Datum: 05.05.2018
Lokacija: Cerkno / C.M.A.K. / Slovenija
Drobni uvodni medklic. Kako lahko dobiš dovoljenje za rušitev hiše, ki je del starega mestnega jedra? Kdo to dovoli in ali zadošča za takšno rušitveno dovoljenje le to, da si lastnik takšne hiše in nič več, pa že lahko po mili volji rušiš? Mar ni takšna zgradba, kot je tista v kateri se nahaja v Cerknem klub C.M.A.K., del slovenske kulturne dediščine? Cerkljanski C.M.A.K. je bil namreč nedavna na udaru, da izgubi svoj prostor s čimer bi dobila že tako ali tako obče podhranjena in obubožana slovenska klubska glasbena scena še en hud udarec. Ni več novost, da je ta država pač mačehovska, v kolikor nisi ljubitelj meha in polke. No C.M.A.K. je zaenkrat odbil prvi udarec, vprašanje pa je, če bo odbil ostale. Zaenkrat torej še stoji.
Tako je v letošnjem letu postal del programa festivala “Im memoriam prof. Peter Hafner” in je v sklopu le tega, gostil kombo treh izjemno zanimivih zasedb. Dveh slovenskih in ene hrvaške. Glavni nosilci večera so bili ljubljanski Jegulja, ki zase pravijo da igrajo mastno zvočni metal. Vsaj tako mastnega, kot je torej mastno meso jegulje. Posebna atrakcija je bila dostavljena to pot naravnost iz Železnikov, od koder so prišli Disdrug (This Fuck), ki delujejo od davnega leta 2000 dalje. Obema skupinama so delali družbo zagrebški noise šundr post rock alternativci Nemeček.
C.MA.K. že dolgo ni bil tako poln. Bojda gre vanj 80 ljudi, kadar je polno nabit. Dejansko je bila tokrat ta številka blizu 80. Malo preko desete zvečer so na oder prirogovilili Disdrug This Fuck. Bend sestavlja trio “muzičistov” (ako mi dopustite da se izrazim po Cerkljansko), ki igrajo popolnoma instrumentalno glasbo. Matija Žumer, Andrej Podlipnik in Anže Krajnik so možje, ki so poskrbeli za pravo humoresko uvodnega dejanja koncertnega večera. Z lahkoto bi bili lv neki drugi zgodi izredno pronicljiv parodičen bend, kajti domišljije za izvrsten črni humor jim ne primanjkuje. Že samo naslovi skladb so včasih tako bizarni, da bi lahko prejeli celo oznako “gore”, kot sta npr. Razstrup ta drek ali Sjebao me bog. Vendar pa s fanti ni šale. kolikor so dejansko šaljivci, igrajo toliko bolj prekleto dobro. In več. Gojijo samonikli dosje, ki je njim lasten. So kompleksni in prej kot alter, skorajda progresivni. V svojo glasbo mešajo vsemogoče ritme, najraje pa imajo takšne, v katere ne paše prav noben plesni korak. Le zviti gležnji in potrgane kolenske vezi. Izvedbeno znajo presenečati. Večkrat. Ko namreč glodajo skozi skladbo, spreminjajo ritme večkrat v njej, prav tako pa je tudi fraziranje zelo pestro, založeno tudi z več kompleksnimi prehodi. Lahko rečemo da jim jazz momenta v teh instrumentalnih jamih nikakor ne primanjkuje. Celo balkano-arabeske se prikradejo v glasbo in ne bom se dvakrat ugriznil v jezik, če ne tudi kak ščepec kalipsa. Bend, ki se mora po skoraj dveh dekadah delovanja vendarle nujno zresniti vsaj do te mere, da izda album. Vsaj enega v karieri, pa četudi bo na njem vsa diskografija skupine, ki je nastala do tega dne v osemnajstih letih. Komadi so namreč dolgi po tri minute in malo več in bi nemara lahko zbasali vse na en plošček. Še tole. Med poslušanjem se nisem mogel znebiti občutka, da so fantje svoje čase precej poslušali Rush, sploh njihov glasbeni dosje druge polovice sedemdesetih. Torej. Po slednjem lahko tudi sami zaključite, da kolikor so fantje groteskni, toliko bolj to kompenzirajo z izredno kvaliteto, ki ob krepki dozi humorja, dostavlja izvrstno igro.
