Lokacija: Codroipo (Udine) / Vila Manin / Italija
Datum: 08.06.2008
Mark Knopfler je ime, ki ga seveda ni potrebno posebej predstavljati. Starosta rock godbe in eden velikanov kitarske igre je kot gonilna sila famoznih Dire Straits za vedno našel mesto med najbolj čislanimi ikonami rock & rolla! Danes 58 letni gospod, vidno zadovoljen s statusom ki ga nosi njegovo zdaj že popolnoma spolirano naglavje, skrbno izbira sredstva, s katerimi potem v valovih juriša nad glasbene veličastnosti lačno poslušalstvo. Ta se vse od razkroja Dire Straits naprej vse pogosteje gibljejo v country vodah, s tokom katerih Mark mojstrsko razporeja moči svojega ustroja.
Sobotni koncert v fantastičnem ambientu Vile Manin nedaleč od Vidma je potekal v sklopu Knopflerjeve evropske turneje, ki se je na kratki poti od Italije do Zagreba še enkrat več previdno ognila Sloveniji. Kar seveda nikogar več ne preseneča. Odziv naših makaronarskih prijateljev je bil namreč sijajen, če že ne navdušujoč, v vsakem primeru pa neprimerljivo boljši od kakršnegakoli trzljanja slovenske publike. Mogoče Knopflerju v tem pogledu manjka malo več podalpske ruralnosti, ki bi ga preko glasbeno izobraževalnih programov tipa Na zdravje približala klenemu slovenstvu, a to je že zgodba za poglobljene glasbene analize. Dolge vrste vročekrvnih blebetačev, ki so se vile skozi ozek vhod na prizorišče, so ozračje napolnile s posebnim pričakovanjem in energijo, skratka nabojem, ki ga je moč najti le na odprtih koncertnih prizoriščih, ujetih v vročici poletja, tokrat pogosteje pretrgani z intervalnim desantom dežne kaplje ali dveh.
Mark se je na odru pojavil točno ob pol devetih zvečer. Brez pompoznosti, kakšnih showmanskih prijemov, ki bi legendarnega glasbenika po vzoru preštevilnih kolegov, za pošteno zasoljeno napitnino v soju luči nastavljale kot izvenzemeljsko čudo. Mark je za take zadeve pač “prestar”, verjetno pa predvsem prepameten! Obkrožen z zanimivo kompanijo vsestranskih glasbenikov, Knopfler že na prvi pogled daje občutek neverjetne osredotočenosti in dominantnosti. Gospod svoje početje jemlje še kako resno. Približal se je počasi, izzvan z huronskim vzklikanjem množice, nakar je mirno vštekal svoj “strat” in v večer odjadral s Cannibals, skladbo iz svojega zdaj že ducat let starega prvenca. Čarobnost zasedbe Marka Knopflerja je eksplodirala v vseh svojih odtenkih kot bi mignil. Izjemno uigran komplet violine, sitarja, orgel in kontrabasa, ki mu strumno poveljuje eminenca na kitari, prinaša ubijalski efekt! Nezmeren delež slednjega gre tudi na rovaš odlične zvokovne postavitve, kjer je bilo moč kristalno jasno slišati še tako neznaten trzljaj posameznika. Olja na ogenj je še dodatno prilila What It Is, ena najbolj “straitsovsko” aranžiranim skladb Knopflerjeve post Dire Straits dobe, ki je osupnila s kombiniranjem vokalno inštrumentalnih sil. Mark je preprosto neverjeten, tako potuhnjeno subtilen, a vseeno veličasten. Njegov vokal kljub hrapavosti, ki so jo prinesla leta, ostaja balzam za dušo, njegov značilni fender pick pa srce parajoče orožje!
Sailing To Philadelphia je nadaljevala v bolj umirjenem slogu. Nasploh precej ambientalna skladba, to postane še toliko bolj ob skrivnostnem zvenu sola flavte, ki je izvedbi dodal tudi precejšnjo mero melanholije. Z malce mlajšo True Love Will Never Fade je Knopfler nadaljeval v intimnem slogu slavnejše predhodnice, vse do impresivno raztegnjene The Fish and the Bird, ki je pred našimi očmi, v velemojstrskem slogu iz sramežljive dekline, v slabih desetih minutah zrasla v bombastično zaokrožen zaključek!
Mark Knopfler se seveda ubada s podobnim problemom, kot marsikateri glasbenik njegovega slovesa, vsaj kadar je govora o Sultans Of Swing. Stari Dire Straits zimzelenček razumljivo ostaja nuja vsakršnega Markovega repertoarja tudi celih trideset let po njegovem nastanku. Do neke mere celo nujno zlo, vsaj za glasbenika, ki se skozi dolga leta samostojnega ustvarjanja, vseskozi trudi ostati izven primeža triumfov preteklosti. A Mark se takim malenkostim ne da motiti. V slogu velikega mojstra je skladbo napram izvirniku “zvozil” v presenetljivo lahkotnejši maniri, rutinirano in ležerno, skorajda preveč uglajeno, a z značilno pikantnim dotikom, ki je v končnici skladbe seveda eruptiral v serijo nadnaravnih melodičnih variacij. En komaj da opazen gib prstov je za Marka Knopflerja dovolj in osuplo ljudstvo mu že brez pomisleka je iz roke. Mark je pravcati mentor, močan karakter, ki zase zahteva zajetno mero pozornosti, najsi bo med nabrušenim kitarskim dribljanjem ali skozi balzamično “pianissimo” nagovarjanje, ob katerem osuplo ljudstvo dogajanje na odru samo nemo opazuje. Dire Straits venček je Mark dodatno oplemenitil s standardi Romeo & Juliet, Telegrapf Road v zaključku pa še z Brothers In Arms in simpatično odtegnjeno klasiko iz istoimenskega albuma So Far Away. Večer z Markom Knopflerjem pa seveda ni popoln brez znamenite Local Hero teme, ki je navkljub odsotnosti saksofona, dodala piko na i tega nepozabnega večera, ki smo ga imeli čast preživeti v družbi izjemnega glasbenika.
Mark Knopfler je s sobotnim koncertom dokazal, da mu po polnih treh desetletjih glasbenega udejstvovanja konkurenca še vedno težko parira. Vselej vedro razpoloženi Mark se je pokazal kot glasbenik v top formi, poln volje do ustvarjanja glasbe in ljubezni do izvajanja, kar se navsezadnje najlepše vidi prav v gospodovem sproščenem odnosu do svoje ekipe, kot tudi komunikaciji, ki jo mojster goji s publiko. In za to smo mu lahko za vedno hvaležni!
avtor: Daniel Pavlica
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1.Cannibals
2.Why Aye Man
3.What It Is
4.Sailing to Philadelphia
5.True Love Will Never Fade
6.The Fish and the Bird
7.Hill Farmer’s Blues
8.Romeo & Juliet
9.Sultans of Swing
10.Marbletown
11.Speedway At Nazareth
12.Telegraph Road
—dodatek—
13.Brothers in Arms
14.Our Shangri-La
15.So Far Away
16. Going Home (Local Hero)
