Lokacija: Plovdiv / Stari rimski amfiteater / Bolgarija
Datum: 24.09.2017
Dva dni po nepozabnem koncertnem spektaklu v bolgarskem Plovdivu in tamkajšnjem staro rimskem amfiteatru, ko so tu nastopali Devin Townsend Project in med drugim zaigral v celoti, to je od prve do zadnje note, svoj nepozabni studijski album »Ocean Machine«, so taisto prizorišče nasledili Marillion. Če sem povsem eksakten, bi moral biti med obema tema koncertoma v Plovdivu še en. A je ta odpadel zaradi premajhnega števila prodanih kart. Tako je ogled koncerta Manfred Mann’s Earth Band pač padel v vodo, tridnevno bivanje sredi Plovdiva, pa smo tako zaokrožili z ogledom koncerta kultne britanske art progrockovske zasedbe.
Amfiteater v Plovdivu sprejme med 5000 in 7000 obiskovalcev. Koncert Devin Townsend Project je bil na tem prizorišču povsem razprodan. No na koncert zasedbe Marillion je le prišlo nekaj manj ljudi. V generacijskem razkoraku bi se lahko reklo, da so prišli na Marillion pravzaprav starši tistih, ki so pred dvema dnevoma gledali tukaj koncert Devina Townsenda. Še nekje ob pol osmih zvečer je delovalo, da prizorišče ne bo polno zasedeno, pa so se tribune popolnoma zapolnile do osme zvečer. Na tribunah je sedelo kup turistov, zlasti iz Velike Britanije, ki so zasedli najboljše sedeže amfiteatra, za katere je bilo treba seveda seči globlje v žep. Odeti v tipsko fanovsko nošo oziroma »Marillion kičeraj«, so tako že na daleč razkazovali svojo pripadnost skupini obenem pa se še pred koncertom pridno zalagali z vrčki piva. Njihov fanatizem se sicer ne more primerjati z »Rush trekiji«, je pa mogoče vleči sorodne vzporednice.
Marillion smo si ogledali v amfiteatru že lansko leto, ko so fantje nastopili, dne 10.09.2016, v italijanski Veroni in že tam je bilo jasno, da so takšna prizorišča glasbi, kot jo ustvarjajo Marillion, pač pisana na kožo. Že uvodoma je bilo jasno, da bo nastop Marillion v plovdivskem amfiteatru nekaj povsem drugačnega, edinstvenega in nepozabnega. Kvintet že drugo leto zapored obilno predstavlja svoj aktualni studijski album z naslovom »F.E.A.R.«, ali »ljubkovalno« povedano »Fuck Everyone And Run«. Marillion se v zadnjih dveh letih igrali na odrih pravzaprav nenehno. Tako smo jih še konec letošnjega julija prestregli na nemškem festivalu Rock Of Ages, kjer so zaigrali album »F.E.A.R.« v njegovi celoti. A tam niso nastopili v vlogi glavnih nosilcev ter bili tako časovno omejeni. To pot je bila situacija drugačna. Koncert skupine Marillion meri v dolžino vselej dobri dve uri. Tako je bilo tudi v Plovdivu.
Malo preko osme zvečer so tako na oder stopili Steve Hogarth »H« (vokal, kitara, klaviature, tolkala), Steve Rothery (kitara), Pete Trewavas (bas kitara, spremljevalni vokal), Mark Kelly (klaviature, spremljevalni vokal) ter najstarejši član ekipe Ian Mosley (bobni). Ob gromkih ovacijah so pridno zavzeli svoja mesta in v slogu velikih rutiniranih mojstrov odprli svoj nov koncert. Skupina je po pričakovanju uvodni del koncerta podredila izvedbi točk aktualnega albuma »F.E.A.R.«, vendar pa ga tokrat, za razliko od koncerta v nemškem Seebronu, ni izvedla v celoti. Za uvodnim Eldoradom je tako sledil »Marbles« hit You’re Gone, teater pa je posledično stresel val gromkega navdušenja s strani publike. Tudi ki temu koncertu so Marillion pristopili v slogu velikih glasbenih gospodov, ki ničesar ne prepuščajo naključju, pač pa složno sledijo le enemu cilju. Izvedbeni perfekciji ter predajanju užitkom preigravanja svoje lastne avtorske glasbe, ki velja v glasbenem univerzumu tega osončja za absolutni unikat. Možje zorijo z leti. »H« je znova odpel fantastično in na vrhunskem nivoju, Mož, ki dela čudeže s svojim »grlom« in falsetom, pravi vokalni kameleon, pevec tisočerih glasov in glasovno barvnih odtenkov. Ob vsem tem je »H« v slogu velikega odrskega igralca, doziral izvedbo točk s podoživetim gestikuliranjem, se zviral v najbolj neobičajnih pozah, stopil dvakrat povsem z odra in do roba zidu, ki je ločeval prazni parter od tribun ter tako dodatno podžigal publiko. V enem izmed premorov je nekdo iz publike gromovito zavpil: »Steve I love you!!!« in »H« je to mojstrsko zasukal ter spravil posledično celoten teater v smeh rekoč: »Where are you?!? Are you good looking?«.
