Založba: ZKP RTV Slovenija
Datum izida: 26. 11. 2021
Produkcija: Toni Jurij (remaster 2021: Jadran Ogrin)
Dolžina ponatisa: 54.04 min
Zvrst: Heavy Metal / Glam Metal
Ocena: 9.5/10
Nakup:
“Rocks Off” – naročilo (CD format)
“Rocks Off” – naročilo (vinilni format)
Ponatis albuma »Rocks Off«, sicer prvenca postojnske heavy, glam metal ter hard rock zasedbe Mary Rose lahko štejemo za enega mejnikov odnosa matične države do pridobitev in zapuščine slovenskega hard rocka in heavy metala osemdesetih. Sploh glede na dejstvo, da so se za ponatis odločili kar pri ZKP RTV Slovenija. Slovenija je imela v osemdesetih kopico silno talentiranih in perspektivnih glasbenikov, pa tudi izvajalcev, ki so se preizkušali v dohajanju takrat aktualnih svetovnih utripov rapidno razvijajočega se in rastočega heavy metala, pa tudi v pridobitvah hard rocka. V oziru albuma »Rocks Off« pa lahko govorimo o enem temeljnih dosežkov heavy metala in hard rocka osemdesetih let na Slovenskem. Za kako kakovosten prvenec gre pa potrjuje tudi dejstvo, da so Mary Rose prodali album ob njegovem izidu v preko 12.000 izvodih. Končno je po 30 letih torej znova tu. Med nami. Kot CD in vinilna plošča. S posodobljeno naslovnico in remasterizacijo zvoka.
Za »Rocks Off«, ki je izšel leta 1990 lahko sklenemo, da je nekakšen kumulus te živahnosti, ki ga krona za povrhu še v tistem času drzna, smela in pogumna odločitev skupine, da uporablja izključno angleška besedila. Mary Rose oziroma njena povsem prva, to je danes kultna postava, je bila sestavljena iz petih samoukov, ki jih je spremljal definitivni glasbeni talent, zelo dobra čuječnost in pa seveda tisto kar je najbolj bistveno in kar izhaja iz samega karakterja na individualni ravni. Biti neomahljiv pri sledenju cilja, pri tem pa tudi malo nor in malo nepremišljen, pri čemer pa je glavni generator takšne kreativnosti neukročeni entuziazem, ki poganja vse skupaj.
Prav s takšno drznostjo so Mary Rose postali ena redkih dovolj zagrizenih skupin, ki ji je na izbranem žanrskem polju visoko zahtevane perfekcije, ob zatonu nekdanje skupne države, od sebe spraviti studijski prvenec. Na kaseti, četudi so sanjali o vinilu (CD format je takrat ravno pričel trkati na tržišče). Kot pravi pregovor, spremlja tiste pogumno nore, vedno tudi sreča. Mary Rose so imeli za povrhu glavnino informacij o aktualnem dometu svetovnega rock ‘n’ rolla, vselej takoj na dosegu rok. V tem oziru so bili na tekočem, to pa je bila tudi ena bistvenih prednostiZelo dobro so vedeli, kdo so to Van Halen, Bon Jovi, Ratt, Autograph, Loverboy, Winger, Def Leppard, Skid Row, Poison, Giant, zunaj je imel svoj odlični »Thunder« album tudi Andy Taylor itn… pri čemer je treba imeti v uvidu, da so člani skupine odraščali ob zvokih starega rocka sedemdesetih, kot so mdr. Led Zeppelin, Uriah Heep, Deep Purple, Rainbow, UFO.
»Rocks Off« je prvenec, ki izžareva na trenutke izjemen ‘party time’ sentiment. Polnih 39. minut igralnega časa originalne verzije albuma je ta vseskozi prisoten. Vrhunsko ponotranjen. Enkrat v izrazitem prebitku, drugič malo manj poudarjen, vseskozi pa spremlja karakter albuma. In težko je izpostaviti točko albuma, ki je v tem najbolj prepričljiva. Goriščnico v tem prevzemajo Action (komad, ki ga je skupina mnogo let kasneje prearanžirala na povratniškem albumu »Feniks«, 2006), pa Fever, Rocking Pneumonia in Let’s Go Out Tonight.
Ena najbolj drznih in v tem oziru izstopajočih stvaritev albuma je Dead Dog Blues, v katerem je posebej izpostavljeno ritmično copotanje razžarjenega suvanja dvojne bas bobne stopalke Mitja Šabca. Kot kompozicija velja za enega najbolj zanimivih trenutkov albuma, kjer je skupina preizkusila svojo idejno pronicljivost ter zato še posebej posrečeno izžareva komponistično moč prve postave skupine. Naveza basista Jureta Škodiča in Mitje Šabca je postavljala čvrsto izpovedno ritmično ogrodje, bend pa je v celokupnem seštevku na podlagi izredne ritmične kinetike, toliko laže razvijal svoj nezadržno privlačni rockovsko metalski šarm in zvočno bombastičnost.
