Lokacija: Ljubljana / Fabrka / Slovenija
Datum: sobota, 17.03.2012
Tradicionalne sobotne metalske večere v klubu Fabrka, le streljaj stran od centra Ljubljane, v senci Ljubljanskega gradu, je tokrat zamenjala živa glasba – v prestolnico so se v času pred izdajo težko pričakovanega naslednika albuma »Feniks« vrnili Mary Rose, kleni predstavnike starošolskega hard rock izročila iz Postojne.
V miniaturno notranjost kluba se je zbobnalo kakšnih 50 duš, med katerimi ni manjkalo zrele generacije – za hip sem že pomislil, da sem zašel na koncert v kakšno od germansko govorečih dežel, kjer starejše generacije tudi v zrelih letih tako ali drugače podpirajo rock glasbo, kar za naše loge ravno ne velja. Bolj kot obiskovalce je prostorska stiska mučila Mary Rose – klaviaturist Sandi in basist Mitja sta se stiskala na desni strani v objemu šanka, svoj bobnarski set je na pod mukoma stlačil David, čisto na sprednjem robu je koncert oddelal frontman Žak, tu je bil še vodja zasedbe, kitarski guru Eki na levi strani provizoričnega odra.
Začetek koncerta je bil najavljen za osmo uro zvečer, a sem po stari slovenski šegi zamudil dobre pol ure, kar se je izkazalo za napačno potezo. Mary Rose so z nastopom pričeli ob napovedanem času in v prvi polovici koncerta nanizali avtorske skladbe z albuma »Feniks«. V intimnem klubskem vzdušju je blestel Žak, poveznjen čez barski stolček je s komičnimi dodatki skrbel za sproščeno vzdušje. Izgubljen v času, Vse in malo več, Zvezda in ostali štiklci so naleteli na dober sprejem med publiko, sestavljeno povečini iz prijateljev skupine. Za organskost je s pridihom zvoka Hammond orgel skrbel Sandi – prav njegovi dotiki so Mary Rose zvok oplemenitili s starošolskim žmohtom, kot denimo v izhodu iz komada Križ je s tabo, v katerega je naveza Eki / Sandi uspešno vnesla vso magičnost Purple-ovskega vzorca sodelovanja med kitaro in klaviaturami.
V drugi polovici koncerta so Mary Rose odigrali venček priredb, serviranih s prepoznavnim pečatom perfekcionizma. Here I Go Again (Whitesnake), Breaking The Law (Judas Priest), Can I Play With Madness (Iron Maiden), Tako ti je mala moja kad ljubi bosanac (Bijelo Dugme) in ostale zimzelene melodije so bile v izvedbi Postojnčanov pravi balzam za ušesa. Čeprav je kitarist Eki s stalnim pogledovanjem proti ojačevalcu in mešalni mizi kazal nezadovoljstvo z zvokom, je bila zvočna slika kot iz škatlice! Frontman Žanil Tataj Žak ostaja mojster interpretacije. Skakanje med priredbami žanrsko raznolikih izvajalcev zahteva stresno menjavanje polja in barve vokala, pri čemer se je Žak znova izkazal in se dostojno poklonil tako velikim mojstom, kot so Freddie Mercury, Rob Halford ali David Coverdale. A pozor! Mary Rose so to pot zaradi meni neznanega razloga povsem zanemarili back vokale, kar se je izkazalo za velik manjko, bolj kot pri priredbah je bila zvočna luknja slišna pri avtorskih komadih.
Skoraj dvourni sprehod me je znova prepričal, da so Mary Rose unikat na slovenskem hard rock zemljevidu, nestrpno pa že pričakujem trenutek, ko bo luč sveta zagledal njihov novi album, s katerim bodo Primorci začeli s pisanjem novega poglavja v svojo zgodbo.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Urban Bolta
