Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 24.01.2020
Produkcija: Marko Hietala
Dolžina albuma: 52.07 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.5 / 10
Marko Hietala je vsem znani basist skupine Nightwish. Gre za vrhunskega glasbenika, ki ni le odličen multi instrumentalist in vražje dober vokalist, pač pa tudi izjemno nadarjen komponist, kar dokazuje serija izdanih albumov s strani njegove, danes legendarne finske zasedbe Tarot, s katero je Hietala povezan še iz osemdesetih let, še v času torej, znatno pred nastankom Stratovarius.
Hietala je sicer, kot del zasedbe Nightwish, ali v drugih projektih dokazal, kako, kot briljantna artistična figura, s svojim vložkom, vtisne lahko dani skladbi neizbrisen avtorsko – izrazni pečat. Ob tem se poraja zanimivo retorično vprašanje, zakaj se za izdajo studijskega prvenca ni odločil že prej. Preprosto so obligacije vezane na Nightwish, zlasti zadnjo svetovno turnejo, ki je bila raztegnjena na leto in pol, preprosto takšne, da tega niso dopuščale. V lanskem letu je tako Hietala le izdal material, ki je nastajal dolgo in ki je od vsega kar je počenjal dotlej, zvenel glasbeniku pač drugače, znatno bolj osebno. Tako je možakar presodil, da sodijo te ideje na samostojni album. Tako je sprva izdal v lanskem letu svoj prvenec odpet v finskem jeziku pod imenom »Mustan sydämen rovio«, ob koncu letošnjega januarja, pa je izšel taisti album še enkrat, le da je v celoti odpet v angleškem jeziku, kot »Pyre Of The Black Heart«.
Torej, »Pyre Of the Black Heart« je v slogovnem oziru popolnoma neobremenjen album in ga je pravzaprav nemogoče označiti s kratko žanrsko oznako. Hietala na njem fuzira mnogo različnih slogovnih glasbenih elementov. V tem oziru je album art! Zdrži celo (pogojno) oznako progresiven in kot bi nemara kdo lahko zmotno pričakoval, to še zdaleč ni metalski album. Prej ga je možno povezovati z zaznavnimi vplivi starega rocka sedemdesetih, kot tudi progresivnega rocka iz tiste dobe, kjer slišiš elemente Pink Floyd (prisluhnite samo kitarski solaži v For You), kot tudi Black Sabbath (I Am The Way). V vse to vpneš še nekaj folkrockovskih začimb, kot tudi muzikalične spravljivosti s pop glasbo sedemdesetih in dobiš nek temeljni skupni imenovalec kaj je moč pričakovati na tem albumu. Na njem je kup detajlov, kot je denimo opremljanje aranžmajev s pretkanim podtikanjem zank programskega vzorčenja, ki perfektno dejstvujejo v prid razvoja visoko vibrantnih in kipečih vzdušij. Dinamični prelivi slikovitih vzdušij poslušalca nenehno privlačno grabijo k sebi. Album je melanholičen, a obenem izjemno svečan in bombastičen! V prvi vrsti je to art rock album. Nosi torej izvrstno ponotranjen element samoniklosti, ki raste in pada na Markovi glasbeni personi (oziroma obči glasbeni percepciji). Denimo Runner Of The Railway deluje v vsem neobičajno in art rockovsko, čeprav je mogoče razbrati navdihovanje nad vplivi stare šole Jethro Tull (folkrockovski triki), kot tudi Deep Purple (solo plaz Hammond orgel).
Obenem je ta album vsekakor edinstven tudi zavoljo Markovega pečatnega in prodornega vokalnega značaja. Marko deluje na albumu, kot vokalni kameleon in prav neverjetno je kako močan izpovedni karakter poseduje njegova vokalna vsebina, ki je učinkoviti generator izjemno čutne senzitivne zgibanke mnogoterih emocij in strasti. Vokal nagovarja vseskozi strastno, lahko pa s svojo prožnostjo in podoživetostjo dosega popolno milino in rahločutnost. Ko takole tehtaš vsebino takšnega albuma, težko najdeš tako izpopolnjenega in vsestranskega umetnika, kot je ravno Marko Hietala.
Kompozicije so idejno razgibane in razrahljane. Album že uvodoma poleti visoko atmosferično na krilih bombastičnih n himnično pompoznih Stones in The Voice Of My Father, medtem, ko z dotikom popa zapeljana Star, Sand And Shadow, preseneti v uvodnem delu, ki ga vzdržuje programsko vzorčenje, po vzoru kakšnih Ayreon. Dead God’s Son velja za eno najmočnejših kompozicij albuma z izjemno krepostno gradacijo vzdušja, ki kulminira v briljantno udarnem refrenskem napevu. Zato poseduje album izjemno visok nivo dinamičnega razvoja dogodkov, ki preseneča na vsakem koraku. Album še zdaleč ni zahteven, a preprosto. Ko slišiš en komad, ne veš, kaj lahko pričakuješ na naslednjem. Death March For Freedom temelji na rožljavo našobljenih bas linijah, ki povzemajo nekaj Yes sentimenta legendarnega Chrisa Squirea, obenem pa je komad artistično vsekakor večinsko ožigosan z nazorom komponiranja Marka Hietale.
Vredno je izpostaviti, da Hietala ne bi uspel posneti tako zanimivega albuma brez ustrezne studijske tovarišije, ki so jo ob njem sestavljali še bobnar Anssi Nykänen, kitarist Tuomas Wäinölä in klaviaturist Vili Ollila. Album kulminira v perfektnem zlitju vplivov tradicionalne šole rocka sedemdesetih in modernih produkcijskih in aranžerskih vzgibov komponiranja. V vsem poseben izdelek, izredno močan album, ki dostavlja visok nivo idejne razgibanosti, valovi na kreaciji visokega drama teatra ter vzdržuje vseskozi visok nivo kvalitete, ki skozi minutažo izdelka, niti za hip ne zataji. Gotovo eden najmočnejših dosežkov, ki so izšli v prvi polovici letošnjega leta.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Stones
02. The Voice Of My Father
03. Star, Sand And Shadow
04. Dead God’s Son
05. For You
06. I Am The Way
07. Runner Of The Railways
08. Death March For Freedom
09. I Dream
10. Truth Shall Set You Free
Zasedba:
Marko Hietala – vokal, bas kitara, akustična kitara
Tuomas Wäinölä – kitara
Vili Ollila – klaviature
Anssi Nykänen – bobni
