Založba: Atomic Fire
Datum izida: 1. 4. 2022
Produkcija: Meshuggah & Rickard Bengtsson
Dolžina albuma: 66.43 min
Švedski težkokategorniki Meshuggah so si tokrat vzeli za stvaritev novega albuma še več časa kot ponavadi. Znano je, da Meshuggah potrebujejo veliko časa, ker so precejšnji perfekcionisti, poleg tega skupina ni tako več ravno v svojih mladih letih, tako da tudi sveže ideje ne padajo ravno z neba.
Piše se leto 2022, Meshuggah so se vrnili z devetim albumom. Zasedba, ki je bila prvih 20 let svoje kariere precej spregledana, je doživela leta 2008 z albumom ObZen popolni zasuk. Ne samo, da je skupina postala ena najbolj popularnih v zgodovini ekstremnega metala, temveč rodil se je tudi (pod)žanr djent. Meshuggah so namreč s svojim unikatnim stilom, rušilno močjo in masovno produkcijo navdihnili nešteto drugih skupin. In kljub vsemu so Meshuggah ostali relevantni. Niso se omehčali kot npr. Gojira, ostali so zvesti svojemu stilu, elementi eksperimentiranja so še vedno prisotni, a ni več takšnih odklonov kot pred letom 2008, ko je izšel prelomni ObZen.
V zadnjih desetih letih se zdi, da so Meshuggah našli svojo cono udobja, kar se zelo dobro potrjuje z Immutable. To še vedno ne pomeni, da album nima presenečenj. Meshuggah ostajajo (poli)ritmični akrobati, ki dajejo velik poudarek na groove. Za snemanje albuma se je vrnil tudi kitarist Fredrik Thordendal, ki pa je tokrat prispeval le solaže, medtem ko ga pri dejanskem ustvarjanju ni bilo.
Da so Meshuggah še vedno spretni pri ustvarjanju, potrjuje že otvoritvena skladba Broken Cog, ki deluje sprva minimalistično, a po umirjenem začetku, kjer je prisoten celo bolj šepetajoč vokal Jensa Kidmana, skupina udari močno in rušilno. Broken Cog kot otvoritvena skladba ne dosega izjemnosti predhodnih otvoritvenih skladb, vendar dobro napove, da Meshuggah ne bodo kar tako popustili. Obenem pa skupina znova dokaže, da se ne drži konvencionalnih struktur, s čimer pa kaže svojo bolj progresivno stran. Sledi The Abysmal Eye, ki je bila prva predstavljena skladba z Immutable in pokaže Meshuggah v najboljši luči. Skupina ponudi ritmično pestro skladbo s prebrisanimi obrati, obenem pa vzdržuje dovolj agresije in groova, da je celota bolj prepričljiva. In ko je že govora o ritmiki skupine, Meshuggah ponudijo Phantoms, ki s svojo kompleksnostjo nedvomno prepriča še tiste skeptične oboževalce, ki jih izdelek do sedaj še ne prepričal. Še en dokaz, da se Meshuggah niso omehčali, potrjuje izredna močna skladba Ligature Marks, ki je bolj počasne narave. Deluje, kot da ima pridih sludge metala, kar daje celo malo več raznolikosti albumu.
Verjetno ena bolj zanimivih skladb je inštrumentalna They Move Below, ki se prične umirjeno v stilu The Last Vigil z albuma Koloss (2012), a se nadgradi z močno distorzijo in dinamično ritmiko. Meshuggah za tem prestavijo v višjo prestavijo s Kaleidoscope in pokažejo izjemen smisel groove. Kratka inštrumentalna skladba Black Cathedral deluje black metalsko obarvana, a očitno služi zgolj kot uvod v skladbo I Am That Thirst, ki je torej še ena rušilna skladba.
