Lokacija: Roncade (Treviso) / New Age Club / Italija
Datum: torek, 26.11.2019
Sepultura! Ob koncu pridemo do nje. Vsak od nas. Tudi tisti, ki je ne poznate. Tudi do skupine, ki sta jo leta 1984 ustanovila brata Max in Igor Cavalera. Njuno vizionarstvo je bilo v tistem času napredne vrste artizem, ki je razširjal zlasti ekstremna obzorja v žanru metala in na široko odstrl vpogled v nove dimenzije po katerih so krenile generacije glasnikov novih zasedb, katerim so Sepultura predstavljali velik kreativni navdih. No Igor in Max že davno tega nista več pri Sepulturi, vendar pa je njuna zapuščina znotraj te kultne zasedbe, skalovit masiv metalskega zemljevida sveta. Že v letu 2016 sta izvajala pod imenom Cavalera na takratni turneji Sepulturin album Roots, no v letošnjem letu, pa sta znova potrdila serijo koncertov, le da sta to pot podredila repertoar izvedbi tretjega in četrtega studijskega albuma Sepulture, to je Beneath The Remains in Arise. K Igorju in Maxu prišteješ še izjemnega kitarista Marca Rizza, ki že vrsto let rešuje kožo Maxu pri Soulfly ter basista Mikea Leona, sicer Rizzovega in Maxovega Soulfly tovariša.
Obetal se je konkreten obisk edinega italijanskega nastopa bratov Cavalera. To je šlo pričakovati. New Age klub v kraju Roncade pri Trevisu je bil izvrstno zapolnjen. Kakih 600. vnetih privržencev klasičnih zvokov Sepulture, se je nagnetlo v ta dolgoživi klub, ki je v letih dolgega obstoja gostil nekaj res zavidljivih imen rock in metal zemljevida sveta.
Uvodne minute večera so pripadle triu Healing Magic, ki ga vodi basist in vokalist Igor Amadeus Cavalera, družbo pa mu delata še bobnar Johnny Valles ter kitarist Trevor Scott. Da uganili ste, Amadeus je Maxov sin. Vsekakor ne zgrešiš podobnosti z očetom, seveda z bistveno razliko, da je mladenič za svojih »rosnih« 24. znantno bolj slok, kot njegov sloviti oče. Bend je začel z aktivnostmi komaj v lanskem letu, a dovolj, da spravi skupaj nekaj avtorskih skladb pod oznako izdanega EPja »Restoration«, ki jih je v kratki minutaži predstavil pred avditorijem, ki je sicer mrzlično pričakoval glavne nosilce večera. Zmes vplivov stare šole thrasha, puščavsko zazrtih stoner do sludgerskih fraz, z oporo na »groove« zvočni hiperplaziji, kjer se čuti seveda tudi vpliv šole očeta Maxa. Trio z vnetim Amadeusom na čelu, je dostavil prijetno (in k sreči ne predolgo) ogrevanje pred rojstvom nostalgije klasičnih časov Sepulture.
Dolgo smo čakali na to da se Cavalera spravijo na oder. Kakih 20. minut pred deseto zvečer se je začelo, pri čemer je Rizzo že davno tega stal na odru, a se skril nekam v levi kot odra za bobne, kjer je v čakanju na ostalo članstvo zasedbe, ogreval prste s hitrim preigravanjem arpeggiov. Prizorišče se stemni, prvi v siju snopov rdeče reflektorske svetlobe vstopi kot naslednji na oder Igor, pozdravi publiko in sede za bobne. Sledi mu mogočna Maxova silhueta, publika pade v delirij. Bend je krenil naravnost na glavo v album Beneath The Remains, luči se prižgejo in Max na odru v opravi, ki pooseblja njegov outfit Sepultura ere. Potrgane kavbojke in onetan črni telovnik poln raznolikih našitkov. Rizzo je odlično povzel starošolski Mesa Boogie zvok na katerem temelji zvok albuma Benath The Remains in katerega so v tistem času njegove aktualnosti Sepultura posvojili od floridskih pionirjev death metala, kot mdr. Death, Obituary in Morbid Angel.
