopatov nanizal za celo tablo kompleksnih matematičnih enačb prenesenih v glasbeno obliko. Gorguts so odigrali koncert, ki je bil preprosto nuja za vse fene tehničnega death metala in je bil hkrati orgazem vesoljskih razsežnosti in hkrati kot bi ti v levo uho tlačili Linearno algebro v desno pa Teorijo strun.
Ponedeljek je bil dan za nastop še enih legendarnih povratnikov na sceno. Če je razpad Nevermore prinesel karkoli dobrega je to ponovna aktivacija kultne seattleske power metal zasedbe Sanctuary v kateri sta pred ustanovitvijo Nevermore igrala basist Jim Sheppard ter vokalist Warrel Dane (in kot live kitarist tik pred razpadom benda tudi Jeff Loomis). Če so na pogorišču Sanctuary v začetku devetdesetih zrasli Nevermore, so se na pogorišču slednjih med žive znova vzdignili Sanctuary. Ti zaradi inteligentnih Warrelovih besedil, intrigantne, skoraj progresivno naravnane glasbe in genialnih kitariskih vragolij dvojca Lenny Rutledge/Sean Blosl, še danes veljajo za biser ameriškega metal poznih osemdesetih, plošči Refuge Denied (1987) in Into the Mirror Black (1989) pa za kulta (prvo je, sicer obupno, saj se je v tistem času poglabljal v drugačne linije kot kitarske, produciral nihče drug kot Dave Mustaine). Mnogo je bilo ugibanj, kako se Sanctuary trenutno obnesejo na odru, mnenja so se po koncertu kresala tudi po forumih in segala vse od popolnega razočaranja do doživljanja glasbene ekstaze. Sam sodim v slednjo skupino in sem mnenja, da so Sanctuary predstavljali ponedeljkov vrhunec in že lep čas nisem doživel koncerta med katerim bi se mi po hrbtu ves čas sprehajali mravljinci. Glavnino dvomov je jasno predstavljal Daneov vokal, vprašljivo je bilo predvsem, če bo zmogel nečloveško visoke falzete iz časov prvega delovanja Sanctuary (pri Nevermore jih je v veliki meri oziroma skoraj povsem izpustil). Dane resda ne vrešči več kot v starih časih, a boljše vokalne predstave ni pokazal že vsaj od turneje z Nevermore za album This Godless Endeavor, uspelo mu je nekaj sapo jemajočih krikov, izmučila ga je šele zaključna klasika Battle Angels. Odlično in suvereno se je obnesel tudi novi član, kitarist Brad Hull (ex-Forced Entry), ki z Rutledgeom že tvori mogočni kitarski duet in resnično me zanima, kaj bosta pokazala na prihajajoči plošči (imenovala naj bi se The Year the Sun Died). Setlista? Nepozabna, polna rušilcev in epov – Soldiers of Steel, Die For My Sins, Jefferson Airplane priredba White Rabbit pa Future Tense, Eden Lies Obscured in The Mirror Black!!! Resnično sem pogrešal le srhljivi poklon Tutankamonu, Veil of Disguise, je pa bend predstavil tudi nov komad I Am Low, ki sicer zveni mnogo preveč nevermorovsko in melanholično za Sanctuary, a počakajmo kaj bo prinesel nov album. Dobrodošli nazaj Sanctuary!
Nastop legendarnih britanskih pionirjev grindcora Napalm Death sem spričo njihovih pogostih obiskov naših odrov zamenjal za mrzlo pivo in obisk sotočja, pred glavni oder pa sem se znova zdrenjal nekaj čez deveto in z velikim navdušenjem pozdravil thrash velikane Testament, ki so z novo ploščo Dark Roots of the Earth dokazali, da jim med velikimi trenutno ni para. V stilu največjih so Testament na čelu s poglavarjem Chuckom Billyjem zakorakali na oder Metal Campa in nas povabili k vstaji z rušilcem nove plošče Rise Up, ki je naravnost narejen za žive situacije. Žal je popoln užitek pokvaril obupno slab zvok, ki je povsem pojedel Billyjev vokal in večino kitar dvojca Peterson/Skolnick (na sumu imam, da se je na zvočnik usedel Gene Hoglan), a se je k sreči do tretjega komada po vrsti, klasične Testament thrash macole The Preacher, vsaj za silo popravil. Nato pa šus adrenalinskega thrash metala vse do konca, pod odrom pa ni bilo videti konca (ali začetka) čupanja in neskončnega moshanja. Testament so v (prekratkem) času, ki so ga imeli na razpolago sestavili setlisto na kateri je svoje mesto dobil predstavnik s skoraj vsake plošče (žal je zmanjkalo časa za kakšno presenečenje s krivično spregledanih Souls of Black, The Ritual, Low in Demonic). Večnim klasikam, s krvavimi črkami zapisanimi v zgodovino – The New Order, The Preacher, Into the Pit, Over the Wall – so se zlahka ob bok postavile nove mojstrovine, ki bodo brez dvoma postale del železnega repertoarja skupina. Native Blood, True American Hate in Dark Roots of Earth imajo prav vse značilnosti klasičnih Testament, pomešanih z agresivnejšimi stvaritvami devetdesetih – spevne in nalezljive refrene, fenomenalno kitarsko delo briljantnega dvojca Eric Peterson in Alex Skolnick, povrh vsega pa še bobnanje človeške atomske ure Genea Hoglana (človeku so po Černobilu verjetno zrasli dodatni pari nog in rok). A Testament ne bi bili pravi brez Chucka Billyja, ki je tudi tokrat dokazal, da je eden najbolj markantnih thrash metal vokalistov! Človek, ki je prebolel raka rjuje kot lev! Pa naj gre za agresivne thrash linije, čisto petje ali čisto death metalsko kruljenje v The Gathering bombah D.N.R. in 3 Days in Darkness. Vrhunski nastop so kljub slabšemu zvoku Testament v kraljevskemu slogu zaključi s Formation of Damnation.
