Marillion
‘Marillion Weekends Convention XXI.’ (prvi dan)
petek, 28. 4. 2023
Padova / Gran Teatro Geox / Italija
Marillion, progresivni in art rock imenitneži, ki so pred dobrim letom dni izdali zadnji studijski album “An Hour Before It’s Dark” (RockLine recenzija), že vse od leta 2002 dalje organizirajo dvodnevna ali tridnevna srečanja s svojimi najbolj predanimi privrženci. Imenujejo se ‘Marillion Weekends” konvencije. Letošnja izdaja je že 21. po vrsti. Bend je prav v letošnjem letu potrdil dve takšni konvenciji prvič tudi na tleh Nemčije in Italije. Italije? Če to niso Rim, Milano, Firence, ali Neapelj, bi to znalo prinesti greha vredno izkušnjo tudi za zdesetkani garnizon potencialnih ljubiteljev progresivnega rocka iz Slovenije, ki se lahko preštejejo na prste ene roke. Pri nas bo vedno ostalo tako, da bo Halid Bešlić polnil dvorane s po več tisoč ljudmi, medtem ko pri naših zahodnih sosedih od nekdaj cenijo žanr progresivnega rocka. Vselej, ko nanese beseda na ‘progresivni rock’, ki ima že od začetka sedemdesetih v Italiji bogato ustvarjalno zapuščino, polnijo tam dvorane (še vedno aktivni izvajalci) King Crimson, Peter Gabriel, Van Der Graaf Generator, Steve Hackett, Yes, pa tudi mnogo mlajši Porcupine Tree ter ‘prva tarča’ tega eseja – ‘naši’ Marillion.
Padova torej. 220 km od Pivke. Keks. Lepše se ne bi moglo brati. Ena izmed šestih letošnjih konvencij se je torej zgodila tam. Vstopnice v ponudbi pa razdeljene v tri kategorije. Mednje se je uvrščala tudi kategorija ‘tribuna’. Oba Marillion koncerta ali oba dneva konvencije torej, po piškavi ceni 60,00€. Kupljeno. V hipu.
Po dveh letošnjih Marillion Weekend XXI. konvencijah na Nizozemskem (Port Zelande, Haarlem) je prišla na vrsto prvič tudi Italija (letos sicer sledijo še tri konvencije: na tleh Kanade (Montreal), Velike Britanije (Leicester) in kot že omenjeno, Nemčije (Berlin)). Na prizorišču je pričelo brbotati že ob peti uri popoldan. Na dvorišču pred vstopom v dvorano se je peklo in cmarilo vse mogoče, pri tem pa so se širile tudi takšne vonjave, ki so bile prej odbijajoče, kot pa da bi delovale privlačno. Vselej kadar smo prispeli pred Gran Teatro Geox, smo bili deležni takšnega rituala. Tako to teče v Italiji. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. A za znoret drago. Za primer: 4dcl piva v plastiki znaša 6.00€, pri čemer je treba imeti na umu, da je pivo v Italiji vsaj tako zanič, kot kava na avtocesti v Avstriji ali Nemčiji.