Celoten nastop je znova spremljala bogata odrska kulisa obilnih reflektorskih snopov ter tematskih filmskih projekcij, ki so krasila ozadje odrske scene. Rothery se je muzal med koncertom, večkrat je pristopal k solažam kar z zaprtimi očmi, njegova specifična kitarska igra, pa je znova obujala na neverjeten način vplive Davida Gilmourja, Andyja Latimerja in Stevea Hacketta. Izredna kontrola nad toni, izjemna finomehanika. Mehko in prefinjeno. Na drugi strani je s svojim energičnim rožljanjem kontrastno zapolnjeval prostor Trewavasov znameniti bas, vso to kemijo in grabežljivost kreiranih vzdušij, pa si pri Marillion ne bi mogli predstavljati brez prefinjenega Marka Kellyja na klaviaturah, ob čigar vložkih je valovala celotna glasbena predstava na orjaških valovih razburkanih strasti in emocij.
Bend je v repertoarju zaigral pričakovano Fantastic Place, v finalnem krešendu pa so se Marillion albuma »Marbles« še dvakrat dotaknili in sicer z vrhunsko Neverland (v zaključku regularnega dela) ter prvim dodatkom, ki so ga odprli z Invisible Man, ki je znova sprožala val silovitih čustvenih reakcij s strani publike. Z mojstrovine imenovane »Brave« (1994) so Marillion znova izvedli skladbo Mad, ki jo sicer znova zelo radi preigravajo v zadnjih nekaj letih kariere na odrih, presenetila ni niti vnovična integracija skladbe King, s katero so se poklonili preminulim zvezdam rock’n’rolla, pri čemer v spremljajoči filmski projekciji za čuda ni bilo opaziti lika edinstvenega Franka Zappe. S »Sounds That Can’t Be Made« so fantje izvedli izjemno naslovno skladbo ter takoj za njo energično Power. Bend je spravil v delirij publiko zlasti ob izvedbi edine skladbe ustvarjene v osemdesetih, ko se je lotil »Clutching At Straws« klasike Sugar Mice. V repertoarju so našle svoj prostor tudi skladbe Afraid of Sunlight, Real Tears for Sale ter Man of a Thousand Faces. V drugem dodatku je bend presenetil z izvedbo »Radiation« skladbe Three Minute Boy in dobri dve uri sta bili naokrog, kot da bi trenil z očesom.
Novo druženje z magijo, ki te drži še lep kos časa, po koncertu v stanju zamaknjenosti, v vrsti paralelnega sveta, onkraj stvarnosti in logičnega. V svetu glasbe Marillion. Edinstvenem svetu, ki se rodi vedno znova le na koncertnih srečanjih s to izjemno artrockovsko skupino. Skupino, ki stavi vse na karto ambienta in emocij. In znova so uročili in očarali svojo publiko. Marillion ostajajo torej še naprej glasbena briljanca popolnega avtorskega unikata in edinstvene karizme sebi lastne in samonikle glasbene obrti. Znova enkrat več z eno besedo nepozabno.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. El Dorado:
– I. Long-Shadowed
– II. The Gold
– III. Demolished Lives
– IV. F E A R
– V. The Grandchildren of Apes
2. You’re Gone
3. The Leavers:
– I. Wake Up in Music
– II. The Remainers
– III. Vapour Trails in the Sky
– IV. The Jumble of Days
– V. One Tonight
4. Fantastic Place
5. Mad
6. Afraid of Sunlight
7. Sugar Mice
8. Real Tears for Sale
9. Sounds That Can’t Be Made
10. Power
11. Man of a Thousand Faces
12. King
13. Neverland
—dodatek I.—
14. The Invisible Man
—dodatek II.—
15. Three Minute Boy
