Nastopajoči: Megadeth, Gamma Ray
Lokacija: Bologna / Estragon / Italija
Datum koncerta: petek, 03.06.2016
Dan po razvpitem festivalu Gods of Metal, se je v italijanski Bologni odvila njegova mini repriza. Megadeth in Gamma Ray, ki so dan poprej skupaj predstavljali del programa znamenitega italijanskega rock in metal festivala, so namreč nastopili skupaj še na koncertu v Bologni.
Ta večer je bil zanimiv še po eni plati. Namreč natanko pred desetimi leti, to je dne 03.06.2006, so v italijanskem Idroscalu pri Milanu priredili Gods of Metal festival in na takratni izdaji festivala so nastopili štirje ljudje, ki smo jih lahko videli natanko deset let kasneje, na nastopu v Bologni in klubu Estragon. To so trije člani zasedbe Gamma Ray in sicer Kai Hansen (vokal, kitara), Dirk Schlächter (bas kitara) in Henjo Richter (kitara) in pa novopečeni Megadeth kitarist Kiko Loureiro, ki pa je na Gods Of Metal 2006 nastopal z brazilskimi progmetalci Angra.
Ura je osem zvečer. Bolonjski klub Estragon je že strupeno poln in se še kar polni. Mnogo ljudi bo ostalo zunaj in zamudilo nastop Gamma Ray, ki so v tej kombinaciji, logično prevzeli vlogo predskupine. Svojih 40. minut so Gamma Ray po pričakovanju rutinirano izkoristili. Silno jim je godila nabita dvorana in dejstvo, da lahko zaigrajo skrajšan repertoar in privarčujejo energijo. To pomeni, da bodo lahko povsem sproščeni in neobremenjeni. Bend je pripravil pravzaprav skrajšani repertoar glede na novembrsko izkušnjo, ko smo skupino prestregli na takratni turneji v Grazu. Gamma Ray so tako zaigrali »mini-best of«, koncert pa odprli s pričakovano Heaven Can Wait. V prvem delu komada so stali na odru le Hansen, Schlächter, Richter in bobnar Ehre, po tem pa se jim je pridružil še novi član zasedbe, pevec Frank Beck. Velik oder in masa ljudi. Fantom se je kar smejalo in obilje pozitivne energije ter vročične izvedbe v tej predstavi ni izostalo. Gamma Ray so pri svoji enormni kilometrini neverjetno izkušena ekipa in tako delujejo tudi na odrih. So namreč izredno uigrani in se tudi izredno dobro poznajo. Šele skladba Man on the Mission, to je namreč edina skladba, ki je Gamma Ray niso izvajali na novembrski, to je prvi turneji s Frankom Beckom v postavi, je pokazala nekaj šibkosti. Frank namreč skladbe ni dovolj dobro osvojil. Zato je bilo kar nekaj lovljenja na odru, ko je iskal pravo vokalno lego v melodijah kitic in refrenov. Glede na to, da se je mož prestopiceval levo in desno skozi izvedbo, je možno, da samega sebe ni dovolj dobro slišal na odru. Prav med Man on a Mission je Frank ujel lego praviloma šele, ko so se Hansen, Schlächter in Richter združili v vokalnih harmonijah. Sicer pa Frank zadane prav vse lege, ki jih želi slišati Hansen. To je kredibilno izkazal. Tiste vokalne lege torej, ki jih Kai sam ne želi več prepevati. Zato je misija uspela. Bend je imel pred odrom konkretno številko razgretih podpornikov skupine, ki so bodisi obvladovali verze, ali pa vseskozi divje tulili »Gamma Ray, Gamma Ray,…« Ti so torej prišli, se imeli ob malenkostnih 40. minutah skrajno luštno , se zabavali ter tudi ekspresno odšli z odra. A obenem dostavili odlično predstavo. Tako kot se od Gamma Ray od nekdaj pričakuje in spodobi.
Dave Mustaine in tovarišija na predstavitvi novega albuma »Dystopia« (2016), skupno petnajstega v karieri. V času nastajanja albuma je Dave še enkrat korenito prevrtinčil postavo skupine, kar več ne preseneča. Namesto Chrisa Brodericka je vskočil, v zadnjem času za Mustaine verjetno največje odkritje, izjemni brazilski kitarist Kiko Loureiro, ki se ga nemara nekateri med vami spominjate z njegovih kitarskih klinik, ko je nastopil dvakrat v ljubljanskem Orto baru, prvikrat sam, drugič pa v družbi Guthrie Govana (Steven Wilson, The Aristocrats). Iz zasedbe Lamb of God je v lanskem letu vskočil namesto Shawna Droverja v postavo Chris Adler. »Dystopia« je tisti album, ki so ga ljubitelji stare Megadeth šole že kar predolgo čakali in nad Mustaineom obupovali. A album »Dystopia« je postavil vse stvari na svoje mesto. Poseduje odličen material, ki se v sleherni kombinaciji vselej fenomenalno veže s klasikami železnega repertoarja skupine.