»Rocks Off« je delo kvinteta. Vseh pet koščkov celotne sestavljanke je bilo osredotočeno na isti cilj. Zato so kompozicije tudi tako prepričljive. Tominškov vokalni karakter ne izžareva le zahtevane prodornosti ter občutka za učinkovit razvoj muzikalnosti, pač pa poseduje, ob porednem uporniškem karakterju, element poredne in pobalinske gizdavosti, ki je bila iskana v tistem času zlasti v produkciji vročega glam metala. Karakter Ogrizkovih sintetizatorjev je popolno poosebljanje glasbenega karakterja rock glasbe osemdesetih. Zlasti osupne neverjeten občutek Primoža pri izbiri dodajanja sintetizatorskih aranžmajev k vodilnim frazam Ekija Alilovskega, s čimer je glavnina vsebine muzikalno metalskega izrazoslovja skupine tako rekoč postavljena. Ti zvoki sintetizatorjev so za leto 1990 zelo specifični in bi lahko bil postavljeni v različne žanrske trende osemdesetih, no Mary Rose pa so te zvoke izkoristili, tako, kot so to mdr. počeli takrat Van Halen. Kar odlikuje posamezne aranžmaje je to, da vodijo klaviature svojo samostojno melodijo, a v kompatibilno spravljivi navezi z vodilnim kitarskim fraziranjem, na kar opozori že uvodna Action.
Treba je izpostaviti še rabo aranžmajev vokalnih harmonij. Več delno petje oziroma vpenjanje aranžmajev večdelnega petja, ki obdaja vodilni vokal Franca Tominška. Prav izjemno učinkovita integracija tega elementa izžareva veliko zagrizenost skupne v njenem sledenju perfekciji, kar je bilo na slovenski rock sceni, katere akterji so vse prevečkrat prehitro zadovoljili z nivojem komponiranja (ne pozabimo, da je punka vsepovsod mrgolelo, pa tudi ‘nergavih’ kantavtorjev), prej izjema, kot pravilo.
Kot pa nas uči zgodovina rock ‘n’ rolla in to ne glede na njegovo žanrsko pripadnost, pa pada in raste v skupinah praviloma vse na kitaristih. V zgodbo vstopa Eki Alilovski. Fenomen. Ne le, da je pred Mary Rose prestal mnoge učne ure pri Črni gradnji, pač pa gre za glasbenika izjemno čuječne pretanjenosti. Glede na to, da je samouk in da je Eddie Van Halen njegov več kot očitni navdih, je Eki uspel iz te zgodbe razviti svoj individualni glasbeno kitarski karakter, ki ga postavlja na posebno mesto slovenskega rocka in rolla, pa tudi širše. Šele s takšno širino, pronicljivostjo ter duhovitostjo izpovednega unikata v igranju kitare, se Mary Rose pravzaprav lahko uvrščajo na posebno mesto svetovne rock in metal glasbe. V tem oziru je mogoče »Rocks Off« označiti nemara celo za zgodovinski primer slovenskega rock in metal albuma, ki je kakovostno konkurenčen dometu tujine, tak sklep pa je mogoče z lahkoto povleči tudi 30 let po njegovem originalnem izidu. To je dejstvo velikega triumfa in malo je takšnih albumov, ki so pri nas izšli, pri čemer temelji tovrstno tehtanje na upoštevanju bistvenega kriterija rabe angleškega jezika. V tem oziru je prav verjetno, da je »Rocks Off« celo edinstven primer v zgodovini slovenske rock in metal scene, ki lahko kredibilno in v slehernem trenutku izziva svoje generacijske vrstnike na mednarodnem prizorišču.
V glasbi slišiš raznovrstne vplive. Trenutki albuma vzbujajo asociacije na to in ono, ob tem pa niti za hip ne zaznaš izposojanja ali (hudič ne daj) kopiranja, pač pa izraža glasba albuma »Rocks Off« 100% idejno avtentičnost in zategadelj samorasli unikat. Za leto 1990 je prav neverjetno kakšen nivo igranja je razvijal Eki. Solaže, ki so vseskozi podrejene vzdrževanju visoke muzikalnosti, so zabeljene s plejado ultra-hitrostnih pobegov, v katerih demonstrira kitarist osupljivo kontrolo nad instrumentom. Njegovo soliranje je ekstremno hitro, obenem pa kot solza čisto in tekoče. A to niti ne bi bilo tako pomembno, v kolikor ne bi v skladbah albuma »Rocks Off« vseskozi delovalo vse na pravem mestu. Dejansko. Od dodanih ornamentov, nabrušenih solaž, do samih vodilnih fraz! Vse je natanko tam kjer mora biti. Težko je izpostaviti vrhunce Ekijevega soliranja na »Rocks Off«, a dovolj je dodati, da se je možakar z delom na tem albumu zapisal na častitljivo mesto enega najbolj pronicljivih slovenskih rock in metal kitaristov vseh časov.
