Martin Birch, legendarni britanski producent, ki se je proslavil s produkcijo albumov najvidnejših zasedb rocka in metala, kot so Deep Purple, Rainbow, Fleetwood Mac, Whitesnake, Black Sabbath, Blue Öyster Cult in Iron Maiden, je umrl na včerajšnjo nedeljo v 72. letu starosti.
Prvi je novico o Birchevi smrti potrdil nekdanji Deep Purple vokalist in večni poglavar Whitesnake David Coverdale, ki je v svojem tvitu zapisal: “S težkim srcem to povem, vendar sem prejel novico, da je odšel moj dragi prijatelj in producent Martin Birch. Martin je bil velik del mojega življenja. Pomagal mi je od prvega trenutka, ko sva se spoznala, pa vse do albuma “Slide It In”. Z mislimi sožalja sem ob njegovi družini in prijateljih in njegovih privržencih.”
Martin Birch se je rodil 27. 12. 1948 v kraju Woking (Surrey, Anglija), njegova producentska kariera pa se je začela z oblikovanjem zvoka albumov Jeffa Becka, Fleetwood Mac in Deep Purple. Leta 1981 je postal del Iron Maiden družine, saj je z izjemo prvenca produciral vse njihove nadaljnje albume, do vključno albuma “Fear of the Dark” leta 1992, ko se je tudi uradno upokojil.
Birch je stal za producentskim krmilom stranskih projektov zasedbe Deep Purple, kot so bili solo albumi Jona Lorda, Rogerja Gloverja, projekta Paice Ashton Lord, ter seveda mnogo bolj razvpitih Rainbow (prvi štirje albumi) in Whitesnake (od “Snakebite” do “Slide It In”).
Deep Purple so skladbo “Hard Lovin’ Man” (“Deep Purple In Rock”, 1971) posvetili prav Martinu Birchu.
Birch je bil tudi zvočni inženir prvim trem Wishbone Ash albumom, med katere sodi tudi njihov kultni in nepozabni “Argus” (1973).
Birch je odigral pomembno vlogo pri vstopu v “krizna” osemdeseta tudi dvema velikima zasedbama, ki sta bili takrat že svetovno dobro znani imeni, jima posodobil in osvežil zvočno sliko in jima tako pomagal, da sta se lažje prilagodili na nove zvočne trende. Prvi so bili Black Sabbath, v postavi s takrat novo priključenim Ronnijem Jamesom Diom, ki jim je Birch produciral albuma “Heaven And Hell” ter “Mob Rules”, drugi pa Blue Öyster Cult, katerim je produciral albuma “Cultösaurus Erectus” in “Fire of Unknown Origin”.
Martin Birch je produciral tudi album zasedbe Michael Schenker Group z naslovom “Assault Attack”.
Leta 1983 je Birch v intervjuju za francosko revijo “Best” povedal o Iron Maiden sledeče: “Ko sem jih srečal, sem jih lahko objektivno presodil kot skupino, ki je bila povsem drugačna od hardrockerjev zgodnjih sedemdesetih. Danes nisem več prepričan, če smem soditi o skupini, saj smo se zelo zbližali in postali veliki prijatelji.”
Martin nadaljuje: “Ko sem jih prvič videl pri delu, me je presenetila in prevzela njihova energija in odnos. Redko sem namreč srečeval skupine s toliko energije. V tem oziru so me sicer spominjali na zgodnje Deep Purple, vendar pa sta njihov pristop in odnos do rocka zelo drugačna, prav tako pa njihovo sprejemanje in razumevanje rock glasbe. Govorili so, da so Iron Maiden novi Deep Purple, vendar se s tem ne morem strinjati. Zagotovo velja, da je Steve Harris ljubitelj Deep Purple, vendar pa so nanj pretežno vplivale skupine, kot so UFO, Jethro Tull in celo Genesis. To nima nobene povezave z Deep Purple. Vsekakor pa imamo v obeh primerih zelo muzikalen hard rock in ne le pospešen hrup, kot to velja za nekatere druge skupine v heavy metalu. Menim, da je vsaka nadaljnja primerjava obeh skupin popolnoma nesmiselna.”
Glede svoje odločitve, da sprejme vlogo Iron Maiden producenta, pa je Martin Birch v istem intervjuju leta 1983 povedal tudi sledeče: “Osebno sem jih želel producirati zato, ker sem s tem našel svojo pot umika od Deep Purple družine. V glasbenem oziru vladajo med skupinama velike razlike. Iron Maiden so tipična skupina druge generacije hard rocka, ki ju od prve generacije ločujeta večja konsistenca in kompaktnost. Oni ne bodo tako zlahka zatavali v zelo dolgočasne 20-minutne kitarske solaže, ki jim sledita še solaži na klaviaturah in potem bobnih, kar je sicer moja Deep Purple izkušnja. Menim, da so Iron Maiden v muzikalnem oziru bolj robustna skupina. To je skupina, ki “ne pluje v zvezdnem sistemu”, prav tako pa je zelo dovzetna za različne izzive. Kljub uspehu niso postavili preprek med sebe in druge, kot so novinarji in publika. Temu pred sodelovanjem z njimi nisem bil priča. Še več. Pripravljeni so ti prisluhniti, ker vedno izhajajo iz tega, da niso nikdar povsem prepričani, če je samo njihova ideja tudi resnično edina dobra. Zaradi vsega tega so Iron Maiden moja najljubša skupina kar se producentskega dela tiče, pa tudi glede na odnose v skupini, ki so zelo konstruktivni. Celo znotraj skupine – pa čeprav je Steve Harris njen šef, saj je ustanovil Iron Maiden in napiše zanje večino skladb – vlada izjemna sloga, medtem ko med njenimi člani prav nihče ne želi izstopati na individualni ravni. To je zelo lepo, prav tako pa tudi navdušujoče, saj je njihova glasba polna energije.”