Sicer pa Megadeth v Bologni niso presenetili. Set lista je bila pravzaprav na las podobna tisti s festivala Metaldays, le da so fantje vrinili v repertoar nekaj točk novega albuma. Loureiro je po pričakovanju vnesel pravo svežino na oder. Prav tako deluje bend z njim v postavi znova bolj dinamično, njegova klasična izobrazba, pa je izredna pridobitev tudi za Mustainovo komponiranje. Mustaine, Eleffson in Loureiro so se med koncertom večkrat prestavljali s sredinske oziroma leve ter desne pozicije. Mustaine ostaja strupen v vseh ozirih te besede. Mrki frontman, je uperil med koncertom le nekaj pogledov proti publiki, razmršeni lasje njegove značilne gostorasle nakodrane grive, so vseskozi prekrivali njegov obraz. Publiko je prvikrat ogovoril šele po četrti skladbi rekoč, da Megadeth doslej še niso nikdar nastopili v Bologni.
Estragon je bil nabit do zadnjega kotička. Megadeth so stopili na oder ob 21. uri in 25. minut. Ljudje so še vedno kapljali v dvorano. Šibica pri šibici, vročina neznosna, posledično pa seveda podihan kisik. Pekel v vseh ozirih. Spredaj se je komaj razvil manjši obredni prostor za mosh-anje, sicer se ljudje niti premikati niso mogli normalno. Čeprav je šlo za headlinerski nastop, so Megadeth odigrali reci in piši skromnih uro in dvajset minut (z dodatkom vred). Vendar pa v repertoarju z vsemi obveznimi standardi. Tornado! Nič manj nič več. Drugega ni šlo pričakovati. Peklensko razgreta in razdražena publika v norostih in blaznosti ni in ni popuščala. Mustaine se je z vokalom solidno držal, je pa njegov vokal pričel proti koncu počasi v moči dogorevati, kar je pač standardna opazka, ki smo ji priča zadnja leta na Megadeth koncertih. A smo slišali tudi že precej slabše Daveove predstave. Kot posebnost velja izpostaviti, da na tej turneji ne bobna Chris Adler, ki se je turneji odpovedal zavoljo obvez do Lamb of God, pač pa je vskočil na pomoč Dirk Verbeuren iz zasedbe Soilwork. Zaključni del koncerta si je bend popestril z vključitvijo odlične nove skladbe Dystopia, potem pa po pričakovanju krenil v finale s Symphony of Destruction, h kateri se je znova vključila polna dvorana kakšnih 4000 razbeljenih glav »Mega-deth, Mega-deth,…«
Pred obveznim dodatkom je Mustaine pozval vse prisotne za minuto molka v dvorani v spomin na preminulega bivšega Megadeth bobnarja Nicka Menzo. Ko je Mustaine po nekaj poizkusih uvidel, da mu ne bo uspelo utišati publike je pristopil do mikrofona in dejal: Kaj ne premorete niti trohice spoštovanja do pokojnika?!? Prosim za minuto tišine!!« Tudi tokrat ni šlo. Kakorkoli, odjeknila je še Holy Wars… nastala nad vtisi Mustainove turnej bo koncu osemdesetih na Irskem, ki se je bo spominjal do konca življenja in zaključek.
Sklepna misel? Rutina. Prišli in odigrali. Kot to veleva posel. Naklonjenost publike kupuje neutolažljivi Mustaine še vedno na moč prepričljivo s svojo strupeno pojavo, s svojo karizmatičnostjo, s svojim pobalinstvom, izrazom, ki daje občutek večnega upornika. Upajmo, da sledi tej turneji še kakšna klubska v letošnji jeseni. Kot povedano. Novi album in prihod Kika Loureira, sta ključ do preporoda ene najmarkantnejših eminenc vseh časov v metalu, ki je s svojim vizionarstvom prispeval orjaški doprinos k razvoju metala. Mustaine ostaja v tem oziru ena najpomembnejših figur v metalu.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista GAMMA RAY:
1. Welcome
2. Heaven Can Wait
3. Fight
4. I Want Out
5. Induction
6. Dethrone Tyranny
7. Master of Confusion
8. Rebellion in Dreamland
10. Send Me a Sign
Setlista MEGADETH:
1. Hangar 18
2. The Threat Is Real
3. Wake Up Dead
4. In My Darkest Hour
5. Post American World
6. Dawn Patrol
7. Poison Was the Cure
8. Poisonous Shadows
9. She-Wolf
10. Sweating Bullets
11. A Tout Le Monde
12. Trust
13. Dystopia
14. Symphony of Destruction
15. Peace Sells
—dodatek—
16. Holy Wars… The Punishment Due