Glavnina časa tega koncertnega večera je pripadla ljubljanskemu eksperimentalno instrumentalnemu triu Jegulja. Že sam pogled na fante v majicah Stevena Wilsona in Franka Zappe je naznanjal, da se na oder vzpenjajo glasbeni čudaki. No, če vam beseda čudaki, dela preglavice, pa raje recimo glasbeni posebneži. Jegulja so trio. In to kakšen trio? Kot Van Der Graaf Generator. Trio brez basista. Ena kitara je torej niže intonirana in nosi sedem strun ter je bolj šredersko naštimana, druga je kanček precizneje zvočno nastavljena in odzvanja tudi kanček bolj »ječavo«, kadar to hoče. Skupaj pa obe kitari tvorita izredno posrečen zvočni pasijon, zelo lepo vzpostavljeno zvočno krajino. Masivni zvočni zid, zvočno izpolnjenost, po kateri pleza in se vzpenja nebrzdana bobnarska nrav Jana Prosena, ki velja sicer za izvrstnega kitarista. Jan je nekoč igral kitaro mdr. za Down Patrol in Dr. Evil. Kitarista Jan Kozel in Jure Gašper se izvrstno zaznavata. Vseskozi sta na skupni valovni dolžini in tako krepostno podvojujeta ornamente v pasažah. Vseskozi se pojavlja v kompleksnem instrumentaliziranju kup fines. Kup tistih malih trikov, ki jih dodajta oba kitarista nad fraze in prehode. So pa Jegulja vse prej kot lahka kost za glodanje. Našpičen in masten groove te posrka v trans, a moraš biti za to rahlo odklopljen. Jegulja postavijo torej poslušalca na preizkušnjo. V glasbenem oziru pa gre za izvrstno fuzijo več žanrov. Khmmm…. post metal, stoner, včasih zadiši tudi po sludgeu, nekaj je tudi psihadeličnih pasaž. Jegulja so vidno uživali med igro. Imeli so izdatno minutažo in resnično so hoteli spraviti od sebe najbolje kar zmorejo in znajo. In tako je tudi bilo. Bend je resnično dostavil bravurozen nastop, ki se je šibil od izredne zavzetosti, pa tudi manifestaciji golega instinkta, čutnosti. Jure, mož ki je tudi član zasedbe Uroš, je v enem izmed premorov povedal, da lahko igrajo za C.M.A.K. tudi tri dni skupaj če je treba, da se v CMAK vedno radi vrnejo in da se tu seveda vedno odlično počutijo. Pred koncertom so me poznavalci skupine pobarali, da Jure zelo rad govori. No če že ne more prepevati med skladbami, pa vsaj veliko pove v premorih. Da. Tudi o obsceno straniščnem jeziku so me opozorili, pa vendar je Niki pri Godscard na svojem umetniškem vrhuncu, v tej maniri, vedno z lahkoto odnesel prvo mesto. To niti ni bistveno. Šteje le glasba, vsak glasbenik pa ima svoj pristop ogovarjanja publike. Juretov je torej silno dražljiv. Jeguljo se obvezno gleda! Igrajo odlično, pohvalijo se lahko z izredno karizmatično ekspresijo svoje glasbene art kulture. Kompleksni metal jami torej. Drug za drugim, vsak svojeglav in samosvoj. Progresivno ni kaj. In tista Janova rumena Frank Zappa »Weasels Ripped My Flesh« (1970) majica, zgolj namiguje na možnost, da se Jegulja artistično skozi leta razmahnejo še konkretneje in tako še odločneje prestopijo žanre metala.
Ura je bila pozna ,ko so Jegulja sklenili svoj nastop. Na oder so se končno povzpeli še zagrebški Nemeček. Publike je bilo sedaj malo manj pred odrom, saj je bila ura pozna, organi ravnotežja pa prav tako konkretno načeti. Vendar so Zagrebčani naleteli na lep odziv zbrane množice. Izmed vseh treh skupin, zbranih tega večera v Cerknem, so bili Nemeček še najmanj instrumentalni, saj posedujejo nekatere skladbe tudi krajša besedila, ki pa jih seveda težko razločiš, zaradi ekstremno vreščavega vokala, kar gre skupaj z poudarjeno noise konturo glasbenega izraza skupine. Takole kot je »škripalo« in brnelo med koncertom Nemeček, namreč pri prvih dveh skupinah še zdaleč ni. Groove je tu. Nekoliko preprosteje zasnovane skladbe, glede na predhodni skupini, pa vendar izredna ritmika. Bend ima »beat« v mezincu leve roke. Rifi težki in krepostni, kvartet pa silno dobro razpoložen. Tako je dostavil izredno dinamično predstavo. V vseh ozirih se je izmed vseh treh skupin, zagotovo najbolj natelovadil, pa tudi naznojil.
Glede na poškodbe osebnega možganskega procesorja, ki je moral v izbrani družbi na vrtu za zgradbo nekdanjega Hotela Porezen med 8.00 in 18.00 uro, neprenehoma skenirati mnoštvo kadavrov zamrznjenih patagonskih kalamarov, ki so jih med njihovim ročnim čiščenjem, neusmiljeno pošiljali v asociacijski korteks fotoreceptorji, ni šlo drugače, kot da se vendarle spravim k počitku. Tako sem prizorišče zapustil predčasno in koncerta nisem pogledal do konca. Še čudno, da me ob mojem EMŠU ni zvilo prej. C.M.A.K je torej zmagal na »polno«! Takšnih skupin si v klubu le želiš!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