Ura je 19.00, pa 19.30 in nato polagoma tudi 20.00. Prizorišče postaja vse bolj oblegano. Iz minute v minuto. Dostop do mize z uradnimi spominki je dobesedno neprehoden in ves ta nenadni čebelnjak povzroča kar precej zmešnjave ekipi skupine, ki je zadolžena za prodajo. Nihče namreč ne zna in ne razume Italijansko (konec koncev so si sami krivi za razliko od nas – slovenskih poliglotov, ki smo zaradi majhnosti v tovrstno iznajdljivost dobesedno pahnjeni). Ob pol devetih zvečer je pričel pol prazno dvorano ogrevati (s svojo spremljevalno skupino) Riccardo Romano. Riccardo Romano je italijanski multi-instrumentalist, tudi pevec in komponist, sicer pa partner hjam…. koga drugega kot hčere Marillion kitarista Steva Rotheryja Jennifer. Že lep čas je zunaj tudi album projekta Riccardo Romano Land oziroma konceptualna rock opera imenovana “RB612” na katerem gostuje kopica zanimivih glasbenih gostov, med njimi tudi oba Steva iz Marillion (‘H’ in Rothery). Glasba je tako ali drugače močno navdahnjena nad elementi simfoničnega progresivnega rocka – na um vskočijo hipoma Genesis, a ‘umerjena’ s sodobnimi triki glasbenega artizma, ki se peča seveda s pop retoriko, kar zadeve ne odpelje mnogo stran od potez kakšnega Petra Gabriela osemdesetih, pa tudi tega kakšnega izmed Marillion albumov iz ‘H’ ere. Na odru sta se pojavila v vlogi posebnih gostov vsekakor Ricardova družica Jennifer, kot tudi njen oče Steve Rothery. Prijetno in prikupno ogrevanje, ki pa mu vsaj polovica obiskovalcev, ni posvečala mnogo pozornosti. V tem času je mnogo obiskovalcev še naprej oblegalo mizo z uradnimi spominki in se še naprej raje mastilo ob pultih z raznoliko pijačo in jedačo.
Natanko ob deveti uri in petnajst minut pa se je začelo zares! Tu je. Prvi izmed dveh Marillion koncertov prve italijanske Marillion Weekends konvencije. Einsteina ne gre odkrivati, ko nanese beseda o zvočnem in izvedbenem perfekcionizmu skupine Marillion. Ta dva elementa gresta vštric. Vedno. In skupina pri tem, da šteje že 45. let delovanja, še vedno redno vadi in se ‘osvežuje’. Četudi je ekstremno zrela in je že davno tega previharila vse viharje ter doživela največje (komercialne) vzpone, pa tudi padce. Bilo je pričakovano, da bo skupina izvajala krepostni sveženj materiala iz aktualnega “An Hour Before It’s Dark” albuma. Prva tretjina koncerta je bila temu odličnemu novemu studijskemu dosežku popolnoma posvečena, bend pa je imponiral s tistim kar najbolje obvladuje. Kreacijo specifične atmosfere prežete z mistiko in globino, ki je večkrat značilna za skupine britanskega otočja, a v primeru Marillion, pač edinstvena le artističnemu dosjeju kvinteta.
Zvočna imenitnost v kateri izluščiš padec šivanke v aranžersko izvedbeni zgoščini polne artistične ekspresije je zavladala v nabito polnem prizorišču dvorane Gran Teatro Geox. 3.000 vrelih glav, ki jih zaznamuje absolutna predanost skupini, se je ob ‘resnih’ pasažah zazibalo v nekakšen trans in uživalo. Tu je hipnoza storila svoje in publika je spremljala koncert v tišini. Brez šundra. Kot v teatru. Seveda so svoje pri tem opravila sedišča. A kadar je zavrelo, je seveda zavrelo zlasti na pročelju sedišč, pa potem po globini dvorane v smeri proti tribuni, ki je nameščena v ozadju ‘šotorske konstrukcije’ dvorane. Ta sedišča so zasedli ‘najbolj usekani’, a tudi najbolj bogati privrženci skupine, ki hodijo na Marillion Konvencije redno in vse povsod. Obiskovalci iz celega sveta. Med njimi je Padovo obiskala konkretna truma Britancev.