Ena bolj agresivnih sklad na albumu je Armies of the Preposterous, ki nekako spominja na bolj kaotične čase skupine v devetdesetih, čeprav se zdi, da je kaos na novejših izdelkih bolj kontroliran in s tem so Meshuggah postali tudi bolj znosni in poslušljivi. Skupina sklene album s »prijetno« inštrumentalno skladbo Past Tense, ki pa zaradi same strukture deluje precej progresivno, čeprav gre za umirjeno skladbo.
Immutable je najdaljši izdelek skupine v karieri. Pri kakšni skladbi se pojavi celo pomislek, da gre za filler, a na koncu se izkaže, da so Meshuggah ustvarili ponovno mojstrovino, katero bodo glasbeniki in glasbeni kritiki še dolgo analizirali.
Z Immutable Meshuggah potrdijo, da so očitno časi hudega eksperimentiranja mimo. Konec koncev skupina ni več rosno mlada, vsi so namreč že v svojih petdesetih in vprašanje časa je, koliko glasbene poti imajo Meshuggah sploh še pred sabo. Verjetno tudi odsotnost Thordendala pri ustvarjanju še bolj pojasni, da so Meshuggah postali bolj »ziheraški« in prehudi ekskurzi se tu ne bi najbolje obrestovali. Immutable torej ni nadaljevanje eksperimentalnega in psihedeličnega Catch 33, tudi kaos je bolj kontroliran kot pri Chaosphere. Je logičen rezultat smernic, ki so bile začrtane z ObZen, katerim so sledili z albumoma Koloss in The Violent Sleep of Reason.
Albumu se lahko očita, da je predolg, da je na čase generičen, da ni tako drzen kot predhodniki. Sploh padajo očitki na Kidmanov enoličen vokal, a Kidmana drugi opredeljujejo kot ritmični inštrument in s tem tudi dela Meshuggah posebne. A čez samo izvedbo ni kaj pripomniti. Meshuggah so še vedno kirurško natančni, ritmično so ostali pestri. Spogledovanje z jazz fusionom ostaja, tu še posebej pri solažah Thordendala je več kot očitno, da je legendarni jazz kitarist Allan Holdsworth zelo pomemben navdih. Najbolj pomemben član je še vedno bobnar Tomas Haake, ki s svojimi ritmi in domiselnimi poliritmi predstavlja temeljni kamen Meshuggah. Seveda ne gre zanemariti tu tudi kitarista Mårtena Hagströma in basista Dick Lovgrena, ki že nekaj časa prispevata veliko idej pri ustvarjanju albuma.
Pri eni stvari pa Meshuggah nedvomno ne bodo popustili, in to je preprosto produkcija. Tudi Immutable zveni masovno kot predhodniki. Čeprav moderno in morda tudi futuristično zaradi brutalnega zvoka osemstrunskih kitar, je treba priznati, da Meshuggah so svojo produkcijsko nalogo opravili z odliko. Glede razvoja zvoka skozi leta si lahko sposodimo izjavo iz revije Metal Hammer: »Meshuggah so preprosto postali bolj Alien kot pa Terminator.«. Le-to potrjuje izredno dodelan organski zvok, ampak dejstvo tu je, da Meshuggah je skupina, ki preživi kar veliko časa v studiu, Thordendal pa je vmes celo svojega zgradil, od koderr je posnel svoje solaže.
Immutable je izdelek, ki bi moral zadovoljiti oboževalce skupine, morda zna tudi kakšnega razočarati, vendar Meshuggah ostajajo konsistentni in tudi relevantni za bolj ekstremni žanr metala. Vsekakor Meshuggah še presenečajo, a ne v tolikšni meri, kot so to počeli dvajset let nazaj.
8,5/10
Seznam skladb:
01. Broken Cog
02. The Abysmal Eye
03. Light the Shortening Fuse
04. Phantoms
05. Ligature Marks
06. God He Sees in Mirrors
07. They Move Below
08. Kaleidoscope
09. Black Cathedral
10. I Am That Thirst
11. The Faultless
12. Armies of the Preposterous
13. Past Tense