Odličen začetek festivala so v ponedeljek kronali velikani modernega, v thrashu osnovanega metala, ameriški Machine Head, ki so ta trenutek verjetno celo ena najbolj vročih zasedb. Kalifornijska četverka Robb Flynn (vokal, kitara), Phil Demmel (kitara), Adam Duce (bas) in Dave McClain (bobni) je po mnogih težava v preteklosti sedaj na vrhuncu svoj kariere in še pred nekaj leti bi se lahko ob besedah Machine Head in headliner le nasmihal. A kariera fantov se po albumu Through the Ashes of Empires le še strmo vzpenja, vrhunec je dosegla s fenomenalnim The Blackening, tempo pa je Machine Head uspelo ohraniti tudi z aktualno ploščo Unto the Locust. Poletna festivalska turneja je tako v večji meri še vedno potekala v luči le-te, Flynn in fantje so nas tudi pozdravil z uvodnim epom I Am Hell (Sonata in C#). Resnično se pozna, da so Machine Head v teh nekaj letih kot glasbeniki zrasli in dozoreli, saj so novi komadi razgibani in dinamični ter polni nepričakovanih presenečenj, da ne govorim o kitarski dvojici Flynn/Demmel (nekdanjemu duetu kultnih Vio-Lence), ki nadzvočno hitre in čudovite kitarske dvoboje stresa iz rokavov kot za šalo. Tudi ritem sekcija ni od muh, predvsem je užitek prisluhniti fantastičnemu, samosvojemu bobnanju Davea McClaina in globokemu rožljanju Ducovega basa. Machine Head so tokrat glavnino seta namenili ploščama The Blackening in Unto the Locust, manjkalo pa ni niti železnih klasik Old, Bulldozer, Ten Ton Hammer in zaključne himne Davidian. Najboljše trenutke pa so brez dvoma predstavljale fantastično izvedene buldožersko močne Aesthetics of Hate (posvečen nekdanjemu priporniku Randyju Blytheu) ter epski Halo, ki je začel dodatek. Da je Flynn napredoval ne le kot kitarist, temveč tudi kot vokalist pa je dokazal predvsem baladna Darkness Within, ki je ob čudoviti igri luči v živo izpadla še bolje kot na plošči. Flynn pa seveda ne bi bil Flynn brez neskončni “fuckov” in “mother fuckerjev”, povsem mimo pa je usekal s stavkom, da ne more verjeti, da imamo po petih dneh festivala toliko energije in da Machine Head v Sloveniji igrajo prvi. Kljub temu pa si se po zaključku koncerta resnično počutil kot bi te obdelalo deset tonsko kladivo. Machine fuckin’ Head!
Nazaj v kruto realnost sem zbežal še pred nastopom italijanske folk metal zasedbe Krampus in prvi dan Metalcampa tako ohranil v lepem spominu.
Avtorja: Rok Klemše & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
TESTAMENT:
1. Rise Up
2. The New Order
3. The Preacher
4. Native Blood
5. True American Hate
6. More Than Meets the Eye
7. Dark Roots of Earth
8. Into the Pit
9. Practice What You Preach
10. Over the Wall
11. D.N.R.
12. 3 Days in Darkness
13. Formation of Damnation
MACHINE HEAD:
1. I Am Hell (Sonata in C#)
2. Old
3. Imperium
4. Beautiful Mourning
5. Locust
6. This is the End
7. Aesthetics of Hate
8. Darkness Within
9. Bulldozer
10. Ten Ton Hammer
— dodatek —
11. Halo
12. Davidian
