Lokacija: Verona / Teatro Romano / Italija
Datum: sobota, 10.09.2016
Verona, eno izmed najbolj slikovitih italijanskih mest z izjemno bogato zgodovino ter izvrstno ohranjenim starim mestnim jedrom, ki še dandanes privablja trume turistov iz celega sveta, je v nedrih nekdanjega starorimskega gledališča Teatro Romano gostilo legendarno angleško skupino Marillion, za nekatere heroje (neo)progresivnega rocka, za druge najbolj skrbno varovano britansko glasbeno skrivnost, katera še vedno niza odlične studijske albume. Marillion so na aktualni turneji že začeli predstavljati svoj novi album »F*** Everyone and Run« oziroma (skrajšano) »F.E.A.R.«. Že pred prihodom artrockovskih veteranov smo se zavedali, da bo ta večer nekaj posebnega, saj si boljšega ambienta kot je nekdanji starorimski teater skorajda ni mogoče zamisliti.
Člani Marillion so na oder prikorakali brez karizmatičnega pevca Stevea ‘gospoda H-ja’ Hogartha in začeli z izvedbo »Marbles« (2004) klasike »The Invisible Man«. Slednja navkljub temu, da gre za odlično skladbo, ni predstavljala kakšnega posebnega presenečenja, saj so z njo odpirali koncertne nastope tudi na številnih drugih datumih v zadnjih dvanajstih letih. Hogarth se je, ko je prišel na vrsto prvi verz, najprej pojavil na odrskih projekcijah, nakar je vendarle prikorakal pred zvesto publiko. Tudi to pot je bil našemljen v čemernega in temačnega ‘nevidnega človeka’ iz ostrega družbenokritičnega besedila. Omeniti je treba, da je bil Hogarth skozi celotni večer v imenitni vokalni formi, čeprav obstaja utemeljen sum, da je tokrat vendarle nekoliko pregloboko pogledal v kozarček, saj je kar dvakrat pozabil na začetek besedila. Sprva se mu je tovrstna nevšečnost pripetila tik pred izvedbo skladbe »Sounds That Can’t Be Made« z istoimenske studijske mojstrovine, kjer je na začetku na pol v šali vokalno improviziral ter se poskušal s humorjem nekako izmotati iz godlje. Naposled je le uspel najti prave ‘besede’ in ujeti korak s preostalim bandom. Podoben problem se je pripetil pri zaključku rednega dela z »Neverland«, katerega so morali po kratkem uvodnem spodrsljaju ponoviti od začetka.
Sicer pa sta bila to edina ‘incidenta’, če se temu sploh lahko tako reče, v celotnem večeru, saj so nas angleški glasbeni mojstri navdušili s fantastičnim naborom izvedb, fenomenalnim zvokom ter praktično brezgrajno izvedbo številnih draguljev svoje pestre glasbene kariere. Poleg tega je ‘H’ oba spodrsljaja opravičil z odličnim petjem, tudi na nekaterih vokalno precej zahtevnih izvedbah. Pri petju je imel dobro oporo v basistu Peteu Trewavasu, ki je, kot ponavadi, skrbel za spremljevalne vokale. Nekaj spremljevalne vokalne asistence je prišlo tudi s strani klaviaturista Marka Kellya, ki je ves čas marljivo bdel nad svojim klaviaturskim carstvom in kazal veliko manj let kot jih ima v resnici. Bobnar Ian Mosley je, kljub spoštljivim letom, še vedno izjemno živahen, precizen in prožen, medtem ko je edini originalni član, se pravi kitarski mojster Steve Rothery, vnovič upravičil svoj status enega najbolj prefinjenih (in žal krivično spregledanih) rock kitaristov. Številne njegove kitarske solaže imajo skorajda transcedentalno moč in so eden ključnih faktorjev izjemne atmosfere, kakršno lahko na koncertih priredijo samo Marillion.
Neuklonljivi kvintet iz Aylesburya je na izjemno naelektren in sproščen način izvajal standarde iz skoraj vseh poglavij njihove pestre diskografije (nekoliko so pozabili samo na konec osemdesetih in zaključek devetdesetih let). Od del z novega albuma so izvedli več kot šestnajstminutno skladbo »The New Kings«, ki je med njihovimi najbolj socialnokritičnimi deli sploh, saj v besedilu ostro obračunavajo z novodobnimi grabežljivimi japiji in njihovim vse hitrejšim uničevanjem človeške družbe in planeta Zemlje. Pri »The New Kings« si pohvalo zasluži tudi izvrstna odrska projekcija videa z igralci, ki so na doživet način prikazali osrednje sporočilo izjemnega besedila. Tudi s kultnega konceptualnega albuma »Brave« (1994) so Marillion izvedli tri kultne skladbe in sicer »The Great Escape«, »Wave« in »Mad«. Med glavna presenečenja rednega dela so sodile izvedbe »Marbles« poslastice »Fantastic Place«, vokalno izjemno zahtevnega »Afraid of Sunlight« z istoimenskega albuma, s številnimi efekti prežete »Anoraknophobia« (2001) klasike »Quartz« ter »Afraid of Sunligt« (1995) zimzelena »King«. Slednjega niso izvajali že lep čas, medtem ko je publika med predvajanjem podob znanih pokojnih glasbenikov in filmskih igralcev najbolj bučno reagirala, ko sta se med video projekcijo pojavila Lemmy in Robin Williams.