Gospod ‘H’, dežurni glamer kvinteta, je sleherni premor med skladbami pospremil z uvodnim nagovorom in krajšo zgodbo vezano na sporočilo točke, ki je sledila v repertoarju. Intenzivna atmosfera, ki jo je bend ustvaril v prvi tretjini koncerta, ko je odigral domala polovico novega studijskega albuma, je grabila in delovala hipnotično. Temu je sledila Fantastic Place. Briljant enega najmočnejših albumov Marillion ‘H’ ere, to je albuma “Marbles” (2004). Nora gradacija. Iz kroga v krog. Stopnjevanje. Iz intenzivnega v vse bolj in bolj intenzivno. V razpoloženjski finalni krešendo. Bend, ki polni poslušalce z energijo. Bodisi izvedbeno v živo, bodisi studijsko. In v koncertnem oziru, prijemlje Marillion material še znatno drugače. Do neke mere še bolj intenzivno. Rožljanje Trewavasovih hipermuzikalnih baskitarskih linij na Warvicku, s podedovano zvočno estetiko dosjeja, nepozabnega Yes basista Chrisa Squirea, je bila vsekakor posebna štorija izjemne zvočne kalibracije tega koncertnega izkustva, katerega je dopolnjeval nezmotljivi perfekcionizem kitarskega guruja Steva Rotheryja ter njegovega nadvse čuječnega pajdaša in klaviaturista Marka Kellyja. Mož iz ozadja, varuh časa v teh dobrih dveh urah in dvajsetih minutah spektakla, Ian Mosley, ki bo napolnil v letošnjem letu okroglih 70. let, je presunil z občutkom za implantacijo raznolikih prehodnih vložkov, kar je prispevalo k magnificiranju občutka izjemne mehkobe ter sproščenosti koncertnega manifesta. In tu je seveda Steve Hogarth. Gospod ‘H’ – dežurni glamer skupine. S svojim edinstvenim in za mnoge, ki pričakujejo šolsko podkovanost, presenetljivo ‘čudaškim’ vokalnim slogom. Figura, ki je pogonski motor Marillion spektakla. Res, da je Trewavas odrsko zelo agilen, ob siceršnji statiki ostalih instrumentalistov, pa je neverjetni ‘H’ – neverjetni znova zato, ker je njegov vokalni pristop neverjeten (ogromno stvari ustvari in ‘ukrivi’ neposredno z grlom, da o presunljivem falsettu, s katerim krepi občasna – skorajda ezoterična vzdušja, niti ne načenjam besed), katalizator spektakla. Nekdo mora biti. Bodisi, da brije namerno norca iz sebe, ali večkrat preteče pročelje odra po širini, bodisi da razmeče vse svoje rekvizite po tleh. Od tamburinov, trzalic, ter ostalega kar je naloženo na njegov odrski ‘štender’. Vse ‘leti od njega’. Mirne dele odpoje večkrat tudi tako, da se usede in po turško prekriža nogi, v mnogih delih pa sodeluje tudi, kot dodatni klaviaturist in/ali kitarist. In še namig za njegov menedžment. Ponudite vendar človeku dostojno znamko piva in ga ne ‘ubijajte’ s cenenim približkom piv tipa Heineken ali Beck’s. Naj preizkusi raje kak češki lager, ali vsaj salzburškega Stiegla. Gotovo bi ga takšna poteza še dodatno odrsko poživila in podžgala. ‘H’ je magnet. S karizmo, da bi jo lahko z nožem rezal. In tega mu ne more izmakniti nihče. Je posebna figura. Rocka in rolla. In tako bo ostalo.
Obdelali smo vse. Glavnino. No, vsekakor so tu še ‘sladkorčki’ brez katerih si nastopov skupine v slogu Marillion Weekend konvencij nikakor ne gre zamišljati. Sem sodita definitivno “Anoraknophobia” (2001) momenta Map Of The World ter malo kasneje The Fruit Of the Wild Rose. Navadno je skupina iz tega albuma pri živih izvedbah največkrat izbirala v repertoarju Quartz. Svojevrstni vrhunec je prinesla na oder izvedba dveh “Clutching At Straws” (1987) klasik. Potihoma pričakovane Warm Wet Circles, ki jo je nasledilo še eno presenečenje set liste That Time Of The Night (The Short Straw) – sladkorček vseh sladkorčkov koncertnega večera. Še posebej za tiste, ki ne morejo pozabiti časov skupine z ikonskim Fishem. Ni treba izpostavljati, da se je dvorani povsem utrgalo v tih dveh trenutkih vzetih iz ere delovanja skupine v osemdesetih letih. ‘H’ je v tih dveh skladbah svoj vokal uporabljal včasih le kot marker. Svoje so tu opravili nori privrženci skupine, ki obvladujejo verze na pamet. V tih momentih je atmosfera dosegala vrelišče in ni manjkalo mnogo, da ne bi odneslo strehe ‘v luft’.
