Založba: Garage Records
Datum izida: 12.08.2018
Dolžina albuma: 43.36 min
Produkcija: Martin Barre
Zvrst: Progressive Rock / Art Rock
Ocena: 9.0 / 10
Martin Barre je tisti glasbenik, ki je s svojo eklektično kitarsko igro definiral zvok in slog progresivnorockovskih velikanov Jethro Tull. Njegova glasbena percepcija je tako posebna, da gre za kitarista, ki je s svojimi specifikami vedno močno prezenten v skupini, karakter njegovih idej pa posledično zaznamuje izrazoslovje (artistično rast, ali padec) takšnega izvajalca. In to se je zgodilo tudi z njegovim prihodom k Jethro Tull leta 1969. Že res da Jethro Tull brez Iana Andersona ni, obenem pa si je komponiranje Jethro Tull glasbe nemogoče zamišljati brez obveznega prispevka Martina Barreja. Od leta 2012 Jethro Tull sicer ni več – no, Anderson je sicer obnovil ime za turnejo, da počasti 50. let obstoja (neobstoječe) skupine, vendar to ni več to (to da ima vokal porazno skrhan, niti ni bistvenega pomena). O rabi imena Jethro Tull, pač ne moremo kredibilno govoriti, če v to skupino ni vključen tudi Martin Barre. Medtem, ko Barrejev mnogo bolj sloviti nekdanji Jethro Tull pajdaš uživa na eni zadnjih turnej, leteč na krilih pretekle slave, pa Martin v njegovi senci marljivo snema in izdaja albume. Pretežno se je loteval predelav Jethro Tull klasik in jih postregel ljubiteljem Jethro Tul glasbe na mnogo drugačnih načinov, kot to beležijo izvirniki, celo na albumu »Back to Steel« (2015), lahko ob avtorskih stvaritvah še vedno najdemo dve Jethro Tull priredbi. No najnovejši, to je »Roads Less Travelled«, je za Martina naposled album na katerem se nahaja v 100% iztržku le Barrejev avtorski material.
»Roads Less Travelled« je glede na predhodnik mnogo bolj umirjen album, na njem je tudi raba akustike znatno bolj poudarjena, prav tako gre za album, ki se lahko pohvali z mnogo več detajliranja in dodanih trikov. Predvsem je Barre to pot ustvaril izvrsten preplet električne kitare z mandolino, banjom, mandolo in akustično kitaro, s čimer še posebno trka na nostalgična srca ljubiteljev klasičnih Jethro Tull.
Tudi »Roads Less Travelled« daje občutek, kot da bi Barre namerno dražil Andersona, saj je znova posnel nekaj skladb, ki zvenijo po izpeljanih vodilnih (kitarskih) frazah bolj Tullovsko, kot sleherni Andersonov album izdan v novem mileniju. Barre je na tem albumu posebej pretkan, preudaren in zelo zavzeto pristopa k oblikovanju in formatiranju aranžmajev. V oziru križanja znamenite zvočnosti njegove kitarske igre, podkožnega simpatiziranja z retoriko bluesa ter integracijo akustičnih dodatkov, se večkrat prikrade na album pravi pastoralno keltski folk piš, ki v izvabljanju mistike in magije dosega vrhunec v instrumentalu Trinity. Nekoliko dolgočasi le zelo predvidljiva Badcore Blues, ki s spogleduje s koreninami delte, Barre pa je tu prepustil vokal Becci Langsford.
Dan Crisp je samosvoj vokalist, vendar pa s svojim karakterjem izredno dobro draži vokalno esenco Andersona, čeprav še zdaleč ni njegova kopija, prav tako pa odstopa v vokalni barvi. Vseeno spominja občasno metrika verzov in samo jemanje verzov, na pristop Andersona. Z drugimi besedami, Crisp odlično funkcionira z Barrejevo kitaro. Dejansko bodo ta album z največjim zanimanjem raziskali vsi tisti, ki pogrešajo pravi Jethro Tull album že vse od leta 1999 dalje in jih bo ob tem seveda najbolj zanimalo koliko se Barre z idejami približa slogu in zvoku Jethro Tull. Barre je Tull. Brez dvoma. Marsikatero skladbo si je z lahkoto predstavljati, da bi v njen aranžma vskočil kadarkoli Ian Anderson.
Novost je da je Barre na tri komade spustil v ospredje tudi ženske vokale, ki pa ne prijemljejo tako pečatno kot preostale vokalne pesmi, kjer prevzema vodilno vlogo karizmatični Dan Crisp. Na čelu z mirno folkovsko obarvano For No Man.
»Roads Less Travelled« deluje, kot najbolj zrel samostojni izdelek v Barrejevi dolgoživi karieri, ki je sicer v smislu samostojnega izvajalca relativno kratka, nasploh ko odšteješ kopico izdaj, kjer preigrava mož Jethro Tull klasike. Dejansko idejno in aranžersko znatno bolj razgiban in bolj ambiciozno zastavljen, glede na pretekle izdelke. Nosi kopico “navitih” in “gromoglasnih” točk, kot so (This Is) My Driving Song, Out Of Time, On My Way, naslovna skladba, Seattle in Lone Wolf (slednja z izredno kombinatoriko električne kitare in banja), pa pretanjene in milozvočne trenutke, ki se prikradejo zlasti v drugo polovico albuma z For No Man, You Are An Angel, pa And The Band Played On, da ne govorim o izjemnem instrumentalu Trinity. Prvi del albuma je zelo udaren in prav v najbolj udarnih komadih lahko uživamo v eklekticizmu specifičnega križanja folk elementov z Barrejevo specifično blues retoriko. Z leti njegova igra zgolj zori in to zelo nazorno dokazuje »Roads Less Travelled«. Skratka album poln slikovitih idej in visoko pretočne dinamike, ki ga krasi izredna kitarska igra tega glasbenika. Barre v svoji doktrini in veščini obvladovanja sebi lastnega kitarskega artizma zori, kot staro dobro vino. Naj še naprej tako učinkovito draži Andersona, saj je jasno, da se pod okrilje imena Jethro Tull nikdar več ne bosta združila.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Lone Wolf
2. Out Of Time
3. I’m On My Way
4. Roads Less Travelled
5. Badcore Blues
6. Seattle
7. For No Man
8. (This Is) My Driving Song
9. You Are An Angel
10. Trinity
11. And The Band Played Only For Me
Glasbeniki:
Dan Crisp – vokal, električna kitara
Martin Barre – električna in akustična kitara, banjo, mandolina, mandola
Alan Thomson – bas kitara, “fretless” bas kitara
Darby Todd – bobni
Josiah J – Hammond orgle, klaviature tolkala na skladbah 4.,7., 8. in 11.
Becca Langsford – vokal na skladbah 5. in 11., spremljevalni vokal na skladbah št. 1.,3.,4. in 6.
Alex Hart – vokal na skladbi št. 9 in spremljevalni vokal na skladbah št. 1., 3., 4., 6. in 11.