Marillion so redni del svojega nastopa zaključili z že omenjenim »Neverland«, ki je, kljub začetnemu kratkemu zapletu in ponovitvi, na koncu izpadel popolno. V dodatku so se Marillion z izvedbo svojega edinega velikega hita »Kayleigh« vrnili nazaj v osemdeseta, naravnost v t.i. Fish ero. Slednjo je Hogarth v nekem starem intervjuju iz leta 2000 primerjal z mlinskim kamnom, katerega se Marillion nikakor ne morejo odkrižati zato, ker se ob njegovem prihodu niso odločili preimenovati. Zdaj je gotovo precej spremenil svoje tedanje mišljenje, saj novejši nastopi skorajda ne minejo več brez vsaj kratkega poklona še vedno njihovi najbolj sloviti fazi.
Prav zabavno je bilo gledati kako so italijanski varnostniki kot nadležni komarji tekali za Hogarthom, ko je ta skočil z odra in se začel sprehajati med razgreto publiko. Kljub temu, da so ga varnostniki bolj ovirali kot pa mu bili v pomoč, se gospod H ni pustil zmesti in je najbolj priljubljeni Marillion zimzelen odpel tako kot se spodobi (kadar se na vokalu seveda ne nahaja gospod Fish). Po »Kayleigh« je pričakovano sledil obvezni spremljevalec, »Lavender«, medtem ko skorajda nihče med publiko ni pričakoval prehoda v skrajšano verzijo skladbe »Bitter Suite« (izvedli so samo tretjo sekcijo imenovano »Blue Angel«) in nato naravnost v zmagovalni »Misplaced Childhood« (1985) energetski katalizator »Heart of Lothian«. Hogarth je suvereno, na svoj način odpel klasike iz ‘romantičnega’, neoprog obdobja, čeprav je zaradi zelo osebnih besedil in narave teh skladb vedno nenavadno kadar jih odpoje kdo drug kot njegov nič manj karizmatični pevski predhodnik.
Drugi dodatek je prinesel eno manjše in eno večje presenečenje. Album »This Strange Engine« (1997) velikokrat velja za enega izmed njihovih najbolj zapostavljenih zato je bilo lepo slišati izvedbo skladbe »Estonia«, ki sicer med privrženci velja za najbolj priljubljeno delo na njem in so ga Marillion kot takega v živo na preteklih turnejah izvajali kar pogostokrat. Tragična zgodba o nesreči ladje Estonia je navkljub temu vnovič presunila. Marillion so nas precej bolj presenetili z izvedbo več kot petnajstminutne naslovne mojstrovine, se pravi »This Strange Engine« s katero so na epski način zaključili svoj fantastični nastop v Veroni. Še zadnjič v tem večeru so uspeli publiko spraviti v ambientalni trans, nakar so bili ob slovesu z odra nagrajeni z burnimi ovacijami s strani zvestih privržencev.
Marillion so v nespremenjeni postavi že sedemindvajset let in ob tovrstnem podatku se je težko spomniti še na kakšno skupino, ki bi se lahko pohvalila s podobnim, izjemnim dosežkom. Zavidljiva medsebojna kemija, ki na odru vlada med člani banda je naravnost osupljiva in včasih se zdi, da bi lahko tudi najbolj zahtevno skladbo iz svojega kataloga lahko igrali tudi ob najbolj nemogoči priložnosti. Kljub temu, da so že sredi osemdesetih dosegli svoje največje uspehe in da jih večina otoških medijev še kar naorej vztrajno ignorira, se na slehernem koraku lahko opazi, da imajo vsi člani banda še vedno izjemno motivacijo in ustvarjalni žar, zato med sleherno izvedbo neznansko uživajo. Njihov nastop v Veroni je bil eden izmed tistih artrockovskih spektaklov, ki še dolgo po svojem zaključku pustijo močan vtis, pri čemer jim je bil Marillion to pot v močno oporo zagotovo tudi izjemni, starorimski ambient, kakršnega ne doživiš ravno na vsakem koncertnem druženju.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. The Invisible Man
2. Power
3. The Great Escape
4. Fantastic Place
5. Sounds That Can’t Be Made
6. The New Kings
(I.) Fuck Everyone And Run
(II.) Russia’s Locked Doors
(III.) A Scary Sky
(IV.) Why Is Nothing Ever True?
7. Wave
8. Mad
9. Afraid of Sunlight
10. Quartz
11. King
12. Neverland
—dodatek I.—
13. Kayleigh
14. Lavender
15. Bitter Suite (III. Blue Angel)
16. Heart of Lothian
—dodatek II.—
17. Estonia
18. This Strange Engine