Vsekakor pa je svoja štorija tudi nalezljivi “Holidays In Eden” zimzelen No One Can, ki je dodatno omehčal srca, še posebej pripadnic nežnejšega spola. Skupina v repertoarju ni zaobšla niti predhodnega albuma “F.E.A.R.” (2016, RockLine recenzija) z izvedbo White Paper, nov atmosferični kumulus pa so Marillion dostavili, ko so se lotili naslovne točke albuma “Afraid Of Sunlight”, ki jo je malo kasneje dopolnila izvedba še ene nenadejane točke setliste iz omenjenega albuma. Bila je namreč Afraid Of Sunrise.
Prizorišče je bilo obče prevreto, ko so Marillion izvedli proti koncu dve zapovrstni “Clutching At Straws” klasiki, olja na ogenj pa je prilila briljantna “This Strange Engine” kompozicija imenovana Estonia. Gre za skladbo s sporočilom navdahnjenim nad dogodki 28. 9. 1994, ko je ladja s tem imenom čudežno potonila v severnem morju (med obalami Finske, Švedske in Estonije). Izjemen sklepni del.
Dodatek. Obvezni dodatek. Nova, več kot 15 minut dolga kompozicija in razdeljena v več delov, z naslovom Care. To je bil prvi dodatek, Marillion pa so s tem briljantnim progresivnim epom znova, spravili publiko v vrsto transa. Takšni magiji je težko ubežati. Ne moreš pa zaključiti koncerta s skladbo z zadnjega albuma, če jih imaš v žepu pravo morje in sega začetek tvoje kariere v leto 1978. Tu je namreč še en dodatek in? Garden Party vzeta iz prvenca “Script for a Jester’s Tear” (1983). Publiki se skrajno utrga, bend uživa na odru. Zavore dokončno popustijo. Kemija na relaciji publika – skupina je izjemna. Ob tem je fascinantno opazovati Rotheryjevo nenehno umirjenost med izvedbo materiala. Tudi v finalnih trenutkih koncertnih nastopov. Mož deluje vseskozi neverjetno fokusirano in čuječno, pri čemer deli nenehne nasmehe, ko vzdržuje s publiko očesni kontakt. Tovrstni kontrast z razuzdanim Hogarthom, ki se je v finalu utrgal iz uzd, je osupljiv. V nekem trenutku je delovalo, kot da bo ‘H’ telebnil z odra, a se je na robu odra v zadnjem hipu spretno ujel. Dve nasprotji v skupini, ki pa se polnokrvno privlačita. In skupna točka? Noben od njiju ne pogreši.
Tako je minil prvi dan tretje letošnje ‘Marillion Weekends XXI’ konvencije organizirane prvič tudi v Italiji. Brezgrajno in hipnotično izkustvo izjemne zvočne in izvedbene perfekcije. Kar je postala za bend že davno tega vrsta rutine (v kateri pa še vedno brezmejno odrsko uživa), ostajajo za privržence skupine še naprej sanje. Tako. Polovica padovske konvencije je za nami. Ostal je še en koncert. Naslednjega dne…
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Be Hard On Yourself
(I) The Tear in the Big Picture
(II) Lust For Luxury
(III) You Can Learn
2. Only a Kiss
3. Murder Machines
4. Reprogram the Gene
(I) Invincible
(II) Trouble-Free Life
(III) A Cure for Us?
4. Fantastic Place
5. Map of the World
6. The Fruit of the Wild Rose
7. No One Can
8. Afraid of Sunlight
9. White Paper
10. Afraid of Sunrise
11. Warm Wet Circles
12. That Time of the Night (The Short Straw)
13. Estonia
—dodatek I.—
14. Care
(I) Maintenance Drugs
(II) An Hour Before It’s Dark
(III) Every Cell
(IV) Angels on Earth
—dodatek II.—
15. Garden Party