Bend je valil komade. Drugega za drugim. Kar po vrsti. Klub je pokal. Na prafaktorje. Vsekakor nas je zanimala forma zlasti Maxa in njegovega vokala. Presenetljivo dobro se je držal. Proti izkušnji zadnjih let, ki smo jo deležni ob nastopih Soulfly, je Max dejansko zelo solidno vozil vokal. Iz komada v komad. Res je da kitaro bolj praska, kot igra. To se ni le slišalo, pač pa nekajkrat zelo dobro videlo. A stori Rizzo vse. Dejansko vse. Nosi izredno navit masivni zvok, ostro našobljen, plazovit, obenem pa solira kot v transu. Rizzo je dejansko osnovni motor v tej situaciji. Tudi Igor je sicer vozil povsem suvereno po bobnih, čeprav bi človek pričakoval nekaj več potresnih sunkov, a Igor pač, kot bobnar za razliko od vrstnikov v thrash in death metalu skozi leta, ni mnogo v razvoju napredoval. Korektno. V vsem korektno, da so klasike všečno prijele. Kot povedano. Fokus je bil na Maxu in ta se je presenetljivo dobro držal. Bend je z Beneath the Remains izpustil tri skladbe (Sarcastic Existence, Lobotomy, Hunger), prvi del pa sklenil s Primitive Future in brez posebne uvodne ceremonije prešel na album Arise. Vsega pet skladb. Vseeno. Publiki se je mešalo. Max je tega večera izžareval vedro razpoloženje in ob siceršnjem klasičnem spodbujanju, ni zavpil “Jump” niti enkrat. To pot je kar vneto izkoriščal oder za sprehode zdaj do Rizza, pa do Leona, se pomaknil do bobnov, da opravi kontrolo kaj počne brat in podelil kar nekaj nasmehov publiki. Obenem je vzdrževal kar precej očesnega kontakta z množico prednjih vrst. Maxova karizma ostaja nalezljiva in pečatna. Že sam prodoren pogled, ki ga usmerja v publiko, te premakne. Je figura. Velika figura. Tudi po plati odrskega outfita je veliki bojevnik dodatno oživljal klasične čase njegove zasedbe.
Žal torej z Arise le pet skladb (Arise, Dead Embryonic Cells, Desperate Cry, Altered State, Infected Voice), pri čemer čudi, da bend ni izvedel vsaj še Under Siege (Regnum Irae), ali karkoli drugega iz tega kultnega albuma (npr. Murder), ki je v tistem času konkretno koketiral tudi z vzpenjajočim se death metalom. Namesto tega so se Cavalera poklonili liku in delu Motorhead z izvedbo Orgasmatron, sicer b-stran singla Dead Embryonic Cells. Posebno zabavo si je Max privoščil med Altered State, ko je bend v drugi tretjini komada pričel izvajati skladbo War Pigs (Black Sabbath) in je verz “Oh lord yeah!”, polagoma in vse glasneje prehajal v “Porko Dio”, kar je sicer ustaljeni teater Maxovih koncertov v Italiji, tudi kadar nastopa s Soulfly. No to pot ga v tem nihče ni podžigal iz publike, pač pa je kar sam pričel tuliti z odra kletvico, s katero se je poistovetila hitro vsa množica in pričela tudi sama enovito vpiti.
V nadaljevanju so Cavalera nemalo presenetili z izvedbo Bestial Devastation, vzeto iz kultnega istoimenskega EPja. Tega komada namreč naveza Cavalera ni izvajala vse od leta 1988 dalje. Prvič ga je znova torej zaigrala prav na tem edinem italijanskem nastopu. Olje na ogenj je prilila Troops Of Doom s prvenca, ki je vsebovala v zaključnem delu vložek komada Escape to the Void, ko pa je Max naznanil še Chaos A.D. klasiko Refuse/Resist, je bilo jasno, da se, sicer ognjevito in razbeljeno druženje, približuje sklepnemu delu. Publika je bila potešena. Nekajkrat je Max uspel dvigniti k sodelovanju prav celo dvoranico. Od prvih vrst, pa vse do vhoda na prizorišče, ki je približno tako veliko kot dunajski Szene, so švigale roke kvišku.
Ura in dvajset minut se je hipoma obrnila. Vsekakor se je izplačalo obiskati zadevo. V skrčeni obliki repertoarja obeh kultnih albumov sicer, z minutažo, ki je bila pričakovana, vendar pa ekipa pred turnejo ni dajala napovedi, da namerava izvajati oba albuma v celoti, zato se v tem nikakor ne gre pridušati. Max je dejansko dobro zvozil, bolje od pričakovanega, saj je njegova odrska skrhanost zadnja leta, občasno prav pomilovanja vredna. Rizzo je pri vsem znova odigral najbolj pomembno vlogo. Večer je zadovoljil vse duše, ki so se z namenom da užijejo nekaj žarkov klasične Sepulture v režiji njenih dveh stvarnikov, podali na pot do Roncad, ne le iz Slovenije, pač pa je bilo moč uzreti nekaj avtomobilskih registracij tudi z oznakami Reka in celo Pula.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Beneath the Remains
2. Inner Self
3. Stronger Than Hate
4. Mass Hypnosis
5. Slaves of Pain
6. Primitive Future
7. Arise
8. Dead Embryonic Cells
9. Desperate Cry
10. Altered State
11. Infected Voice
12. Orgasmatron
13. Odens Ride Over Nordland (orig. Bathory, nasneta skladba)
14. The Curse (nasneta skladba)
15. Bestial Devastation
16. Troops of Doom (vključek skladbe Escape to the Void)
17. Refuse/Resist
18. Beneath the Remains / Arise / Dead Embryonic Cells