Osveževanja zvoka glede na zvok originala ni bilo mnogo. Pravzaprav so intenzivirani le kontrasti med instrumenti, pri čemer je tako zvok prejel še več polnosti v izkoristku razpoložljivega prostora znotraj zvočnih krajin kompozicij in poudaril občutek trodimenzionalne živosti. Zgrabi hipoma, kot je zgrabil pred 30 leti, saj je leta 1990 uspel neverjetno posrečeno ujeti priključek s takratnimi trendi. Edina skladba, ki kanček odstopa od materiala je baladna Rainy Day. Ta nosi poudarjeno melanholičen in mračen sentiment, na kar namiguje že njen naslov. V tem, sicer smelem in ambicioznem zaključku albuma, se skriva še nekaj neizkoriščenega komponističnega potenciala, da bi skupina z nekaj več trmoglave vztrajnosti nemara iz nje iztisnila dramatičen zaključni ep ter tako postavila zaključno piko na svoj triumfalni studijski prvenec. Vendar pa izzveni ta točka nekoliko povprečno brez prave rešitve, da bi privedla sam album do njegovega zaključnega vrhunca. Zmoti tudi trenutek na 4 minutah in 13 sekundah igralnega časa (verz: …before it’s too late…), kjer se vokalni ton in ton kitare harmonično ‘na uho nekoliko boleče razideta’. Gre za mimobežno opazko, ki je v primerjavi s preostankom albuma pravzaprav nemoteča in komaj omembe vredna.
Zelo dobro je to, da je skupina na CD format ponatisa dodala še tri skladbe: Video Man, Love’s In Vain ter Get Out Of This Way. Vse po vrsti izjemno dobre kompozicije, ki se jim je morala skupina zavoljo omejenosti s prostorom leta 1990 odreči. Nasploh je hvaležno to, da po Rainy Day, dvigne album na nivo preostalih sedmih skladb takoj v nadaljevanju Video Man. Video Man nosi več vplivnih fines AOR glasbe, zahvaljujoč Ogrizkovim šelestečim ‘eighties’ zvokom sintetiziranja, sledeča Love’s In Vain pa je posebej metalsko našobljena in povampirjena ljubezenska drama. Glede na vodilno kitarsko frazo in hitrost, ki jo razvije, velja za tisti čas za ena najbolj navitih skladb skupine. V tej (dodatni) skladbi izraža ena od kitarskih solaž neizpodbitni neo-klasičen moment. Kot bi združil v eno osebo karakter muzikalne pronicljivosti Michaela Schenkerja z baročno ‘ošabnostjo’ Yngwie J. Malmsteena. Uživanje v kitarskih vragolijah Ekija Alilovskega je ob poslušanju »Rocks Off« poglavje zase. Tako ostaja tudi ob ponatisu albuma. 30 let kasneje. In tako bo tudi ostalo. Za vedno.
»Rocks Off« je eden temeljnih heavy/glam metal in hard rock dosežkov slovenskega rocka osemdesetih, in več. Slovenskega rocka in metala nasploh. V smislu same zgodovinske vrednosti. Takšna ‘zimzelenost’ s katero se kiti ta album, je posebej občutna tudi potem, ko prisluhneš albumu 30 let kasneje. Leta 1990 je na moč presunljivo ujel modne trende takratnega glam metala, kar razkošno razkazujejo aranžmaji in produkcija albuma in nenazadnje tudi smela in drzna odločitev skupine, da se oklene rabe angleškega jezika, kar je v sami metriki verzov tudi odlično razrešila. Zato gredo skladbe albuma »Rocks Off« takoj v uho, razvijajo in vzdržujejo izjemno dinamiko, v njih pa je vseskozi močno zaznaven ponotranjen občutek skupine, za učinkovito doseganje gradacije vzdušij, ki kulminirajo v ultra-muzikalno poslušljivih refrenskih napevih. Pravi ljubitelj težkorockovskih milozvočij, si kaj več od tega preprosto ne želi. Album »Rocks Off« drži poslušalca od sebi v slehernem trenutku igralnega časa in deluje kot brezčasna rockovska ter metalska glasbena umetnina.
Po vsem zgoraj zapisanem ostaja eno. ‘Vedno zimzeleni’ »Rocks Off« sodi torej v inventar slehernega slovenskega gospodinjstva, ki stavi vsaj kanček na pravi rock in metal, medtem ko bodo rockovski in metalski navdušenci iz tujine, zlasti posebej zagrizeni zbiratelji, dobesedno pohlastali ta albumski ponatis.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb (CD format):
1. Action (4:48)
2. Hold On Baby (5:14)
3. She’s Run Away (5:35)
4. Fever (3:45)
5. Rocking Pneumonia (4:44)
6. Dead Dog Blues (4:00)
7. Let’s Go Out Tonight (4:18)
8. Rainy Day (5:21)
9. Video Man (4:12)
10. Love’s In Vain (5:43)
11. Get Out Of This Way (6:07)
Zasedba:
Franc Tominšek ‘Frenk’ – vokal
Eki Alilovski – kitara
Primož Ogrizek – klaviature
Jure Škodič – bas kitara
Mitja Šabec – bobni
